Dobronamerni nasveti ob prihodu dojenčka

Ste domov iz porodnišnice pravkar pripeljali novorojenčka in se znašli pred številnimi novimi in še nepoznanimi izzivi, vsi okrog vas pa so polni nasvetov?

»Preveč ga imaš po rokah, razvadil se bo.«
»Pa kaj ga že dviguješ, saj je samo malo zajokal. Ali ne vidiš, da manipulira s tabo?«
»Pa saj se stalno doji! Moj se je lepo na tri ure. Raje še kako uro počakaj, preden ga spet pristaviš …«
»Če ti še ne spi celo noč, ga par večerov pusti, da se izjoka, tako se bo naučil spati!«
»Nikar ga ne spustita v svojo posteljo, nikoli ga ne bosta spravila ven iz nje!«

Zelo verjetno je, da bosta mlada starša, ko bosta prinesla otroka iz porodnišnice in se začela privajati na izzive sobivanja z njim, slej ko prej slišala enega izmed zgornjih nasvetov. Običajno prihajajo od čisto dobronamernih oseb, ki bi želele zgolj pomagati z nasveti, v katere zares verjamejo in ki so jih morda uporabili pri lastnih otrocih.

Zakaj nas vznemirijo?

Utrujena, zmedena in preplavljena z vsem novim, kar je otrok v tako kratkem času prinesel v njuno življenje in marsikaj obrnil na glavo, pa sta mlada starša za takšne nasvete veliko bolj dovzetna, kot bi bila sicer. Pogosto ob njih doživljata tudi nekakšno stisko:

• Morda se starša pred rojstvom otroka sploh nista spraševala in razmišljala o tem, kako sploh ravnati z novorojenčkom, in zdaj hvaležno sprejmeta prav vsak nasvet. Doživljata pa, da jima je slediti tem nasvetom težko, saj čutita povsem drugače …
• Morda ste pred tem že slišala o kakem drugačnem načinu ravnanja z novorojenčkom in ju je pritegnil, se jima je zdel smisel, naraven, ob prvih lastnih negotovostih in dobronamernih nasvetih drugih pa vanje podvomita in sta povsem zmedena.
• Morda sta trdno odločena, da želita slediti svojim občutkom in prepričanjem in dobronamerni nasveti tega ne omajejo, ne vesta pa, kako se jih ubraniti in kako odgovarjati nanje.

So dobronamerni nasveti vedno dobri?

Tovrstni dobronamerni nasveti pogosto izvirajo le iz tradicije preteklih desetletij, niso pa utemeljeni v resnični naravi novorojenčkov, ne ustrezajo njihovi biologiji in psihologiji in tudi ne izgrajujejo odnosa med starši in otrokom. Pogosto se zdijo prikladni za potrebe staršev in zdi se, da vsaj v nekem trenutku delujejo. Vprašanje je le, za kakšno ceno in na kako dolgi rok.

Dr. William Sears, pediater in oče osmih otrok, ki je z ženo Marto oblikoval smernice povezovalnega starševstva, opozarja, da je potrebno kritično presojati predvsem toge in skrajne nasvete, ki priporočajo stroge urnike za dojenje in spanje, ne glede na potrebe otroka, izjokavanje otroka, preprečevanje telesnega stika ipd.

Ob takšnih nasvetih morajo starši pogosto potlačiti svoje instinkte in občutke, prezreti otrokove znake, s katerimi nekaj pomembnega sporoča, vse to pa na dolgi rok odtujuje otroka in starše, ruši njihovo vez in jim onemogoča, da bi se resnično spoznali in v skladu s tem ravnali v korist obojih – otroka in staršev. V teh nasvetih običajno tudi ni prostora za edinstvenost vsakega otroka in njegovih staršev, vsi bi morali sesti v isti kalup.

Kaj naj storiva?

Ksenija Šoster Olmer, svetovalka za dojenje in avtorica knjige Dojenje in materinstvo iz srca, v takšnih situacijah priporoča naslednje:

• Prepoznajte nasvet, ki ne daje izbire (Če bi bila jaz na tvojem mestu, bi … Moraš … Ne smeš …, sicer bo … Najbolje bi bilo, da …).
• Partnerja naj se glede otroka pogovorita o skupnih nazorih.
• Izberita osebo, ki ji zares zaupata, in se z vprašanji obračajta nanjo.
• Zavedajta se, da nihče ne pozna otroka bolje od vaju.
• Poslušajta nasvete, preizkusita pa le tistega, ki se zdi za otroka pravi.
• Vprašajta za dodatno razlago.
• Zahtevajta statistične podatke in rezultate raziskav, ki podpirajo nasvet.
• Rečeta lahko: »Morda je bilo to dobro za tvojega otroka, vendar moj zdravnik pravi …«
• Izjavita: »Zanimiva ideja!« potem pa naredita po svoje.
• Matere naj določijo moža za poslušalca z besedami: »Zdaj sem preveč utrujena, da bi lahko razmišljala o tem, kar možu povej, kaj misliš.«