Dan, ko je moj otrok suvereno uporabil mojo vzgojno metodo

Vir: Pixabay

Eden najinih najboljših „vzgojnih pristopov“ je sledenje pregovoru: „Daj lačnemu ribo in nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe in nahranil ga boš za celo življenje.“

In tako, kjer je le mogoče in varno, spodbujava, da se rib naučijo loviti sami. Pa čeprav to, da ulovijo ribo, včasih traja neskončno dolgo in terja veliko več potrpljenja, kot ga premoreva.

Spodbujava torej, da si – že odkar so pokazali najmanjšo sposobnost za to – sami izberejo obleke in se sami oblečejo. Da se sami obujejo. In zavežejo vezalke. Da sami skrbijo za osebno higieno. Vse od osnovnih do zahtevnejših opravil. Da sami zamenjajo žarnice po svojih sobah. Da si kdaj sami skuhajo kosilo. Seznam rib, ki se jih je potrebno naučiti loviti, je pač neskončno dolg.

Kdaj jim ne gre, ker še ne znajo. A pogosteje, ker se jim ne da. In vztrajava. Zaradi njih, se razume. In včasih, to potihem priznava, tudi zaradi naju. Ker je čisto fajn, da toliko stvari znajo in se najin seznam opravil s tem krči.

Dotična situacija me je opomnila tudi, da je skrajni čas, da opustim tiste „vzgojne“ prijeme, po katerih posegam v obupu in nemoči in za katere se samo pretvarjam, da delujejo.

In tako lahko med drugim ponosno povem, da že leta nisem sama zamenjala vrečke v sesalcu. Tako dolgo, da smo vmes sesalec že zamenjali in čisto ponižno priznam, da je v novem sploh ne znam. Ker mi ni treba. Ker imam doma toliko parov rok, ki so to naštudirali in znajo, da samo s prstom pomigam in že lahko sesam dalje. Vsaj tako je bilo do pred nekaj dni nazaj. Ko se je najstarejši sine z rokami v boku postavil predme in odločno rekel: „Mlada dama, zdaj pa pridi sem in ti bom pokazal, kako se to naredi. Če ti bom vedno samo jaz menjal to vrečko, je ne boš nikoli znala sama! Veš, ljudi je potrebno naučiti loviti ribe!“

Hotela sem komentirati naziv, ki ga je uporabil – pa sem se zadržala. Hotela sem mu z enim samim pogledom sporočiti, da „mladi dami“ tega ob tako številčni moški družbi ni treba niti znati niti početi. Pa nisem. Kajti trenutku, ko sta se zvrstili osuplost in želja po boju, je sledil trenutek občutka zmagoslavja o uspešnosti vzgojne metode. Pa kaj, če jo je uporabil zame, dečko je očitno osvojil, da se je v življenju potrebno naučiti loviti ribe in da se riba na krožniku pač ne pojavi sama od sebe in to znanje sedaj veselo širi dalje! Ponosno mi je predal znanje, za kar sem se mu iz srca zahvalila. A sva isto minuto tudi razčistila, da je to ena tistih vrst rib, ki jih bo še naprej lovil on.

Dotična situacija pa me je tudi opomnila, da je skrajni čas, da opustim tiste „vzgojne“ prijeme, po katerih posegam v obupu in nemoči in za katere se samo pretvarjam, da delujejo: kričanje, pogojevanje, podkupovanje in druge „adute“ vseh staršev. Nikakor si namreč ne želim, da bi nekega dne tudi te uporabili proti meni.


Preberi še: