Cerkev zanikanja

Ali Cerkev na Slovenskem v teh časih zares prvenstveno potrebuje »konsolidacijo in pomiritev duhov v Cerkvi«, kakor so jo zastavili slovenski škofje?

Če »konsolidacija in pomiritev duhov« pomenita, da potrebujemo mirno srce, medsebojno povezanost v občestvu Cerkve in preudarnega duha, gotovo s škofi lahko delimo tako strinjanje kot konkretna prizadevanja.

V »konsolidaciji in pomiritvi duhov« se skriva nevarnost, da bi v dobronamerni želji ohraniti edinost Cerkve nadaljevali z zanikanjem.

Žal pa se v »konsolidaciji in pomiritvi duhov« skriva tudi nevarnost, da bi v dobronamerni želji ohraniti edinost Cerkve nadaljevali s tako bolečim in vztrajnim vzorcem delovanja, kot je zanikanje.

Slovenska Cerkev ne potrebuje več zanikanja. Dovolj ga je bilo. Potrebuje pa nekaj drugega: odkrito soočenje z resničnostjo.

Zanikanje »od spodaj«: ko umik v lasten vrtiček ne zdrži več

V slovenski Cerkvi se je v zadnjih desetletjih zgodilo izredno veliko pozitivnega. Dogajale so se spremembe, ki so rojevale novo življenje in odgovarjale na izzive časa.

Osebno sem vpet v življenje Cerkve od ranega otroštva in lahko samo rečem, da sem bil v Cerkvi ves ta čas v različnih okoljih deležen življenjskih sokov, gibanja, dinamike, rasti, napredka.

Po drugi strani pa se v mojem doživljanju Cerkve že leta vleče tudi nelagodje, ki največkrat izhaja iz srečavanja s strukturo, kjer sem pogosto doživljal odsotnost vizije, nepripravljenost na resnično poslušanje in dialog, zaprtost za nove ideje in spremembe ter neupoštevanje karizme laikov.

Tej negativni izkušnji se je v zadnjem času pridružila še ena ob dogodkih, za katere si v času svoje mladosti in potopljenosti v varno naročje občestva Cerkve nisem mislil, da se lahko zgodijo.

Mariborska nadškofija pred bankrotom, milijonske luknje v njenih propadlih finančnih ustanovah, naraščanje obtožb o spolnih zlorabah s strani duhovnikov in prve pravnomočne obsodbe, skrivnostne okoliščine pregona nadškofa Urana v tujino, tragični samomori ali celo umori duhovnikov v nepojasnjenih okoliščinah, krepitev vpliva homoseksualnih duhovnikov, ki v Cerkvi živijo dvojno življenje, odmevni izstopi duhovnikov in ter na koncu seveda odpoklic nadškofov Stresa in Turnška.

Mnogi izberejo beg v svoj vrtiček, saj tako v svojem okolju doživljajo živo Cerkev, bolečini celotnega telesa Cerkve pa se izognejo.

Vsi ti dogodki so jasno znamenje, da na delu ni samo neka strukturna nespretnost. Problem slovenske Cerkve ni morda samo v togosti delovanja struktur, ki se v letih »obrambe pred komunizmom« niso mogle dovolj razviti, da bi odgovarjale občestvu Cerkve po drugem vatikanskem koncilu in njeni vlogi v sodobnem svetu.

Gre za veliko globljo korenino – za zlorabo oblasti, moči, denarja, spolnosti. Gre za probleme, ki zahtevajo resno duhovno »sanacijo«.

Mnogi Cerkvi predani duhovniki, laiki, redovnice so v zadnjem času želeli opozoriti na te probleme in tudi sami bodisi z dialogom bodisi z delovanjem prispevati k spremembam. Toda žal so premnogokrat naleteli ne samo na neustrezno ukrepanje ali nepripravljenost na spremembe – naleteli so na zanikanje.

Toda s Cerkvijo je tako kot z lastno družino – v ljubezni, v želji, da ostanemo povezani, si pripravljen potrpeti marsikaj. Mnogi so zato izbrali molk, pasivizacijo, beg v svoj vrtiček, še zlasti če so pastoralno dejavni in uspešni, saj tako v svojem okolju doživljajo živo Cerkev, bolečini celotnega telesa Cerkve pa se izognejo. Pogosto se potolažijo tudi s tem, da za Cerkev molijo in da je to vse, kar lahko storijo.

Ob tako globokih in resnih problemih umik v lasten vrtiček ne zdrži več. Ne gre več za zvit gleženj telesa Cerkve, ki nas bo nekaj časa motil pri hoji, ampak za raka, ki sčasoma lahko preplavi celotno telo našega občestva.

Zanikanje od spodaj, ki se kaže v miselnosti, da ta problem ne zadeva globoko tudi mene, da ne bo vplival na moj vrtiček, da na reševanje te rane lahko gledam bolj od strani, je potrebno prekiniti. Prav vsak je odgovoren, da dá slišati svoj glas in pogumno prispeva svoje življenjske sokove, da se ti globoki problemi slovenske Cerkve začnejo resnično reševati.

Zanikanje »od zgoraj«: ko je strah pred verniki povsem neutemeljen

Da bi se resnično lahko soočili s stanjem naše Cerkve, pa seveda ni dovolj, da prekinemo samo vzorec zanikanja od spodaj. Morda je še bolj potrebno, da se konča zanikanje od zgoraj, s strani tistih, ki v Cerkvi nosijo največjo odgovornost.

Kako zelo je to potrebno, spoznavamo ravno v času po odpoklicu nadškofov Stresa in Turnška. Na posebej intenziven način doživljamo, da nas še vedno hromi vzorec nezmožnosti soočenja s resničnostjo – ne samo v slovenski Cerkvi, ampak tudi širše, saj je v izbiro novih nadškofov in s tem v poti prihodnosti slovenske Cerkve vpet tudi Vatikan.

Tisti, ki imajo v procesu izbire besedo, so v krču in strahu, če kdo od dejavnih katoličanov želi zgolj povedati svoje mnenje.

Po eni strani je logično, da se je postopek izbire nadškofov ovil v skrivnostnost in »varnost« tradicionalne procedure.

Po drugi strani pa je nerazumljivo, da so glede na zahtevnost situacije v slovenski Cerkvi tisti, ki imajo v procesu izbire besedo, v krču in strahu, če kdo od dejavnih katoličanov želi morda zgolj povedati svoje mnenje.

To mnenje je praviloma daleč od tega, da bi bila konkretna sugestija o osebah novih nadškofov. Prej je to iskrena želja, da bi skupaj videli, kaj se dogaja v slovenski Cerkvi, in v skupnem duhu našli pot naprej.

Osebno denimo poznam primer dejavnega laika, ki je čutil potrebo, da o stanju v Cerkvi spregovori z enim od škofov, kjer je sicer naletel na prijazen klepet, a hkrati tudi na komentar, češ kaj se pa kot laik gre, da se vtika v »njihove« zadeve.

Ali pa drug primer: o nekaterih tabu temah v Cerkvi, denimo o problemu homoseksualnih duhovnikov v službah z vzvodi moči, se z odgovornimi v Cerkvi takorekoč ni dalo pogovarjati. Hvala Bogu je vsaj papež Frančišek dal »legitimiteto« dialogu o tem.

Kar nekaj članov Cerkve je čutilo potrebo, da svoj glas da slišati tudi nunciaturi, predstavništvu Svetega sedeža v Sloveniji. A tam navadni vernik težko pride do prostora, kjer bi lahko izrazil svoj pogled na boleče stvari v slovenski Cerkvi, dobi pa lahko seveda nasvet, da je treba moliti in biti potrpežljiv.

Slovenski škofje in njihovi ožji sodelavci pri vodenju škofij so v pastoralnem načrtu Pridite in poglejte (PiP) pokazali veliko mero poguma in odprtosti pri soočanju z realno podobo slovenske Cerkve. Sam sem imel možnost v delu procesa tudi osebno sodelovati in sem bil za to odprtost hvaležen.

Škofje se bodo morali znebiti strahu pred verniki, predvsem pred tistimi, ki želijo aktivno in konstruktivno prispevati k spremembam.

Po drugi strani pa imam občutek, da je trenutna težka situacija znova povzročila krč in zaprta vrata duhu sinodalne odprtosti, ki se je zgodil s PiP-om.

Škofje so začeli izražati strah pred nekakšno razdeljenostjo ali celo razdorom, ki bi jo lahko soočenje z resničnostjo prineslo. Toda ta strah je odveč. Morda slovenski škofje podcenjujejo zvestobo ljudi, predvsem dejavnih katoličanov Cerkvi. Vsi, ki jim je zaupana večja odgovornost za slovensko Cerkev, se bodo morali znebiti strahu pred verniki, predvsem pred tistimi, ki želijo aktivno in konstruktivno prispevati k spremembam.

Problem slovenske Cerkve ni v tem, da bi se razcepila in razdelila. Problem je v apatiji in odtujenosti, ki raste iz občutka ali celo izkušnje, da se resnične spremembe ne dogajajo ali ne morejo zgoditi. Vsako zanikanje »od zgoraj«, sploh če gre za zanikanje najbolj bolečih problemov v slovenski Cerkvi, ta občutek le še okrepi.