Otrok ni kriv, če se naravno odzove. Vsi starši si za svoje otroke želimo, da bi odrasli brez travm. Recept pa je sila preprost.
Biti zdravo narcisoiden pomeni, da si samospoštljiv, ambiciozen, ustvarjalen … Nezdrava narcisoidnost pa je, da imaš občutek, da si nepomemben, manj vreden ali, na drugi strani, najpomembnejši, za teboj pa dolgo nihče ni tako pomemben. Obstaja še drug praktičen primer: najbolj aroganten človek je ponavadi najbolj negotov vase, pa tega ne bo nikoli priznal. Veliko takšnih ljudi srečamo na vodilnih mestih.
Od kod prihaja narcisoidnost?
Le kako pride do tega, da postane nekdo narcisoiden? So morda krivi geni? Ne, genov za narcisoidnost ni. 🙂 Kot do večine stvari, nas tudi do tega pripeljejo primarni odnosi z našimi starši. Nezdravo narcisoiden postane tisti, čigar mama in oče živita v svojem svetu in ne odgovarjata na otrokove potrebe. Otroku ne zrcalita njegovega dogajanja, ne odgovarjata na njegove čustvene potrebe. Otrok se tako odpove temu, da bi bil njegov notranji čustveni svet kdaj sprejet in “vreden”. Starši se pogovarjajo in razpravljajo o projektih, krožkih itd. … na temeljne otrokove potrebe pa pozabijo.
Vsak otrok ima namreč tri potrebe:
- Da ima očeta, ki ga lahko idealizira in spoštuje. In vsak oče si mora spoštovanje prigarati.
- Globoko potrebo, da ima nekoga, ki ga zrcali – ponavadi je to mama.
- Pripadnost – ne glede na to, kaj stori, pripada svoji družini. Tu je pomembno, da imata mama in oče jasne razmejitev in da sta otroku najprej starša.
Cankarjanska mati
Še vedno velikokrat naletim na interpretacijo, kako nespoštljivo se je vedel Cankar, ko ga je obiskala mati. Še več, nekateri intrepretirajo, da je svojo mater dobesedno zavrgel.
Da bi razumeli, kaj se je zares dogajalo, je pomembno, da to mater analiziramo in da ob tem spoznamo, da se je Cankar na njen prihod odzval povsem naravno. Ko postavimo Cankarjanski materi diagnozo narcisoidne matere, nam postane vse skupaj veliko bolj razumljivo. Če mati ne bi bila narcisoidna, ne bi prišla razcapana in nenapovedana na faks – tega matere, ki imajo sram, ne naredijo. Če si povsem brez sramu in odrezan od svojih čutenj, pa ves svoj sram zrcališ na druge – to pomeni, da drugi “kasirajo” sram in ga zelo močno občutijo.
Kdor se oblači razcapano ali izjemno kričeče, sporoča isto: “Ni me sram – odrezal sem naravni mehanizem in bom vsem, ki jih srečam, dajal svoj sram.”
Grandioznost
Poznate koga, ki ima občutek, da mu vse pripada? Spet smo pri sramu. Če imaš sram, imaš tudi razmejitve. Občutek, da si ti in tvoje dogajanje nekaj posebnega, ni nič drugega kot obrambni mehanizem. Za te ljudi so značilne hitre zamere in nezmožnost empatije, zaradi česar so izjemno nesočutni. Ti ljudje v svet vstopajo z izjemno idealizacijo ali pa, na drugi strani, vse izjemno podcenjujejo. Globoko v sebi vedo, kdo jih je ranil. Zanje velja samo njihov svet, ker le oni “vedo najbolje”.
Posvetimo se otrokom
Četudi se je kdo v čem od opisanega prepoznal, ima možnost, da v odnosu do svojih otrok to spremeni in morda le v odnosu z njimi to preseže. Vse kar moramo vsi straši storiti, je, da zrcalimo potrebe svojih otrok. To pomeni, da čutimo, kaj otrok čuti, in se na to primerno odzovemo. Da sem še malo bolj plastičen: Če je otrok žalosten, moramo to žalost najprej sami zares občutiti in se na to naravno odzvati. Primer: “O, moj sin, to je res žalostno, vedi, da je tudi meni hudo zaradi tega.” Podobno je tudi s čustvom veselja in z vsemi drugimi čustvi.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
