Bog je naša mati

K ženskemu vprašanju 1/8.
Materinskost Boga ni izum feministk zadnjih desetletij. Zaznati jo je moč že v prvem poglavju Svetega pisma.

Dolgo smo zoreli zanjo in plašno jo izrekamo – namreč, trditev: Bog je naša Mati. Čudna plašnost je ta. Skoraj tabu. Tisočletja smo vzgajani v duhu Božje moškosti. Ampak materinskost Boga ni izum feministk zadnjih desetletij. Zaznati jo je moč že v prvem poglavju Svetega pisma (prim. 1 Mz 1,1-27).

Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in Duh božji je vel nad vodami.

Tema, voda, globina. To je stanje zarodka.

Tisočletja smo vzgajani v duhu Božje moškosti. Ampak materinskost Boga ni izum feministk zadnjih desetletij.

Bog je rekel: „Bodi svetloba!“ In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra.

To je rojstvo. Iz maternice skozi ožino v luč. Luč je dobra. Življenje je lepo. Luč prekriva bivanje. Ko luči ni, gremo spat. Ležemo. Postelja je mehka in topla. Včasih se v njej zvijemo kot zarodek in tako ostanemo do jutra, do nove luči.

Bog je rekel: „Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!“ Bog je rekel: „Živa bitja naj mrgolijo v vodah in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim obokom!“

Odpiramo se oblikam in zvokom sveta. Prvi tedni so to. Oči so velike, usta zahtevajo mleka. „Materija, vstopi vame!“ pravijo. „Vse življenje te bom srkal vase, materija. Ker si tudi ti svetla in dobra.“

S „stvaritvijo“ očeta in matere vstopimo v prostor razodevanja obličij, bi rekel Emmanuel Lévinas.

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.

Po nekaj tednih se zavemo, da z mamo nismo isti kos mesa. Jaz sem „jaz“, ona je „ti“. Zraven nje je še en „ti“. Drugačen. Skrivnosten. Iz njegovega ogromnega telesa ne priteče hrana. To je oče. S „stvaritvijo“ očeta in matere vstopimo v prostor razodevanja obličij, bi rekel judovski zdravnik in filozof Emmanuel Lévinas. Smo v katedrali medčloveških odnosov. Tu bomo ostali, tu bomo zdaj prešerno plesali zdaj krčevito jokali do konca svojih dni.

In Bog? Kdaj pride na vrsto Bog? Bog parkljev, angelov in Miklavža pride na obzorje s tretjim ali četrtim letom. Bog duhovnikov in zapovedanih praznikov nastopi z vpisom v verouk v šestem letu starosti. Bog mističnih radosti morda nikoli. A živi Bog, Duh življenja, je tu od začetka. Plaval je nad prvo vodo, bil Luč luči in Obličje obličja. Bog je znotraj misterija rojstva. On bruha željo po življenju in luči. On je „Ti“, na katerega trčimo v podaljšku odnosa z vsakim „ti“, razlaga še en Jud – Martin Buber.

Če je eno najbolj kočljivih vprašanj človeštva žensko vprašanje, ga bomo kristjani začeli reševati s premišljevanjem o Bogu, Očetu-Materi.

Torontski teolog Herbert W. Richardson poroča, da so ga kot otroka naučili naslednjo večerno molitev: „Oče-Mati Bog, imej me rad, varuj me med spanjem, vodi moje korake Tebi naproti.“ Koncept Oče-Mati, pravi Richardson, ga je že kot otroka navadil misliti Boga kot nekoga, ki ni podoben nikomur na zemlji. Njegovo teologijo je rešil mačističnih pasti.

Če je eno najbolj kočljivih vprašanj človeštva žensko vprašanje, ga bomo kristjani začeli reševati s premišljevanjem o Bogu, Očetu-Materi.

* Oktobra 2012 sem se na madridski jezuitski univerzi Comillas udeležil teološkega simpozija o zakonu in družini. Tam me je zadel stavek, ki ga je izrekel jezuit Pablo Guerrero, eden izmed predavateljev: „Odnos med moškim in žensko je večji vir zla kot nepravična delitev dobrin med Severom in Jugom.“ Po simpoziju sem razvil nekaj zapisov o t. i. „ženskem vprašanju“. Zapise dajem na razpolago dobrim ljudem, ki delajo in berejo portal Iskreni.net.