Bog ima zate pripravljeno obilje in hoče, da si najboljša različica sebe, da živiš njegov načrt sreče in blagoslova – Intervju z Živo Štiglic in Mojco Giacomelli

Vir: osebni arhiv

Si obremenjena od skrbi, živiš v stalnem pomanjkanju, že dolgo čakaš, da bo tvoje življenje boljše, in si želiš predvsem to, da bi živela resnično polno, srečno in zadovoljno? Potem ti utegnejo besede Mojce Giacomelli in Žive Štiglic v spodnjem intervjuju spremeniti življenje. Ni pomembno, ali si poročena, samska, ločena, vdova – življenje na polno ti je povsem na voljo.

Pogovor s pobudnicama in voditeljicama programov Ženska na polno je tekel tudi o tem, zakaj ima prav vsaka ženska bitke na področju lepote, ter o tem, kaj v ženskah najbolj ubije zavedanje, da so lepe, ljubljene, svobodne, izjemne, ter kako ga povrniti.

Živeti na polno se zdi kar malo naporno v času utrujenosti od epidemije. A izraz je vseeno privlačen – vsak človek si želi živeti »na polno«. Kako se tega lotiti, če čutiš, da si nekje daleč od tega ideala? Je treba spremembe v svojem življenju za to, da bi živeli bolj polno, začeti z majhnimi koraki ali radikalno?

Mojca: Živeti na polno zame pomeni predvsem to, da sem v stiku sama s sabo. Da vem, kaj čutim, razmišljam, potrebujem, si želim … da se imam rada, se spoštujem in se jemljem resno. Da sem sredi tega, kjer sem, osredotočena na lepo, na to kar je že tu, čeprav se hkrati zelo dobro zavedam, česa vsega še ni. Da sem za vse to hvaležna in da sem prisotna v tem trenutku.

Iz svoje izkušnje lahko rečem, da sem velikokrat pripravljena na spremembe šele takrat, ko nekaj tako zaškripa, da ne gre več po starem. Ali sem preutrujena, nezadovoljna in preplavljena s krivdo, jezo … skratka ne zmorem in nočem več naprej na tak način kot doslej. Takrat se moram najprej soočiti z okoliščinami, v katerih sem se znašla, kar večkrat terja veliko poguma. Šele, ko se soočim z resnico o tem, kje zares sem in kaj se mi dogaja, dobim moč in motiv za spremembe. Takrat se lahko tudi ponovno vprašam, kaj si želim, kam hočem priti in kaj je v moji moči, da naredim. Mogoče si že predolgo nisem vzela časa zase, se nisem uredila, nisem postavila meja in rekla »ne« … Pomembno je, da se ustavim in si priznam, da moram nekaj narediti drugače. Največkrat gre za majhne korake, ki pa sčasoma vodijo do velikih sprememb.

Ko sem nasičena pri Bogu, sem ponovno pripravljena na to, da so odnosi, hrana, nakupovanje in drugi božji darovi zame obdaritev in me ne vodijo v odvisnost.

Živa: Glavni razlog, da sama nisem živela na polno in to opažam pri številnih ženskah, je, da čakamo. »Samo, da se tole uredi, pa začnem živeti.«, »Samo, da nekoga spoznam.«, »Samo, da se poročim.«, »Da se v službi stvari uredijo, da otroci zrastejo …« Stalno čakanje nečesa zunanjega, da se naše življenje končno začne, je najboljši recept za životarjenje.

Za življenje na polno je bistveno, da si upam soočiti se s svojimi realnimi okoliščinami, nato pa spremenim tisto, na kar lahko vplivam, ter sprejmem tisto, na kar nimam vpliva. Poleg tega pa je ključno, da prevzamem odgovornost za svoje življenje in svojo srečo; da neham čakati, da bodo drugi opazili, kaj potrebujem in da se bodo okoliščine končno čudežno poklopile, ampak da vsak dan s tem, kar imam, delam, kar lahko, da bom srečna. Vsaka ženska mora ugotoviti, kaj ji najbolj krade življenje v obilju. Mi življenje odteka, ker ne morem sprejeti sebe in trenutne situacije v kateri sem? Ali se morda neprestano primerjam z drugimi in spregledam bogastvo, ki ga že imam? Ves čas čakam, da se nekaj samo od sebe spremeni in pozabim živeti? Morda je težava, da ne znam reči ne? Da si ne znam vzeti časa zase? Ko si odgovorim na ta in podobna vprašanja, lahko začnem delati majhne korake naprej. Pri tem pa se je potrebno učiti ljubezni in nežnosti do sebe in razumeti, da bom še padala, da ne bo lahko. Da je to proces. A to je pot do življenja na polno, ki ni le nič ali vse, ampak vedno pot v več. Tega se lahko nauči vsak.

Mojca: Je pa ta pot lažja v skupinah oz. v skupnosti, kjer je zaupanje med ženskami. Da si upam sneti masko, biti ranljiva, deliti svoje stiske. Da me ne obsojajo, ampak sem sprejeta ne glede na to, v kakšni situaciji sem. In da imam sredi obremenjenosti trenutke, da sem lahko to, kar sem, tudi v odnosu do drugih.

Potem ko so bili med epidemijo mnogi soočeni z vprašanji smisla, pa tudi sicer ob razmahu relativizma danes številni – tako ženske kot moški – iščejo neko obliko duhovnosti, želijo si, da bi nekaj napolnilo praznino v njih. Kako bi vidve usmerili vse iskalce, kje naj najdejo mir in veselje?

Živa: Midve pri vseh programih slediva temu, da usmerjava in svetujeva na podlagi tega, kar sami živiva in ne pametujeva, ne podajava zgolj teorije, ki jo lahko prebere vsak. Sama vedno poudarim in to tudi živim, da mojo lakoto lahko nasiti le odnos z Bogom. On je vedno tukaj, od mene pa je odvisno, ali bo iz te prisotnosti med nama nastal odnos. In mene nasiti odnos. Na dnevni ravni opažam, da sem drugačna, ko se nasitim pri Bogu; drugačna v odnosih, drugače reagiram, drugače vidim vse … Ko pa nisem nasičena pri njem, pa opažam, da mi ni nikoli dovolj – potrditve v odnosih, tolaženja z nakupovanjem, sladkarijami, knjigami … česarkoli, s čimer želim svojo praznino kot vreča brez dna polniti s pomočjo drugih ljudi in stvari. Takrat mi ne preostane drugega, kot da grem s svojo praznino k Bogu in izkusim – ne le preberem, slišim ali vidim pri drugih – da On res nasiti mojo praznino. In ko sem nasičena pri Bogu, sem ponovno pripravljena na to, da so odnosi, hrana, nakupovanje in drugi božji darovi zame obdaritev in me ne vodijo v odvisnost. In ko me drugi prosijo za usmeritev v njihovih življenjih, jih obrnem na Boga. Ne želim sestavljati receptov za druge, temveč rada rečem: »Bog je živ, tukaj je zate, obrni se nanj.«

Mojca: Ljudje iščemo tam, kjer mislimo, da bomo našli. Najin namen ni govoriti ljudem, da narobe iščejo in naj iščejo drugje. Najin namen sredi sveta je biti kot svetilnik, ki kaže na Boga, ki je rešitev in pomoč, tudi če zmanjka tam, kjer si iskala. Tudi, če si stavila na nekaj, pa se je vse sesulo. To ne pomeni konca poti. Ne pomeni, da zate ni pomoči. Je nekdo, ki te ima rad sredi tega. Midve sva ga izkusili in mu hočeva slediti. Lahko poskusiš tudi z njim. To je najino vodilo. Dava lahko, kar poznava, kar imava. Bolj iščeš Boga, bolj se ti da najti. Bolj se ti da najti, lažje imaš odnos z njim, lažje ga imaš rad, lažje mu zaupaš. Bolj ko mu zaupaš, bolj ga iščeš in si vedno bolj znotraj upanja, rodovitnosti in polnega življenja.

Foto: Iskreni

Vajini življenjski zgodbi sta zelo različni. Mojca, ti si mama petih otrok in ločena, Živa samska. Obe sta v življenju marsikaj »dali skozi«. Kje in kako se je Bog najmočneje dotaknil in se še dotika vaju osebno?

Mojca: Bog se me je tekom let že tolikokrat dotaknil in se me še dotika, da na to kar težko odgovorim. Kot da bi morala odgovoriti, kje in kako se me je dotaknila mama.

Ko sem sama doživela, da je Bog živ, da me ima res rad, da skrbi zame, da je dober, je to temeljno spremenilo vse. In od takrat naprej sem drugačna, ker sem začela z Bogom živeti odnos.

Eden njegovih prvih dotikov je bil ob mojem spreobrnjenju, ko sploh še nisem verjela v Boga. Dotaknil se me je tako močno, da mi je bilo v trenutku jasno, da je vse, kar uči Cerkev, resnica in da sem vse življenje na nek način iskala Boga. Moje srce je bilo žejno njegove ljubezni in On je takrat to v meni zapolnil do preobilja. Iz tega dotika sem črpala leta.

Doživela sem rešitve iz zame brezizhodnih stisk, čudeže na področju financ, ko sem trepetala za preživetje, do ozdravljenj v odnosih, osvoboditve srca, ozdravljenja spomina, odpuščanja …

Odnos z njim je dinamičen, tako kot vsi naši odnosi. So obdobja, ko ničesar ne čutim in mu sledim samo zaradi odločitve, ko sem nad njim razočarana in jezna, ko iščem in dvomim. Pridejo pa obdobja, ko se čutim slišano, izpolnjeno in ljubljeno in vse dobi svoj smisel, tudi tisti del poti, ko je bilo suho in trdo.

Živa: Vse življenje sem hodila v Cerkev k nedeljski maši, na duhovne vaje, bila celo animatorka, a izpostavila bi prelomni trenutek, ko sem dobila tako intenzivno izkušnjo Njegove ljubezni, da se je zame teorija prestavila v prakso. Če bi me nekdo deset minut pred tem dotikom vprašal, bi rekla, da mi je vse jasno. Seveda, Bog me ljubi, ima zame načrt sreče, vse obrne v dobro … To sem leta vedela. Ko pa sem sama doživela, vse to: da je Bog živ, da me ima res rad, da skrbi zame, da je dober, je to temeljno spremenilo vse. In od takrat naprej sem drugačna, ker sem začela z Bogom živeti odnos. 

Eden večjih izzivov, ki ga imamo danes ženske, je čas. Kako v hitrem tempu, med kupom obveznosti, ob celodnevni in celonočni skrbi za novorojenčka, vožnji otrok z ene dejavnosti na drugo, kupu gospodinjskih opravil in nenazadnje ogromno preizkušnjah, tudi izgorelosti … najti čas za Jezusa?

Mojca: Kot sveže pečena mamica študentka sem na molitveni skupini slišala, da je moja prva prioriteta moj odnos z Bogom, druga prioriteta odnos z možem, tretja otroci, četrta služba oz. študij in šele nato dobrodelnost, hobiji itd.

Ko se znajdeš v časovnem vrtiljaku, se moraš najprej ustaviti in si postaviti prioritete. Jaz sem na srečo že pred materinstvom tako močno izkusila srečanje z Bogom, da sem vedela, da je moj glavni cilj priti v nebesa. V hudi časovni stiski sem se zato vedno najprej obračala k Bogu in ga prosila za modrost. To, da sem se ustavila, mi je pomagalo, da sem bolj jasno videla, kaj moram res narediti in kaj je odgovornost drugih. Včasih se je potem za kakšno stvar, ki se je kazala kot nujna, izkazalo, da je sploh ni treba narediti. Svoj odnos z Bogom sem negovala na zelo različne načine. To so bili lahko drobni vzkliki, medtem ko sem dojila otroka, ples z otroki na slavilno glasbo, rožni venec med potiskanjem vozička na sprehodu, molitev s prijateljico po telefonu, skupna večerna molitev …

Če vidim, da nikoli ne pridem na vrsto, da si ne zmorem vzeti minimalno časa zase, za Boga, je vprašanje, ki si ga moram postaviti, zakaj?

Kljub temu pa so bila obdobja, ko sem bila tako izčrpana, da nisem mogla nič več in sem se morala vprašati, zakaj se izčrpavam do te točke. Ugotovila sem, da sebe vrednotim po tem, koliko naredim. Bila sem prepričana, da če ni bilo vse zloženo, oprano, če niso bili otroci urejeni … da sem odpovedala kot oseba, kot žena, kot mama. Nisem verjela, da sem že ljubljena sama po sebi, ampak sem si s pridnostjo, učinkovitostjo, organizacijo … kupovala ljubezen in s tem spodkopavala sebe in sistem, za katerega sem bila odgovorna. Pot ven iz tega je bil dolgotrajen proces, ki včasih še traja.

Živa: Imam izkušnjo izgorelosti, ki je bila rezultat tega, da nisem poskrbela zase, za svoje potrebe in želje. Zame je bilo bistveno vprašanje pri izgorelosti, zakaj? Zakaj sem povozila sebe, svoje potrebe in meje? Zakaj sem dopustila, da je šlo tako daleč? Nikakor ne želim poenostavljati, vem da imajo številne ženske zelo zahtevne situacije, a če nikakor ne zmorem najti vsaj malo časa zase, za svoje duhovno življenje, za to, da lahko dobro funkcioniram, se mi zdi ključno, da vprašam, zakaj je tako. Zakaj ne zmorem prositi za pomoč? Zakaj imajo vedno drugi prednost? Zakaj ne znam reči ne? Zakaj se počutim krivo, če poskrbim zase? Kakšno prepričanje, ki mu verjamem, se skriva za tem? Veliko ljudi se nima poguma zares vprašati, zakaj, in skrivajo se za izgovori in obveznostmi. Če se to zares vprašam, velikokrat pride na dan resnica, ki zelo boli. Lahko ugotovim, da nimam dovolj ljubezni do sebe, da verjamem, da sem vredna ljubezni samo, če vsem pomagam, da verjamem, da me bodo ljudje zapustili, če bom rekla ne, da verjamem, da moram biti popolna, da bom ljubljena … Morda sem dala odgovornost za življenje v roke drugega in čakam, da bo druga oseba ugotovila, kaj potrebujem in mi to končno dala. Prepričana sem, da se izgorelost ponavlja, če se ne soočim z resničnim vzrokom zanjo.

Osnovno izhodišče je, da sem za svoje življenje odgovorna sama, tudi za to, kakšno je moje duhovno življenje. Življenje pa je seveda polno izzivov in sprememb, marsikaj ne gre tako, kot si želim in kljub temu, da sem v stiku s sabo in želim poskrbeti zase, moje potrebe včasih ne bodo zadovoljene. Vendar pa, če vidim, da nikoli ne pridem na vrsto, da si ne zmorem vzeti minimalno časa zase, za Boga, je vprašanje, ki si ga moram postaviti, zakaj?

Kaj v ženskah najbolj ubije zavedanje, da so lepe, ljubljene, svobodne, izjemne ter kako to zavedanje povrniti?

Mojca: Vse smo odraščale v ranjenih družinah, ker so bili tudi starši ranjeni. Če v svoji družini deklica ne dobi potrditve glede lepote, če nima izkušnje, da je lahko jezna in žalostna in je kljub temu ljubljena, ali če ima slab dan in se grdo obnaša, da bo usmerjena, ampak kljub temu ljubljena – je to paket, s katerim zrastemo.

Kljub temu da nam starši niso vedno znali dati potrditve in da si je tudi same velikokrat ne damo, pa Bog vsaki izmed nas govori: lepa si, dragocena si v mojih očeh, spoštovana, ljubljena, zaželjena, načrtovana … Ob tem lahko oživijo naša ženska srca, ker je to odgovor na naša hrepenenja. In več dobrega verjamem o sebi, boljša postajam.

Vsaka ženska je lepa, pa naj se počuti lepo ali ne. Lepa je, ker je ustvarjena kot nosilka Božje lepote. Lepota ima izredno moč, vodi k Bogu, pomirja, poživlja, daje upanje, brez besed govori o presežnem.

Živa: Pri tem vprašanju ne smemo pozabiti na vidik duhovnega boja. Bog je svoji temeljni lastnosti, ki sta njegovo bistvo, vtisnil v moškega in v žensko. V moškega moč, v žensko pa lepoto. In ker je Bog vtisnil svoje bistvo v vsako žensko, je lepa, pa naj se počuti lepo ali ne. Lepa je, ker je ustvarjena kot nosilka Božje lepote. Lepota ima izredno moč, vodi k Bogu, pomirja, poživlja, daje upanje, lepota brez besed govori o presežnem.

Ker ima lepota tako moč, se prav na tem področju za ženske bije največji duhovni boj. In zato je ni ženske, ki ne bi imela bojev v zvezi z lepoto. Vsaka ženska je lepa in če bo to lepoto živela, potem bo vodila k Bogu. Satan pa dnevno vsaki ženski servira, da ni lepa, da ni dovolj ali pa da je lepota nevarna, zato je bolje, da se skrije … Vsako želi na način, ki njo najbolj zadene, onemogočiti, da bi živela njej lastno lepoto. Pomembno je, da se tega zavedam, da z duhovnim bojem računam ter da poznam resnico o sebi in svoji lepoti, saj se lahko samo tako borim z lažmi.

Prav tako je za to, da živim svojo unikatno lepoto, potreben pogum – mediji in okolje nam nenehno servirajo, kaj naj bi bilo lepo. Če ne ustrezam tem kriterijem, to ne pomeni, da nisem lepa. Imeti moram pogum stopiti na pot odkrivanja meni lastne lepote. Marsi katera ženska verjame, da je lepa le, če jo potrdi moški. Tako lepote ne živi zase in za Boga, temveč postane lepota zgolj sredstvo, da dobi potrditev. Spet smo pri pomenu učenja ljubezni do sebe in pomembnosti tega, da spregledam lastno vrednost. Ko sprejmem sebe in se zagledam v svoji lepoti, kot me vidi Bog, zažarim v novi luči. In ta luč je temu svetu nujno potrebna.

Pomanjkanje duhovnih vsebin na področju lepote je bil prvi navdih, da sva začeli z Žensko na polno. Želeli sva opolnomočiti in vzpodbuditi ženske, da začnejo živeti kot nosilke Božje lepote. Poleg duhovnega vidika, je potrebno poskrbeti tudi za praktičnega. Ženske na najinih programih zelo konkretno učiva živeti svojo lepoto in kako se boriti proti sovražniku, ki nam onemogoča, da bi zaživele kot lepotice. In z veseljem lahko rečem, da vidiva resničen razcvet pri ženskah, ki so začele vedno bolj žareti v svoji edinstvenosti.

Kje na tem področju vidita manjko in napačno učenje, tudi znotraj Cerkve, ter vlogo žensk v njej?

Živa: Sama do leta 2016, ko sva pričeli s programi Ženska na polno, podobnih vsebin v Cerkvi nisem našla, vsaj ne na tak način, kot jih podajava midve. Kar sem že našla, se je dotikalo bolj tega, kaj ne smem biti, kaj moram spremeniti, kakšna moram postati. Mene pa je vedno navduševalo to, da je svetost v tem, da vedno bolj živim to, kar zares sem, kar je Bog položil vame. In to predajava naprej na najinih programih: bolj, ko živim odnos z Bogom, boljša postajam, bolj me razcveta, bolj sem to, kar ima Bog zame v načrtu. Način podajanja, ki poudarja, kaj vse moram sama spremeniti in kje nisem v redu, pa me vodi v samoodrešenje, stran od Boga.

Za življenje na polno je bistveno, da si upam soočiti se s svojimi realnimi okoliščinami, nato pa spremenim tisto, na kar lahko vplivam, ter sprejmem tisto, na kar nimam vpliva. Pa tudi, da prevzamem odgovornost za svoje življenje in svojo srečo.

Mojca: Po spreobrnjenju, ko sem hodila k maši in na razna srečanja, je bilo eno od sporočil, ki sem ga prejela, da svetost in urejanje ne gresta skupaj. Razumela sem, da moram biti skromna, ponižna. Prelomnica se je zgodila, ko sem bila na nekih duhovnih vajah, kamor so prišli tudi iz tujine in je prišla ena Italijanka, ki je bila tako polna Boga in hkrati tako lepa in urejena, da mi je od tistih duhovnih vaj ostalo predvsem to, da sta svetost in lepota združljivi, da gresta z roko v roki in se ne izključujeta.

Tekom let, so k meni na pogovore prihajale zelo različne, predvsem katoliške ženske. Večini je bilo skupno to, da so bile polne krivde, izčrpanosti, ugaslosti in prepričanja, da niso vredne ljubezni. Niso se upale urediti, čeprav si je marsikatera celo želela, ker so bile prepričane, da to ni v skladu s svetostjo. Kar nekaj mi jih je tudi reklo, da si želi najti vernega fanta, ampak se jim zdi, da v Cerkvi ni pravih »decev«, zato iščejo med nevernimi. Po drugi strani pa mi je tudi marsikateri moški, katoličan, rekel, da si želi verno punco, ampak da ne najde nobene urejene, zato rajši išče med nevernimi puncami.

Živa: Mene je premaknila tale misel; da kot kristjani prejmemo vstopnico za obilje, če se izrazim metaforično: za najbolj prestižni del križarke, mi gremo pa pogosto s to vstopnico v najnižji del podpalubja in se trepljamo po hrbtih, kako super smo, ker smo tako skromni in z vsem zadovoljni. Takrat sem spoznala, da ima Bog, ki je Bog obilja, zame pripravljeno obilje, da mi privošči, da me hoče obdariti, razcveteti, da hoče, da živim najboljšo verzijo sebe, da živim njegov načrt sreče in blagoslova zame. To ne pomeni, da v življenju ni težko, da ni preizkušenj, da ne boli – na vse to moramo v tem življenju z gotovostjo računati. Mi si pa poleg vseh preizkušenj, na katere nimamo vpliva in ki jih Bog dopusti, da zrastemo in se prečiščujemo, še sami cel kup stvari naložimo in prepovemo ter si mislimo, kako dobri kristjani smo zato. A že iz človeškega vidika velja, da če želim nekomu, ki ga imam rada, z veseljem podariti res lepo darilo in ga ta krepostno zavrne, me kot obdarovalca to boli. Verjamem, da tudi Boga boli, če zavračamo to, s čimer nas želi obdariti. Ko sem sama na ta nov način zagledala Boga in njegovo dobroto, sem si zaželela živeti njegove darove na polno, zaživeti svojo lepoto, se urediti, uživati v obdaritvah, da tudi njemu s tem naredim veselje. Prav nikomur ne naredim veselja, če darove, ki mi jih želi dati, krepostno zavrnem. To je bila zame revolucija.  

Komentarji

  1. Evo, kot na dlani, kar vedno poudarjam in sem v članku o “seksi spodnjem perilu” zapisal. Tu je dokaz, da so katoliške ženske zatrte v kali: Tule je dokaz: “Tekom let, so k meni na pogovore prihajale zelo različne, predvsem katoliške ženske. Večini je bilo skupno to, da so bile polne krivde, izčrpanosti, ugaslosti in prepričanja, da niso vredne ljubezni. Niso se upale urediti, čeprav si je marsikatera celo želela, ker so bile prepričane, da to ni v skladu s svetostjo.” – kdo je v te ženske naselil ves ta sram, krivdo, ugaslost, prepričanje, da je ženskost grešna? Vprašanje je retorično.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.