Binkošti – preobrat za Cerkev

Vir: Pixabay

Binkošti so rojstni dan Cerkve in praznik, ki zelo zgovorno pripoveduje o tem, kaj, za koga in kakšna je ta naša Cerkev.

Ljudje smo mojstri delitev, a Cerkev je le ena

Čeprav smo ljudje mojstri delitev, je Cerkev ena oz. naj bi bila, kot pravijo Apostolska dela – kakor skupnost na Binkošti, ki je bila enodušno zbrana v molitvi »kakor eno srce in ena duša«. Ljudje smo pobarvani politično, svetovnonazorsko, mnenjsko … celo kristjani se radi delimo. Pa ne le po krščanskih cerkvah, ampak tudi na zagovornike in nasprotnike te ali one cerkvene doktrine, na tradicionaliste in bolj liberalne, na bolj in manj pravoverne … A današnji praznik nas posebej opominja, da smo vsi v istem čolnu, vsi ena in ista Cerkev, vsi »udje istega telesa« in vsi zanj enako odgovorni. Sveti Duh nas združuje in povezuje in je veliko inovativnejši v preseganju naših delitev, kot si sploh lahko predstavljamo!

Cerkev je sveta – pa ne zaradi nas

Pa ne, ker bi bili verniki tako sveti, ampak zaradi delovanja Svetega Duha. A vendar – mnoge prve kristjane in kristjane pred nami danes kličemo svetniki. In pri tem pozabljamo, da so bili ti naši priprošnjiki sprva cestninarji, hudodelci, prešuštnice, sleparji … A so se odprli Božjemu delovanju in postani novi ljudje. Cerkev je in mora biti tudi danes kraj grešnikov, ki iščejo pot svetosti. Tudi ali prav zato velja velika mera podpore, spodbude in usmiljenja do vseh tistih, ki jih srečujemo v Cerkvi, pa bi jim tako radi marsikaj očitali … A naj kamen prvi vrže, kdor je brez greha … Kristus je prišel prav za vse grešne in vsakega kliče k svetosti.

Cerkev je katoliška, ne elitna

Beseda v izvoru pomeni vesoljna – ali v besedah Binkošti; v vseh jezikih, svetovna, za vse, za celo človeštvo. Nikogar ne zavrača, nikogar ne izključuje. V njej nebi smelo biti elit in zapostavljenih. Njena lepota je tudi v tej njeni univerzalnosti, preseganju kupčkanja in prihajanju posebej do tistih, ki jih je svet pustil same. Kristjani bi morali posebej opaziti in skrbeti za nemočne, bolne, ostarele, osamljene, revne – pa ne le s finančnim darom, ampak čisto osebno, kot je to delal Jezus; priti, človeka objeti oz. pozdraviti z dotikom, ga ljubiti …

Cerkev je apostolska

Ima korenine, na katerih sloni. In te korenine so v prvih apostolih, ki so se odprli sv. Duhu in vero ponesli v svet. Apostol je učenec, a tudi odposlanec. Vsak od nas vse življenje ostaja v učenju in spoznavanju Boga, a hkrati je vsak od nas poslan, da poln Svetega Duha, pogumno, vztrajno in poln upanja najprej živi vero ter jo širi povsod, kamor pride.

Cerkev je tudi misijonarska

Morda v Zahodnem svetu misijonarskega duha nekoliko manjka – posebej če govorimo o tistem navdušenju, trdnosti in veselju, s katerim so šli v svet Jezusovi učenci po prejemu Svetega Duha. Prišli smo v čas soočenja z lastno duhovno revščino, ko bo morala »krščanska« Evropa odpreti vrata za vse tiste, ki so naše korenine na drugih celinah uspeli ohraniti. Plamen zaupane jim vere danes tisti, ki so nekoč sprejemali misijonarje, nosijo tja, kjer je ta že v veliki meri ugasnil. Sveti Duh nikoli ne obupa, ampak vedno znova vžiga to svojo Cerkev 😊.

Cerkev si tudi ti

Kako prispevaš k njeni svetosti? Kako k njeni edinosti? Koliko jo prinašaš svetu? Koliko si njen učenec in odposlanec, koliko misijonar?

In ker si tudi ti Cerkev, je danes tudi tvoj rojstni dan. Cerkev je namreč tudi tvoja. Z vsem veseljem, navdušenjem, ljubeznijo in dobroto. A tudi z vsemi ranami, stranpotmi, grehom in obupom. Danes si posebej vabljen, da se odpreš Svetemu Duhu in jo pomagaš vžgati.