Benjamin Tomažič: “Nismo poklicani, da bi bili popolni starši in tudi na področju spolne vzgoje bomo ‘zafrknili'”

Foto: Janja Zadravec

Benjamin Tomažič prihaja iz Orel nad Ljubljano, je mož in oče štirih otrok, nekdanji naj prostovoljec leta, danes pa profesor informatike na gimnaziji v Želimljah. Leta 2017 je skupaj s svojo ženo Mojco in drugimi somišljeniki ustanovil Inštitut Integrum, katerega vizija je “v družbo prinašati celostno in pozitivno sporočilo o telesnosti in spolnosti” – področje, ki je pomembno, občutljivo in nadvse dragoceno. 

Za portal Iskreni je spregovoril o nezavidljivi situaciji, v kateri so se znašli današnji mladi, predvsem osnovnošolci in srednješolci. Kako že 9-letnik lahko pride do pornografije in kaj lahko storijo starši, ko vidijo, da ima njihov mladostnik na tem področju težavo. Tekom pogovora naniza veliko koristnih nasvetov in predlogov za bolj sproščen pogovor med otroki in starši, predvsem pa slednje spodbuja, naj se teh tem ne bojijo, “saj so otroci rojeni v družino z razlogom, da tam dobijo največ, kar lahko”.

Benjamin, veliko ste v stiku z mladimi, tako kot učitelj kot tudi voditelj delavnic o celostni spolni vzgoji. Po čem hrepenijo srca današnjih deklet in fantov?

Pri obojih je prisotna želja, da bodo nekoč imeli družino, “toliko in toliko otrok”, da bodo srečno poročeni. To je še vedno ena glavnih želja, kar jih mi slišimo od njih. Problem je, ker tega koncepta ni dovolj ponotranjenjega: Da največ naredim za to željo, če samega sebe oblikujem za bodočega dobrega moža, dobro ženo, zato da bom vzgojen v teh vrednotah, ki so mi dragocene, ki so mi pomembne. Tukaj se mi zdi glavni izziv, ki ga ne uspemo dovolj dobro mladim prenesti, da za to, da bom dobil eno super bodočo ženo, največ naredim, če se jaz trudim polno, celostno, čisto, iskreno, zvesto živeti.

Eno so torej želje, drugo pa je realnost. Kakšno pa je dejansko njihovo razumevanje spolnosti? Kje se trenutno nahajajo?

Rekel bi, da so v dokaj nezavidljivem položaju, kar se tiče njihovega pogleda na spolnost, ker postaja precej nerealističen. Družba, čas, v katerem živijo, jih obstreljuje s tem, kakšna bi naj bila spolnost – je neka idealizirana podoba spolnosti, ki sploh ni realna. Tudi tisti, ki jo ustvarjajo, velikokrat priznavajo, da se tega zavedajo. Ustvarjajo zaradi dobička in želje po vplivu. Kar mladi na spletu gledajo, jih zelo močno napaja – njihov pogled na spolnost, telesnost, to, kdo sploh so in kaj je normalnega pri spolnih odnosih. Te stvari jih zelo močno zaznamujejo in imajo nanje vedno večji vpliv.

Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z ozaveščanjem o varni uporabi interneta, pravijo, da se mladostniki učijo medčloveških odnosov iz tega, kar doživijo in vidijo na internetu. Je dandanes internet edini, ki jih v tem oblikuje?

Če se pogleda povprečje ur, koliko časa nek najstnik preživi na spletu, je velik del njegovega miselnega sveta v digitalni resničnosti.

Rekel bi, da se ne učijo o spolnosti samo s spleta, je pa dejstvo, da jih uči v veliki meri. Če se pogleda povprečje ur, koliko časa nek najstnik preživi na spletu, so to velike količine časa, ki vplivajo na njegov pogled, dojemanje odnosov, tudi to, kako velik del njegovega miselnega sveta je v digitalni resničnosti.

Digitalni svet je zanje zelo pomemben. Pri videoigricah mladi plačujejo, da bi dobili določene “skine”, da bi izgledali boljše, kar pa ne vpliva, da bodo določeno igrico bolje igrali. Pri družabnih omrežjih pa se objavlja res izrazito tisto, kar je v skladu z neko popolnostjo. Posebej pri puncah je to zelo prisotno: Želijo ustrezati vsem standardom in, ker tega ne zmorejo, ker je njihovo življenje drugačno kot tisto, kar vidijo na spletu, jih hitro potisne v depresijo, neko obtoževanje samih sebe, sram, zapiranje …

Pornografija je še zelo tabuizirana. Normalno je, da se o videoigricah in družabnih omrežjih pogovarjajo odprto in si med seboj tudi podelijo, če jih doletijo kakšne negativne posledice. O pornografiji pa nekega iskrenega pogovora med mladimi ni. Sem pa hvaležen za raziskavo med našimi osnovnošolci in srednješolci, ki jo je objavila organizacija Safe.si, ki zelo jasno kaže na to, koliko je pornografija že prisotna med njimi, koliko mladih že čuti, da je škodljiva in da so z njo zasvojeni. Dejansko damo mladim zelo malo priložnosti za pogovor o teh vsebinah, kljub temu da oni čutijo, da te zanje niso nekaj najboljšega.

Kaj je povedala raziskava?

Raziskava je povedala, da je pornografijo gledalo že čez 40 % osnovnošolcev in čez 60 % srednješolcev. Da se jih 10 % osnovnošolcev in 15 % srednješolcev že čuti zasvojene z njo. To je kar velik del mladih. Stvar je zaskrbljujoča in kot družba se je lotevamo na necelosten način.

Kako bi se družba morala tega lotevati?

Smiselno bi bilo, da bi si zastavili delovanje tako na kurativnem, predvsem pa na preventivnem nivoju. Marsikatera država v Evropi je že sprejela določene ukrepe (tudi zakonodajne), s katerimi želijo jasno podati sporočilo, da pornografija otrokom škodi. Pri nas se o tem ne sliši praktično nič. Poleg tega nimamo niti približno dovolj celostnih dolgoročnih programov za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti in kar malo preveč tiščimo glavo v pesek na tem področju. Dobiček, ki ga pornografija prinaša na kratkoročnem nivoju, slepi odločevalce k odločnejšemu ukrepanju.

Se vam zdi, da starši živijo v drugem svetu glede tega, kaj njihov otrok počne na internetu?

Majhen procent staršev je zaskrbljenih in se sekirajo ter se trudijo delati korake. V tej družbi, ki nespodbudno deluje na mladostnika, iščejo neke zdrave poti. Večino ostalih staršev pa bi se dalo razdeliti na dve skupini, na eni strani tisti, ki sploh ne pomislijo, si rečejo: “Ah, naš pa že ne!” in drugi, ki rečejo: “Ah, saj smo vsi prišli v stik s tem, tudi mi smo malo tega pogledali in bodo tudi oni šli naprej normalno”. Tukaj se mi zdi, da ni dovolj v zavesti teh staršev, da pornografija danes je zelo drugačna kot tista v času naše mladosti, dvajset let nazaj, ko je bila prisotna v revijah Vroči Kaj in Playboy, pa na VHS kasetah. Danes se odvija na spletu in je povsem drugačna; je izrazito nasilna, bizarna, vsebuje občutke gnusa, samo zato, da pritegne pozornost, da te dobi na svojo stran, da je nekaj drugačnega, posebnega, več.

Vemo, da je pornografija “dva klika” stran. Torej da nekdo zlahka pride do nje. Kako pa navsezadnje otrok pride v stik z njo, še posebej, če je ne išče?

Nekatere strani videoigric so celo zakupljene iz pornografskih spletnih strani, da vabijo čim mlajše na ogled njihovih vsebin.

Po naših izkušnjah še vedno najpogosteje med vrstniki, ko so recimo na treningu. Pride en frajer, ki ima že pametni telefon, drugi ga nimajo in jim pokaže te vsebine, ki so nekaj posebnega, vznemirljive, sprožajo adrenalin, pa tudi nekaj radovednosti, ker nas privlači vse, kar vsebuje zelo eksplicitno spolnost. Po drugi strani pa je splet preplavljen s temi vsebinami in velikokrat slišimo zgodbe, ko starši pustijo, da se na Youtubu vrtijo neke otroške vsebine in potem postopoma pridejo tudi kakšni kvadratki, ki vabijo na spletne strani, ki so delno žgečkljive ali že na pol pornografske. Podobno je pri videoigricah, nekatere strani videoigric so celo zakupljene iz pornografskih spletnih strani, da vabijo čim mlajše na ogled njihovih vsebin, da čimprej dobijo uporabnika, ker ga je v mladih letih najlažje prikleniti nase in ga zadržati. Prefrontalni korteks, ta razumski del možganov, takrat še ni mieliniziran in potem ga obdržiš in je ta doba, ko ostane na teh vsebinah nezdravo priključen veliko časa, zelo dolga.

Vprašanje torej ni, ali bodo mladi prišli v stik s temi vsebinami, ampak kdaj bodo prišli v stik in na kakšen način. Tukaj smo starši res spodbujeni, da spregovorimo tudi o nevarnostih, preden jih družba naslovi ali pa začne vabiti.

Kdaj bi potem bil primeren čas za pogovor o teh temah?

Strokovnjaki pravijo, da dve leti prej, kot si mislimo, da bi bil primeren čas (smeh). Ni nekega točnega odgovora. Precej pogosta starost, ko pridejo s tem v stik, je tam okrog 9. leta. Zagotovo bi svetoval staršem, da to naslovijo že prej. Ne z nekimi dolgimi, obsežnimi pogovori, ampak da povemo, kaj se nam zdi problematično, zakaj so te vsebine tako privlačne in tudi kako vplivajo na nas. Počasi, malo po malo, da se pogovarjamo z otroki, da ne gre za en pogovor, ampak pogovarjanje. Tukaj gre za proces. To se mi zdi največ, kar lahko naredimo.

 Kako pa ga začeti? Kakšna so po navadi dobra izhodišča?

Najbolje se mi zdi, da se uporabi nekaj naravnega iz okolja, kakšen jumbo plakat, na katerem je reklama za spodnje perilo, ali pa kakšen prizor na televiziji, vstopna točka je lahko tudi recimo nosečnost v družini. Nekaj, ko nanese pogovor na spolnost, na telesnost, na to, kaj je lepo, kaj ne. Lahko tudi na to, zakaj nas ene stvari privlačijo. Dobro je biti pozoren na otroka, se odzivati nanj. Če imamo pa takšnega otroka, ki nikoli o teh vsebinah nič ne vpraša, ga ne zanima, je pa kakšno gradivo dobra stvar, ker zna biti narejeno na tak način, da pritegne otroka, vsebine pa so podane z vrednotenjskega načina, ki nam je blizu, ki je celostno usmerjen v podajanje odgovorov, ne v neko izmikanje. Pa tudi da se lažje otroci in starši pogovarjamo o teh temah.

V vašem zavodu ste izdali kar nekaj gradiva na to temo …

Foto: Bernardka Rupnik

Začeli smo izdajati vsebine, ker smo se starši sami počutili nemočne, ker smo videli, da nimamo dovolj orodja, situacij, glede na to, kakšna poplava je v družbi nekih tematik z vsebinami, ki so vrednotenjsko na popolnoma drugi strani.

Starši malih otrok smo se zbrali skupaj, napisali zgodbico in jo opremili z ilustracijami. Sam sem pomagal moderirati. Tako je nastala zgodbica o Piji in Jušu, ki spoznavata svoje telo. Do sedaj sta izšla dva dela, prvi je na voljo za nakup tudi v trgovini Iskreni. Govori o tem, kako začeti pogovor o spolnosti, celostno pristopiti do teh vsebin, pri kateri starosti je kakšne teme dobro odpreti, jih obravnavti. Poleg te slikanice je nastal še strip, ki je za tiste, malo starejše, ki že znajo sami brati in ki jim je blizu malo bolj akcijski element dogajanja, spreminjanja. Fantje imajo radi tak način in je najbolj zanimiv otrokom, starim od 7 do 12 let. Poleg teh dveh smo naredili še priročnik za starše, toliko, da so neke smernice.

Drugi del pa je o čustvih, ker smo opazili, da če je otrok razburjen, jezen, ga je sram, da mu teh vsebin sploh ne moremo sporočati, tako da smo posledično v drugem delu naslovili povezavo med čustovanjem otroka in vsebinami, ki ga lahko močno zaznamujejo s tega področja, mu zbudijo sram, jezo, žalost, nemir, razočaranje ali pa veselje. Tretji del, ki nastaja, pa je o uporabi digitalne tehnologije na splošno, pri kateri starosti, kdaj, kaj, kakšni so tu napotki, nasveti. To, kar se nam zdi na našem področju delovanja pomembno, močno, ampak se nam zdi premalo naslovljeno in smo starši premalo opolnomočeni.

Kaj starše najbolj skrbi glede spolne vzgoje otrok? 

Ena od tem je pornografija. Skrbi jih, če je nevarno, da z otrokom o tem govorijo, da bo on potem začel sam iskati te vsebine. Velikokrat jih skrbi, da so že vse “zašuštrali”, ker niso šli po nekih optimalnih korakih. Na splošno jih skrbi, kako se bodo znašli v tem svetu, kjer je toliko teh stvari, ki posiljujejo njihove otroke s pogledi na nezdravo spolnost.

S kakšnimi odgovori jih pomirite?

Otroci so rojeni v našo družino z razlogom, da tukaj dobijo največ, kar lahko.

Pri pornografiji mi je najbolj pomirjujoča ena raziskava, ki so jo delali na Norveškem, ki pravi, da praktično ni otroka, ki bi šel brskat, gledat za pornografijo, ker je prej imel s starši pogovor o tem. Starši vedno posredujemo zraven tudi vrednotenjski sistem, celostno sliko in ni razloga za strah na tem področju. Tako da je dobro, da smo tukaj bolj pogumni, kot da bi nas bilo strah. Drugi strah pa je ta, da niso naredili vsega prav, kot bi bilo treba. V bistvu je tako, da nihče od nas ne naredi vsega prav in nismo poklicani, da bi bili popolni starši in tudi na tem področju bomo zafrknili stvari. Pomembno pa je, da se učimo, rastemo, se trudimo tudi na tem področju, kjer nam je velikokrat nelagodno. Da delamo spremembe, vzgajamo naše otroke čim boljše, a biti hkrati prizanesljivi do sebe, ker tukaj smo vsi ranjeni. Ni pa to zdaj razlog, da bi se potem izogibali temu področju, ali pa imeli to za nekaj, kar nima smisla, ker ne znamo popolno vzgajati in bomo raje zadeve pustili pri miru. Otroci so rojeni v našo družino z razlogom, da tukaj dobijo največ, kar lahko, in mi smo zanje najboljši starši, če le odgovorimo na to poslanstvo.

Kaj pa v primeru, ko starši sumijo ali vejo, da njihov najstnik gleda pornografijo? Recimo, da opazijo odmikanje, zapiranje, čustvene izbruhe, ki jih prej ni bilo, drugačen način gledanja na drugi spol, več sramu …

Najprej poslušamo, postavimo vprašanje in potem poslušamo. Potem smo lahko en teden tiho.

Najprej bi predlagal, da gresta starša na eno pomiritev in samoučenje, da se opolnomočita, kaj to pomeni, kaj to pri njima vzbuja. Da ni neka reaktivna drža, ki bi v navalu jeze ali prestrašenosti naredila nek zid sramu in prekinila odnos med mladostnikom in njima.

Prvi korak bi bil, da starša poskrbita zase, se pogovorita o tem, kako to doživljata, česa se pri tem bojita, kam želita svoje otroke na tem področju peljati, jih vzgajati. O tem smo veliko pisali v drugem delu knjige, kako obvladovati svoja čustva, jih nasloviti, poimenovati, usmeriti tja, kjer bodo koristna za življenje. V drugi fazi pa, ko imamo neko sliko, kaj to pomeni za mladostnika, začnemo graditi pogovore, vključimo v naš odnos pogovore tudi o tej tematiki.

Ti pogovori pomenijo na začetku, če gre za najstnika, da najprej poslušamo, postavimo vprašanje in potem poslušamo. Potem smo lahko en teden tiho in nič ne drezamo, ne postavljamo novih vprašanj, da se ne prestraši, da bo zdaj moral vsakič, ko se pogovarjamo z njim, govoriti o teh vsebinah. Čez en teden ga pa lahko spet nekaj vprašamo o tem, če je nekaj, kar je del situacije, realnega sveta okoli nas, toliko bolje, ker bo toliko bolj naravno prišel ta pogovor.

Drugače pa je tako, da izkoristimo neko obdobje, da se začnejo potem pogovori v začetnih fazah vedno preko vprašanj, da najprej prisluhnemo otroku, da vidimo, kje je, ali čuti ob tem ogromno sramu, da si recimo tega ne želi, pa ga vseeno vleče, ali pa, če si dejansko želi in išče trenutke, kdaj bo lahko prišel do tega. To bomo razbrali iz njegovih odgovorov in potem odvisno od tega mu lahko pomagamo iskati celostno sliko o tej situaciji.

Ko imamo tukaj zgrajen nek odnos zaupanja, se šele potem lahko začne tisto, na kar starši pomislimo najprej, razni filtri, terapije, zdravljenje … Najprej naj bo vzpostavljen odnos, da bomo o teh temah lahko z njim govorili, ne gre za dolge debate, ampak samo da bomo dobili njegove odzive in da bo to eno od področij, o katerem se bomo lahko pogovarjali in da bo otrok vedel, da nas lahko pride vprašat ali povedat, če se mu kaj zgodi. Je pa ta pot, če gre za težko situacijo, dolga. To se ne reši s tem, da namestimo filtre, ali pa da gre otrok na tritedensko zdravljenje nekam. To je en proces, na katerega stopimo in se spreminjamo tekom njega, ampak se splača, ker je to lahko zelo dragocena šola tudi za smisel življenja za prihodnost.

Kaj pa, če so starši že odreagirali napačno in so potem preveč fokusirani samo na ta problem?

Najprej naj bo vzpostavljen odnos, da bomo o teh temah lahko z njim govorili.

Ja, tukaj še pogosteje opažamo, da se žene dajo v vlogo policaja, če odkrijejo, da mož gleda pornografijo. Podobno je lahko tudi pri starših, v nobeni situaciji pa to ne bo funkcioniralo, pomagalo, če ni to želja tistega, ki dejansko ima problem s tem. Zato se mi zdijo ti prvi odgovori in pogovori tako pomembni, da najprej najdemo jedro, od koder to izvira: Ali je to kompenzacija nekih občutkov, stresa, bolečine, ranjenosti, neslišanosti, in potem, ko se ve, kaj je razlog, se išče primerno naslavljanje tega razloga. Šele tukaj lahko koristi, pomaga recimo kakšen filter, t. i. “accountability partner” (nekdo, ki te podpira pri doseganju želenega cilja, op. avt.), obisk pri terapevtu, svetovalcu. V teh primerih je lahko zelo koristno, kdaj tudi ključno, da se ga obišče. Če gre pa na silo, kot nek ultimat, pogoj, potem je to nekaj, kar samo po sebi ne bo imelo dolgotrajnega učinka oziroma rešitve.

Kaj mladim na svojih delavnicah najbolj polagate na srce?

Bolj kot to, da bi jim polagal na srce, jim želim pokazati, kakšno olajšanje lahko prinese pogovor o teh vsebinah v nekem varnem prostoru. V majhni skupinici prijateljev, kjer si lahko podelimo, kaj se nam zdi v redu, kaj ne. Povem jim en delček svoje zgodbe, kako je meni to negativno vplivalo na življenje, kako so me določene stvari ranile, si jih ne bi želel, ne bi nikoli ponovil, kako je bližnje okoli mene to oškodovalo. Predvsem se mi zdi to, da ustvarjamo neke celice, znotraj katerih se da pogovarjati o tem na odprt, celosten način, ne samo, da se šalimo, in ne tudi, da moraliziramo. Da se ve, da nas vse to privlači, in da se ve, kakšne posledice ima to, koliko je tukaj v ozadju bolečih zgodb, koliko je življenje res bolj polno, svobodno, smiselno, ko lahko sam nadziram tudi to, kako bom izkoriščal svoj čas in da bom tako tudi v odnosu do pornografije pristopil tako, da zmorem temu reči ne.

Koliko lahko tu dajo starši?

Zgled ni najpomembnejši način vzgoje, ampak da je edini način vzgoje.

Ogromno. Včasih se nam zdi, da glede na vse, kar je v družbi, lahko starši prispevajo zelo malo. Ampak tudi raziskave kažejo, da so 16-letniki v večini vrednotenjsko popolnoma poistoveteni s starši, na prva mesta dajo iste vrednote, kljub temu da se kažejo navzven kot uporniki, razgrajači, kot da jim ni pomembno nič, kar je bilo pomembno njihovim staršem. Tukaj starši damo res ogromno. Na tem mestu se strinjam s Schweizerjem, ki pravi, da zgled ni najpomembnejši način vzgoje, ampak da je edini način vzgoje. Se mi zdi tudi za tiste starše, včasih so to kakšni očetje, ki se ne čutijo spretni z besedami, že s tem, kakšen je njihov odnos z ženo, dajo zelo veliko svojim otrokom.

Še vaša zadnja misel?

Ne se bati. Izzivi so veliki, ampak našim otrokom smo poslani ravno zato, ker smo zanje najboljši starši (nikakor pa ne popolni).

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja