Anastazija in David Mavri: Zaupava v Božjo previdnost, ki nikoli ne razočara

Foto: Osebni arhiv družine Mavri

Iskanje življenjskega sopotnika ni vedno enostavno. Včasih potrebujemo več let (ali desetletij), da spoznamo človeka, s katerim bi se radi poročili in si z njim ustvarili družino. Še težje pa je, ko nismo povsem prepričani, kakšna je naša življenjska pot. 

Kaj se zgodi, če slediš svojemu srcu in hkrati zaupaš, da bo bodoči mož ali žena prišel v zate namenjenemu času, pričujeta Anastazija in David Mavri. Oba imata namreč za seboj izkušnjo večletne samskosti in preverjanja, kje je tisto njuno pravo mesto, ki jima je namenjeno. In kljub temu, da jima je bilo dano, da sta se spoznala in kasneje poročila, ju je zelo kmalu po poroki doletela še ena preizkušnja, ki je vnovično zahtevala zaupanje in čakanje – bova kdaj starša? 

Anastazija in David, kako je izgledala vajina pot iskanja življenjskega sopotnika oziroma še prej življenjske poklicanosti? 

Bog ima načrt sreče za vsakogar, zato mu je vredno zaupati in počakati na Njegovo rešitev.

Anastazija: Pri 18. letih sem na nekem karizmatičnem duhovnem srečanju doživela zelo konkreten Božji dotik, ki je vodil v osebno spreobrnjenje. Kmalu zatem sem začela razmišljati tudi o možni poti posvečenega življenja. To obdobje iskanja in razdvojenosti je trajalo kar nekaj let in mi je bilo zelo naporno. Enako močno sem si želela družino in hkrati biti vsa Njegova.

David: Pred trenutkom »srečanja z živim Bogom« sem sebe doživljal kot osebo, ki si želi ob sebi imeti ženo s krilom, ki me bo občudovala in podpirala. To srečanje pa je postavilo vse pod vprašanje. Z Bogom na enkrat dobiš upanje in moč, da lahko narediš nekaj konkretnega v svetu. Sledila so leta razločevanja za duhovniški stan, dokler mi ni moj Gospod na različne načine jasno spregovoril, da me ne kliče v duhovništvo in mi dal Anastazijo na pot. Kot poročen lahko rečem, da enako kot prej doživljam sinovsko vlogo v cerkvi in svetu.

Kako sta vsak zase prišla do gotovosti, da se bosta nekoč z nekom poročila in si ustvarila družino?

V vsem tem iskanju prave življenjske poti in čakanju na odgovor, nisem prenehala z molitvijo za svojega bodočega moža.

Anastazija: V vsem tem iskanju prave življenjske poti in čakanju na odgovor, nisem prenehala z molitvijo za svojega bodočega moža. Pri tem mi je bila v veliko duhovno oporo molitvena skupina, ki sem jo redno obiskovala in smo skupaj vztrajali v molitvi zanj skoraj 10 let. Gospod me je nenehno tolažil in spodbujal po daru preroštva ali besedah iz Sv. Pisma, ki so prihajale, ko sem obupavala in so molili zame npr.: »Mož prihaja iz daljne dežele,« … in še kako res je imel dolgo pot :). Šele pri svojih 33-ih letih sem ga spoznala.

David: Pri meni je moral Gospod sporočati jasno, večkratno in na različne načine … 🙂 Najbolj ključno je bilo, da sem šel »do konca« preverjat ali je moja pot duhovniški stan ali samskost. In sem tega izredno vesel, ker bi me verjetno glede na mojo naravo kasneje lovil dvom, ko bi imel družino. Ko je bilo vse preverjeno, sem šele dobil notranjo gotovost in mi je Gospod kmalu za tem dal na pot mojo bodočo ženo.

Zagotovo je vsak od vaju iskal človeka, s katerim bi lahko delil svojo vero in vrednote. Je bila ta pot iskanja naporna?

Okolica, ki ni razumela moje dolgoletne samskosti, je neusmiljeno pritiskala name, kaj čakam, pa da imam previsoke kriterije …

Anastazija: Vera je bila tista prva in najpomembnejša točka, ki sem jo imela zapisano na seznamu želja in zahtev glede bodočega moža. Nisem si mogla predstavljati skupnega življenja z nekom, ki ne pozna Jezusa, saj se ob njem ne bi mogla v polnosti izraziti in živeti krščanske vrednote. Tisti prvi občutek ob spoznavanju tako vernih kot nevernih moških, me nikoli ni prevaral. Bog mi je res konkretno govoril na tem področju. Čakala sem na potrditev v mojem srcu.

Ker pa so leta minevala in potrditve v notranjosti ni in ni bilo, je bila ta pot iskanja in čakanja naporna tudi v tem, da se je moja »predstava«, da se bom do 30 leta poročila in imela že nekaj otrok, zrušila ter da je okolica, ki ni razumela moje dolgoletne samskosti, neusmiljeno pritiskala name, kaj čakam, pa da imam previsoke kriterije itd. Hkrati pa nisem mogla zatajiti klica k vzdržnosti do poroke, ki ga marsikateri moški ni razumel in sprejel.

David: V preteklosti sem imel izkušnjo kratkotrajnega razmerja z neverno punco. In človek, da bi razrešil svoje hrepenenje po statusu pripadnosti, kar nekoliko popusti normative krščanskega nauka. »Tudi če je neverna, bom sam potrpel v tej osamljenosti in postopoma uredil, kar je nesvetega v razmerju.« Ni se izšlo to upanje. Vsaj meni ne.

Kako sta se navsezadnje spoznala?

Anastazija: Preden sva se z Davidom prvič srečala na molitveni skupini, je obiskal center »Živi na polno«, ki ga je vodila moja dobra prijateljica. Ko sva se slišali po telefonu, mi je v nekaj besedah omenila, da je spoznala moškega približno mojih let. Takrat sem jasno brez kakršnega koli dvoma v srcu prepoznala, da je pravi zame. Rekla sem ji: »Ker sva prijateljici in ti zaupam, si ti upam to povedati: On bo moj mož.«  Nikoli prej nisem dobila tega občutka.

Ko sem tisto nedeljo pred srečanjem po sv. maši naključno potegnila listek iz košare z Božjo besedo, sem rekla Jezusu: »No, pa mi ti nekaj spregovori glede mojega bodočega moža Davida.« Presenetil me je Njegov konkreten odgovor: »Hozana Davidovemu sinu, ki prihaja v imenu Gospodovem.«

David: Prvič sem jo videl, ko sem prišel na molitveno skupino v Dravljah. Kljub temu, da se mi je zdela vizualno luštna, nisem čutil takojšnje privlačnosti.

Ko sem pa prišel domov sem v molitvi za firbec vprašal Gospoda, kdo je »tista«. In slišim notranji glas: »Nevesta.« Ostal sem brez besed … pa tudi nisem bil prepričan, da sem razumel prav. No, Gospod mi je moral ta glas še velikokrat v treh tednih ponoviti. Potem sem se pa odločil, da jo povabim ven in preverim, kaj ta glas pomeni …

Vama je bilo ob prvem srečanju takoj jasno, da sta za skupaj? 

Anastazija: Kljub predhodnem spoznanju, da bo David moj mož, me je presenetil moj notranji odziv, ko sva se prvič videla. Pred menoj je stal lep moški, jaz pa nisem začutila ničesar, ni bilo telesne privlačnosti.

Šele skozi najino druženje in spoznavanje ter moje notranje ozdravljenje je ta privlačnost vedno bolj naraščala in kasneje prerasla v ljubezen. Najin prvi zmenek je trajal kar 6 ur, lahko bi rekla skoraj neprekinjenega pogovora.  Vmes, ko sem poslušala Davida, se nisem mogla načuditi, kakšnega človeka mi Bog daje na pot in nehati zahvaljevati zanj. V mislih sem delala kljukice na seznamu. Bog je res prebral ta seznam in bogato odgovoril na moja hrepenenja.

David: Ko mi je Gospod dal iz svojega naročja ženo zame, je bilo to, kar vedno pravim vsem, da se splača, da Bog dela izbire zate. Tudi če so »prepozne«. 🙂

Če sem imel predstavo, kakšna naj bi bila moja žena, je Anastazija imela 170 % tistega, kar sem pričakoval. Že po prvem zmenku, ki je bilo tudi prvo spoznavanje drug drugega, sem v nekaj urnem pogovoru ostal močno navdušen nad njenim življenjem in si želel, da bi bil naprej v njeni bližini.

Bi nam zaupala kakšen izziv ali pomembne dogodek iz vajine hoje v dvoje?

»Koliko boš še preverjal? Kaj ti ni jasno, da ti jo je Bog pripeljal na pot?« Potem sem pa res počasi nehal … 🙂

Anastazija: Zagotovo mi ostaja v spominu pomemben dogodek za naju iz Međugorja, kjer me je David zaročil. Želel mi je kupiti zaročni prstan, ki bi bil po mojem izboru. Sam pa je sklenil tih dogovor z Bogom, za katerega jaz nisem vedela: »Če si bo izbrala zaročni prstan v Međugorju, jo poročim, sicer …« Preden sem se sama odpravila na ogled prstanov pa me je začel prepričevati, da ni nujno, da ga vzamem prav v tem kraju, da so morda še lepši na poti domov na Hrvaškem ali v Sloveniji! Po več urnem iskanju sem v nekem trenutku jasno prepoznala, da ga moram nujno najti v tem kraju in ne kjerkoli drugje. Hvala ti Sv. Duh, da si me na to opozoril. David ima res radikalne zahteve pri znamenjih … 🙂

David: Ženske lažje začutite izbranca, moški smo pa bolj nagnjeni k razumskemu preverjanju. Poleg znamenja s prstanom v Međugorju sem »zahteval« od te moje izbranke, da se morata oba najina duhovna spremljevalca strinjati, da sva namenjena drug drugemu. In se je zgodilo. Pa še pri spovedih sem kasneje izkoristil priložnost in svoja preverjanja izražal. Spomnim se p. Simona Petra, kako mi je na Sveti Gori odločno posegel v besedo: »Koliko boš še preverjal? Kaj ti ni jasno, da ti jo je Bog pripeljal na pot?« Potem sem pa res počasi nehal … 🙂

Foto: Osebni arhiv zakoncev Mavri

Poročila sta se leta 2015, v tem oziru, se vama je izpolnila želja, da bosta imela moža (in ženo). Nista pa najbrž vedela, da bo pot do otroka težja. 

Anastazija: Kmalu po poroki sem zanosila, a se je prva nosečnost žal zelo hitro končala s spontanim splavom. Po dobrem letu in pol, ko nikakor nisem mogla zanositi, naju je ginekologinja napotila na kliniko zdravljenja neplodnosti. Po vseh preiskavah so ugotovili zelo nizko stopnjo plodnosti pri Davidu. Glede na vse parametre, tudi mojo starost, so naju takoj napotili na umetno oploditev, ki pa je bila za naju nesprejemljiva.

V tem šoku in bolečini sva se zatekla v molitev in zaupanje, da lahko Bog poseže in naredi čudež. Ker verjameva v moč skupne molitve, sva tudi druge prosila za molitev v ta namen. Vedno znova je po različnih ljudeh, bodisi duhovniku, redovnici ali laiku prihajala obljuba, da bo Bog dal otroka/e in da naj zaupava. In res se naju je usmilil in naju po 4 letih zakona obdaril in osrečil s sinom.

David: Pot Božje usmiljene ljubezni … potrjujem, kar pravi Anastazija.

Leta 2019 se vama je rodil Sebastjan, letos pričakujeta še enega otroka, kako danes doživljata izpolnitev te obljube?

Anastazija: Bog res dela na skrivnosten način, velikokrat za nas nerazumljiv in boleč. Po Sebastjanu sva izgubila še dva otroka. Kljub izpolnjeni obljubi, ko se nama je rodil Sebastjan, sem vsakokrat občutila žalost izgube, vendar pa me tolaži misel, da bomo nekoč vsi skupaj v Njegovem objemu. Kljub vsemu sem hvaležna za vsakega otroka in se veselim tudi tega, ki prihaja. Vsi so Njegov dar in čudež!

Zaradi težav z zanositvijo objektivno vem, da sta najina otroka Božji dar, dan ob pravem času.

David: Srečen sem. Zaradi težav z zanositvijo objektivno vem, da sta najina otroka Božji dar, dan ob pravem času. Pa me ob tej misli mine skrb, kako bom zmogel čez 15 let, saj sem prvič postal oče pri 40 letih in bom vnovič letos pri 44 letih. Zaupam v Božjo previdnost, ki me še nikoli ni razočarala.

S katerimi besedami, bi spodbudila naše bralce, ki so v iskanju življenjskega sopotnika ali ki hrepenijo po družini?

Anastazija: Vsak človek je unikat. Prav tako je njegova pot edinstvena, neponovljiva. Zato je pomembno ostati zvest sebi, ne glede na pritiske okolice, in z vsemi vprašanji, pričakovanjem, razočaranjem, dvomom ali obupom prihajati pred Njega. On vse prenese in ima odgovor na vse. Bog ima načrt sreče za vsakogar, zato mu je vredno zaupati in počakati na Njegovo rešitev.

David: Bodite aktivni v iskanju. Ne prepustite pa se nepotrpežljivosti in ne naredite hitro, nepremišljeno izbiro. Nemalo primerov poznam, ki so se zaradi tega slabo končali. Bog bo zagotovo izpolnil poklicanost, ki jo je sam za vas določil – vam dal sopotnika, s katerim boste najbolj srečni!

Komentarji

  1. Italijanski pregovor pravi: Meglio tardi che mai (bolje pozno kot nikoli). Pred 40. leti npr. so se večinoma poročali po dvajsetem letu, mnoge neveste so bile celo mladoletne in so morali starši podpisati za poroko. Časi so se spremenili. Danes se pari poročajo kasneje. Ni nekega pravila, kdaj naj bi bilo najbolj idealno.
    Želim vama vso srečo. Naj se vama vse lepo izide!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.