Ana Soklič: Pot upanja je težja in zahteva odrekanje ter večjo mero skromnosti

Foto: Miha Fras

Pevka Ana Soklič v intervjuju, ki ga v daljši različici lahko preberete na sestrskem portalu Domovina, razkriva svojo notranjost, sebe kot osebo, ne le pevko, svoje doživljanje epidemije, svojo preteklost, družino, vero in kraje, kjer ona polni svoje »baterije«.

Tudi vi ste se v preteklih letih soočali z zdravstvenimi težavami. Kako ste doživljali epidemijo novega koronavirusa, ki je še ni konec, ter vse z njo povezane ukrepe?

Epidemija novega koronavirusa je prinesla marsikatero spremembo za prav vsakogar. Ostajam mnenja, da se takšne stvari ne zgodijo po naključju. Čas, v katerem živimo, je daleč od odprtega, zelo veliko nas je na tem svetu, mnogo lažje je tako ostajati jezen na svet, kot pa ohranjati upanje. Še posebej takrat, ko je človek utrujen in ranjen, kar pa smo danes mnogo prevečkrat, po sili razmer in pogojev, v kakršnih smo se vsi znašli in v kakršnih se nahajamo v tem norem vsakdanu. Pot upanja je mnogo težja in zahteva odrekanje, večjo mero skromnosti, kar pa danes, sploh glede na prekomerno potrošništvo, kakršnemu smo priča v zadnjem času, redkokdo mara sploh poslušati, kaj šele slišati.

Mnogo lažje je ostajati jezen na svet, kot pa ohranjati upanje.

Neki ukrepi so se posledično morali zgoditi, da se ohranja določen red v družbi in da ne zboli še več ljudi. Seveda je človek vsake toliko posledično že vsega sit. Mnogo posla nam propada, prav na vseh področjih. Tudi v kulturi je težko, ker se največkrat smatra, da sta kultura in umetnost nekaj “za zraven”, nekaj, kar ni nujno potrebno za preživetje. Nam je duhovna hrana, brez katere ne moremo, saj nas notranje izpopolnjuje in nam vrača tisto nekaj, kar se z golo besedo ne da opisati! Da bi le čas zacelil svet, pravi neka pesem …

Glasba je ljudi reševala v času epidemije – ljudje so v najtežjem času peli z balkonov, organizirali so se koncerti s kavčev, različne zasedbe so na daljavo ustvarjale glasbo. Kako ste, tako kot ustvarjalka, kot tudi kot oseba, ki uteho najde v glasbi, videli in doživljali vpliv glasbe na moralo in duševno zdravje ljudi v času epidemije?

V tem obdobju se je kar lepo pokazalo, da smo ljudje predvsem čustvena bitja. Da ne živimo v tišini in da nam življenja zapolnjujejo tudi glasba, igra, filmi, umetniško ustvarjanje. Vse omenjeno je, četudi preko socialnih omrežij, tudi domačih balkonov, do neke mere mirilo ljudi in jim dajalo novo upanje. Kajti upanje vedno preživi, ostaja!

Škoda je edino ta, da se premalo ljudi v družbi zaveda, koliko dejansko štejejo ti poklici, kaj vse se skriva v ozadju tovrstnih vsebin, na neki nebesedni, nerazložljivi ravni.

Pri nas mnoge še vedno motijo vaše omembe vere, Jezusa Kristusa, medtem ko v tujini vera ni tabu, pa naj gre za slavne pevce, športnike, igralce, politike … Zakaj menite, da je tako in kako bi v Sloveniji po vašem mnenju to lahko presegli?

Nikdar nisem nikomur vsiljevala ničesar v povezavi z vero. Osebno menim, da ne gre za nikakršno religijo, institucijo v nobenem smislu, temveč za odnos. Ta je na koncu najpomembnejši in edini šteje. To dvoje radi mešamo, odvisno kako kdo rad določene stvari sliši, žal!

Upanje vedno preživi.

Zunaj je ljudi, znotraj športa, glasbe, kaj še, igralcev, politikov, kot ste sami dejali, resnično veliko. Ki se prekrižajo, preden krenejo na težko pot, ki jih čaka, ali samo v zahvalo. Menim, da je to stvar posameznika, v kolikor te bodri in ohranja pri življenju, njegovi sili, moči, zakaj ne? Kaj boš naredil s svojih dragocenim življenjem, to je vprašanje. Samo enega imamo in vsak nov dan v prepričanju slabega, odklonilnega, nastrojenega, obremenjujočega z gledanjem v preteklost, je zgolj izgubljen.

Tudi sama se dostikrat znajdem na mnogih razpotjih in nisem noben angelček, niti devica Marija v nikakršnem smislu. V cerkev grem še najraje takrat, ko ni nikogar notri in sem sama z mojim Bogom, ena na ena, in se vse pomeniva. Če hočeš slišati, potem ne more biti drugače, kot da se bo odprlo in zasijalo in te potegnilo ven iz živega peska, ki te vleče navznoter. To narediti … pa je tako neznansko težko.

Vaš partner ni veren. Kako usklajujeta razliko na tem področju?

Po pravici povedano je ne usklajujeva oz. nama to ne predstavlja nobenih težav. Sama imam sicer vse zakramente. A krst se ne bi zgodil, v kolikor ne bi mati vztrajali. Oče je imel rdečo knjižico in me ni pustil nikamor, tudi stara mama po očetovi strani ne. Tako sva z materjo šele v mojem prvem razredu osnovne šole šli v najhujšem nalivu na Bistrico, peljal pa naju je sosedov Tone, moj oče naju je medtem gledal izza domače mize, skozi okno …

Peter (partner op. a.) je po naravi izjemno miren človek, gasi kopico ognja, ki ga sama vsakodnevno rada pridelam in se mi zdi, da, ne glede na to, da naj po vašem ne bi bil nek veren človek, mnogo bolj upošteva Božja navodila kot jih sama, ki imam dostikrat lahko tudi težave in me misli tako odnesejo tudi stran od Boga.

Moja družina se mi je vedno zdela bolj kot ne nenavadna in nekako nepovezana. Četudi smo se na ven trudili ohraniti zelo lepo podobo.

Oče mi je že v petem razredu dejal, da iz moje glasbe ne bo nikdar nič in vse skupaj ovekovečil na listu papirja s podpisom, tako ranjen je bil. Nikdar ni bilo nič dovolj dobro, kar sem naredila zanj. Od kje neki sem potegnila Boga potem takem in to katerega? Iz teme, mrzlih noči, ko ni bilo nikjer nikogar, zgolj neko razbrazdano upanje, ki bo lahko prišlo ali pa tudi ne. Oprijela sem se ga kot pijanec plota in si rekla; grozno je, če človek zavrže lepo misel. Je pa res; starši se trudijo na svoj najboljši način, tako da jih ne smemo kriviti za svoje tegobe in nerazumevanje, želijo nam vendarle najboljše za nas in naše življenje.

Vajeni ste trdega dela, vztrajanja … Kako in kje vi polnite svoje fizične in duhovne »baterije«, kje se resnično sprostite?

To življenje posvečam glasbi in odkrivanju lepega, tistega na koncu, preden bomo odpotovali drugam.

Najraje se sprehajam po našem Šobcu in njegovi okolici, v Lescah, še sedaj, kljub temu, da sem ga že prečesala po dolgem in počez, še vedno lahko najdem neraziskane kotičke in lepoto, ki me vedno znova osreči. V vseh letnih časih grem do konjev na hipodromu in jih opazujem. Pa v Piran grem rada, tam sem s starši preživljala poletne, brezskrbne dni. Na obmorsko pot med Piranom in Fieso zelo rada stopi moja noga, poleti me znate tam najti. Pa po muzejih bi se ves čas sprehajala in pozabila na čas in realni svet.

Kdo je Ana Soklič v prostem času?

Ana. Oseba, ki gre zelo rada nabrat lep šopek v bližnjo okolico, na travnik, polje, in ureja v družini glavne cvetlične aranžmaje. Rada pogleda dober film, prebere knjigo, ki odpira marsikatero zanimivo vprašanje.

Prihajate z Bohinja, iz družine z nežno mamo in strogim očetom, ki sta imela oba težko otroštvo. Kakšna je bila vaša vzgoja?

Nikdar mi materialno ni ničesar manjkalo, tukaj sem bila zelo preskrbljena. Nismo pa se veliko pogovarjali med sabo. Delo je bilo ves čas prisotno, gradnja apartmajev, pa veterinarska ambulanta za mojega očeta, ki je bil največkrat odsoten, precej nezadovoljen znotraj sebe po mojem mnenju, mama v službi gozdnega gospodarstva Bled, ekonomski tehnik, tudi ves čas v delu in skrbeh.

Stara mama je bila najbolj skromna oseba, ki sem jih poznala, nikdar slabe volje, nikdar nobenega pritoževanja.

Prihajam iz družine srednjega delavskega razreda, obema, tako kot ste dejali, nikomur od mojih staršev ni bilo z rožicami postlano, nihče se ni rodil s srebrno žlico v ustih in za umetnost ni bilo veliko posluha. Pomagala sta mi verjetno nekako toliko kot sta tudi oba ob tolikšnem delu in obveznostih zmogla, za kar sem in ostajam, hvaležna. Po stari mami po očetovi strani so bili nekateri tudi nagnjeni k umetniškemu ustvarjanju, čeprav seveda še vedno lokalnega značaja. V družini imamo tako mnogo samoukov, slikarjev, igralcev, telovadcev. Z mamo Anico sva peli dvoglasno, ko sem bila majhna.

O svoji stari mami pogosto govorite v presežnikih, razumeti je, da vam je blizu, da vas podpira na vaši življenjski poti. Katere njene nasvete, spodbude, lekcije, bi radi predali prihodnjim rodovom?

Verjetno govorite o moji drugi stari mami, po mamini strani, Mariji Rozman iz Bohinjske Bistrice, ki je bila celo življenje zgolj za druge in nič zase. Najbolj skromna oseba, ki sem jih poznala, nikdar slabe volje, nikdar nobenega pritoževanja. Doživela je res lepo starost, 94 let, relativno zdrava do odhoda. Pa koliko srčnih bolečin je dala skozi, smrti nekaterih bratov, takrat so bile družine v povprečju še večje kot so danes, pa smrt svojega otroka … Vedno se je nekako kar znala potolažiti in je šla čez vse to! Nobene depresije, nobenega jamranja, v tem oziru je bila res neverjetna!

Danes vsi po malem jamramo, otrok je center vsega, medtem ko so moja mami, ter oba njena brat in sestra, praktično odrasli sami od sebe in si pomagali v vsaj približno človeku dostojen vsakdan. Ko sem jo vprašala, ali je na tem svetu več dobrega ali slabega, mi je hitro odgovorila, da je slabega žal več. Ko sem jo spraševala, ali je ata kdaj katerega od otrok previl, se je le rezko zasmejala v smislu, iz katere hruške sem pa jaz padla. Gre za popolnoma drugo generacijo, in s plusi in nekaterimi minusi, glede na to, kako danes gledamo na čas, je pa dejstvo, da takšne generacije verjetno ne bo več.

Kaj vam pomeni družina?

Moja družina se mi je vedno zdela bolj kot ne nenavadna in nekako nepovezana. Četudi smo se na ven trudili ohraniti zelo lepo podobo. Zdaj so moja družina ljudje, s katerimi delam stvari, ki nam vsem nekaj pomenijo in seveda moj partner.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja