Ali je starševstvo politična aktivnost?

Ko pomislimo na politiko, pomislimo na politike. Oni krojijo zakone, ki na nas vplivajo. In starši pač večinoma nismo politiki. A to še ne pomeni, da nimamo politične vloge – in to ključne!

Dr. Holly Hamilton-Bleakley je Američanka in mama šestih otrok, ki je na univerzi v Cambridgeu doktorirala iz intelektualne zgodovine in politične misli. Svoje prispevke objavlja na blogu Filozofija za starše, od koder je tudi njeno naslednje razmišljanje:  

Izraz, ki bi najbolje opisal občutek, ki sem ga imela, ko sem prvič postala mama, je nevidnost. Od tega, da sem hodila na sestanke, predavanja in v knjižnice, sem prešla na ždenje v stanovanju ob neprestanem hranjenju in skrbi za dojenčka. Nisem videvala prav dosti ljudi, in, če se približam bistvu, prav dosti ljudi ni videlo mene.

Družine so zasebna stvar in v ohranjanju te zasebnosti sem se čutila svobodno. Obenem pa sem čutila, da je ravno ta zasebnost tisto, kar me dela nevidno.Ampak nisem bila nevidna samo na ta način. Šlo je predvsem za to, da ni bil nihče niti malo zainteresiran za dejstvo, da imam dojenčka. Po eni strani je bilo to dobro. Družine so zasebna stvar in v ohranjanju te zasebnosti sem se čutila svobodno. Obenem pa sem čutila, da je ravno ta zasebnost tisto, kar me dela nevidno. Lahko sem povsem svobodno vzgajal svojega otroka, kakor se mi je zdelo primerno. Nezaželena plat tega pa je bila, da je bilo vsem vseeno. Zanimali so se za moje akademsko delo. Ni pa jih zanimalo to moje delo.

Pa vendar se mi je zdelo, da bi jih moralo zanimati. Ne na način »če se mi bo zdel tvoj način starševstva problematičen, bom poklical socialne službe«, ampak bolj na način »hvala, ker vzgajate bodočega državljana«. Vedno sem se zanimala za politiko, ampak biti mama z otrokom se je zdelo nekaj najbolj oddaljenega od politike. Pa vendar si nisem mogla pomagati, da ne bi čutila, da je vzgoja otroka politična aktivnost. Bila je politična v tem, da je to, kar sem počela doma – kako sem hčerko obravnavala, katerih vrednot sem jo učila – imelo vpliv nanjo. In ona bo nekoč imela vpliv na ljudi okrog sebe v širši družbi.

Satrševstvo, politika in ločevanje javno/zasebno    

Ali je starševstvo politična aktivnost?

To, kar sem počela doma – kako sem hčerko obravnavala, katerih vrednot sem jo učila – je imelo vpliv nanjo. In ona bo nekoč imela vpliv na ljudi okrog sebe v širši družbi.Že v enem prejšnjih zapisov sem se spraševala nekaj podobnega: Ali je lahko starševstvo pomembnejše od politike? Ob tem sem pojasnjevala, da je v nekaterih različicah liberalizma vloga države omejena na zaščito naših svoboščin, da lahko živimo, kot si izberemo, vse dokler to ne škodi drugim. Ostati mora, kolikor je mogoče, nevtralna glede moralnih vprašanj o »dobrem« in »slabem« človeškem življenju. Prav nasprotno pa je bistven del starševstva ravno učenje otrok o moralnih konceptih tega, kaj pomeni živeti dobro človeško življenje.  

V tem liberalnem pogledu gre za razlikovanje med javno sfero države in zasebno sfero družbe, ki vključuje družino. Zasebno sfero določajo pravice, ki so v osnovi pravice v odnosu do države – pravica do zasebne lastnine, svobode govora, svobodnega zbiranja, verske svobode it. Te pravice nas ščitijo pred tem, da bi nam politična oblast odvzela nadzor nad vsemi vidiki našega življenja. Ustvarjajo »nepolitičen« prostor, v katerem (vsaj teoretično) lahko sledimo dobremu, brez da bi nam država zapovedovala, kaj je dobro.

Starševstvo je po mojem mnenju ena od najpomembnejših dejavnosti v zasebni sferi. To še posebej velja, če gledamo na starševstvo kot na vodenje naših otrok k dobremu. Če torej sprejmemo ostro ločnico, ki jo liberalizem vleče med državo in zasebno sfero, starševstva ne moremo obravnavati kot politične aktivnosti.

Državljan s pravicami ali državljan z vrlinami

Ne glede na to, kako všeč mi je razločevanje med javnim in zasebnim, pa je to tudi problematično. Pa si pobliže poglejmo področje zasebnega. Pravkar sem pojasnila, da je zasebna sfera prostor svobode, ki ga določajo naše pravice. To pa pomeni, da država obravnava svoje državljane v zasebni sferi zgolj kot nosilce pravic. Za državo naše osebne značilnosti – med njimi naše vrline ali slabosti, naša prizadevanje, naši odnosi – nimajo nikakršnega pomena, vse dokler spoštujemo zakon.

Naša javna sfera je odvisna od tega, da smo državljani krepostni v naših zasebnih življenjih.Če pogledamo na primeru, ni važno, ali delujem kot prostovoljec v lokalni bolnišnici ali ure dolgo sedim doma in gledam pornografijo. V liberalni državi politična sfera ti dve zasebni aktivnosti obravnava, kot bi bili povsem enakovredni. Do tega pride zato, ker ne dela vrednostnih sodb o tem, kaj je dobro življenje. Pa vendar – prva dejavnost zahteva in ustvarja vrline, kot so sočutje, velikodušnost in potrpežljivost, medtem ko druga aktivnost ne zahteva in ne ustvarja nikakršnih vrlin.

Zaradi opisanega menim, da je ločevanje javno/zasebno, čeprav je ključno za svobodo, povsem odrezano od prepoznavanja in vrednotenja temeljne vloge, ki jo igra zasebna krepostnost v naši družbi. Kako bi bilo, če nihče od nas ne bi bil sočuten, velikodušen ali potrpežljiv? Kakšen svet bi bil to? Jasno je, da je naša javna sfera odvisna od tega, da smo državljani krepostni v naših zasebnih življenjih. Pa vendar nas liberalizem lahko spoštuje samo kot posameznik s pravicami; ne more nas prositi, naj bomo krepostni posamezniki, ali ceniti kot takih.

Politična potreba po kreposti – še posebej v starševstvu

Potreba po krepostnosti pa ni nikjer bolj pomembna kot ravno v starševstvu. Ne morem se domisliti ničesar iz svojega pred-starševskega življenja, kar bi zahtevalo pol toliko potrpežljivosti, prožnosti, samoobvladovanja, prijaznosti, odpuščanja (predvsem sebi), poguma, popolne odločenosti in brezpogojne ljubezni, kot ga zahteva starševstvo. In to so stvari, ki so potrebne že samo za to, da se kot starš prebijaš skozi dneve.

Jasno je, da je osebnost nas kot staršev pomembna za družbo in s tem za politiko. Naša osebnost določa, kakšni bomo v odnosu do svojih otrok, kar posledično vpliva na njihova dejanja in osebnosti.Krepostnost, če nanjo pogledamo v aristotelskem pomenu, je tisto, kar nam omogoča, da naravnamo svoja življenja v skladu z dobrim. Če verjamemo, da je starševstvo v svojem bistvu moralno prizadevanje, pri katerem vodimo svoje otroke k dobrem, potem je krepostnost nepogrešljiva za dobro starševstvo. Če pa država molči o tem, kaj je dobro, potem molči tudi o pomembnosti krepostnosti – celo v starševstvu.

Po moji izkušnji je ta tišina oglušujoča. Ker ne moremo od ljudi zahtevati krepostnosti – in ker se pogosto ne moremo niti strinjati, kaj krepostnost je – se zdi, kot da ne moremo biti iskreni o tem, koliko jo v resnici potrebujemo, še posebej v starševstvu. Jasno je, da je osebnost nas kot staršev pomembna za družbo in s tem za politiko. Poleg tega ravno naša osebnost določa, kakšni bomo v odnosu do svojih otrok, kar posledično vpliva na njihova dejanja in osebnosti. In te bodo nazadnje oblikovale prihodnost naše družbe.

Družba se stalno oblikuje, na ta ali oni način, od spodaj navzgor in starši so tisti, ki so v prvih bojnih vrstah.Ko pomislimo na politiko, pomislimo na politike. Oni krojijo zakone, ki na nas vplivajo, zagotovo. A kljub temu trdim, da imajo načela in ravnanje staršev veliko večji vpliv na družbo kot zakoni. Družba se stalno oblikuje, na ta ali oni način, od spodaj navzgor in starši so tisti, ki so v prvih bojnih vrstah.

Politiki lahko razpredajo o problemih družbene neenakosti, revščine, odvisnosti, razpada družin ipd., ampak resnica je, da bo politika vedno neučinkovita pri reševanju teh težav. Njihovo reševanje se vedno začne najprej pri starših in šele potem pri politikih.

Vzgajanje družine ima globoke politične posledice, naj si bo dobre ali slabe.Starši niso politiki. Ampak, da ne bo pomote, starši imajo ključno politično vlogo. Vzgajanje družine ima globoke politične posledice, naj si bo dobre ali slabe. Na tem mestu bom povedala to, kar si bi želela sama slišati pred 16 leti:

Tvoja starševska prizadevanja –

Nočno hranjenje, čiščenje, kuhanje, premagovanje izčrpanosti, varčevanje, pomanjkanje, težave z disciplino, postavljanje pravil, ihtenje, poučevanje, lovljenje, še več čiščenja, še več kuhanja, še več postavljanja pravil, če več ihtenja, iskanje, branje, igranje, delo, zauživanje mrzlega kosila, brezpogojna ljubezen –

in kreposti, ki bodo vzniknile iz tega,

so pomembna za nas vse,

pa čeprav tega nihče noče priznati.

Kajti nekega dne, čeprav tega danes še ne moreš videti, bodo tvoji otroci postali krasni ljudje, ki bodo spremenili svoj košček sveta.