Vir: Osservatore RomanoTo vprašanje je papežu Leonu XIV. zastavil kanadski škof Alain Faubert iz Valleyfielda in sicer med Jubilejnim sinodalnim srečanjem sinodalnih ekip in sodelujočih teles, ki je v Rimu potekalo od 24. do 26. oktobra 2025.
Namen dogodka je bil, da bi se v svetem letu ponovno srečali vsi, ki so sodelovali na sinodi o sinodalnosti, ki se je odvijala med leti 2021 in 2024, ter po kontinentih predstavili svoje delo in izzive, s katerimi se soočajo. Med drugim tudi postavili kakšno vprašanje papežu, ki je sedel v njihovi sredi.
Poleg uradne delegacije iz Slovenije – škofa Maksimiljana Matjaža, Janka Rezarja in s. Marjete Pije Cevc – sem se srečanja kot romarka udeležila tudi sama, skupaj z go. Anico Robida, dejavno članico župnije Šmartno ob Dreti, izredno delivko obhajila, članico pastoralnega sveta in udeleženko sinodalnih dnevov škofije Celje.
Je komu mar za to sinodo?
Preden se dotaknem vsebine samega dogodka in papeževega odgovora kanadskemu škofu, bi izpostavila misel moje prijateljice, teologinje iz Rima, ki mi je ob kavi, tik pred pričetkom dogodka, postavila naslednje vprašanje in nekako strnila razmišljanje mnogih vernikov: “Se sploh splača posvečati čas sinodi o sinodalnosti? Ali ni v Rimu bolj zanimivih stvari? To sinodo nenehno omenjajo, a jo komaj kdo zares razume, še manj pa živi.”
Priznam, tudi meni se je ta sinoda dolgo časa zdela kot nekaj zelo oddaljenega, prezakompliciranega in nekaj, kar nima prav veliko opraviti z mojim življenjem. Vseeno pa me je kolegičin komentar še bolj spodbudil, da bi končno na lastna ušesa slišala namen te sinode in na lastne oči videla ljudi, ki bi naj gradili Cerkev, ki bi bila “drugačna” od zdajšnje.
Nazaj h koreninam
Že po prvem večeru, ko so pred približno dvatisočglavo množico nastopili trije izjemni govorci, smo jasno razumeli bistvo sinode: da bi Cerkev znova odkrila temeljne razsežnosti svojega poslanstva: pomen krsta, delovanje Svetega Duha, potrebo po nenehnem spreobrnjenju, skupni hoji in klicu k svetosti. Predvsem pa, da bi vsi krščeni ponovno zaživeli kot bratje in sestre, saj so odnosi znotraj Cerkve temeljnega pomena, kot je to močno poudaril eden izmed govorcev.
Ne moremo več živeti v logiki, da so na eni strani kleriki, na drugi strani pa Božje ljudstvo.
Zato tudi ne moremo več živeti v logiki, da so na eni strani kleriki, na drugi strani pa Božje ljudstvo. Zaradi krsta se ne moremo več deliti na večvredne in manjvredne. Ali kot je to med enim od seminarjev povedal kardinal Pablo Virgilio David, predsednik filipinske škofovske konference: “Samo eden je pravi Pastir, in to ni ne papež in ne škofje in ne duhovniki. Če resnično verujemo, da je Cerkev telo, potem je nekdo škof takrat, ko je v tvoji službi, ko pa je ob tebi, pa je samo vernik.”
Prav tako so spregovorili tudi o so-odgovornosti: Cerkev soustvarjamo vsi in vsi smo del misijona – tudi ostareli, invalidi, begunci, migranti, revni in katoličani, ki svojo vero redko ali nikoli ne živijo. Ko se bomo resnično začeli poslušati (in slišati!), ko bomo prepoznali dostojanstvo v vsakem človeku in upoštevali vsakega izmed nas, takrat bo Cerkev spet postala misijonarska in bo širila evangelij ter pričevala o osebi Jezusa Kristusa do skrajnih mej zemlje. Čudovita vizija, ki pa ne gre brez poslušnosti sv. Duhu, ponižnosti in notranje svobode, so omenili.
Srečanja z udeleženci in sodelavci sinode
Ena od najlepših obogatitev srečanja je bilo spoznati ljudi, ki si prizadevajo, da bi se duh sinode razširil po vsem svetu. Tako smo imeli priložnost spoznati predstavnike Apostolskega vikariata Južne Arabije, katerega sedež je v Dubaju. Gre za živo skupnost katoličanov, izseljencev in migrantov iz Afrike, Evrope in Bližnjega vzhoda, ki tam živijo in opravljajo svoje delo. Kot je povedal Joao, eden izmed njihovih predstavnikov, je skupnost izjemno številčna: od petka do nedelje obhajajo med 18 in 20 svetimi mašami, ki se jih skupaj udeleži približno 100.000 vernikov. Vsak teden se trejo možice mladih, starih med 15 in 18 let, ki iščejo mesto srečanja, dialoga in pristne izkušnje vere.
Sinoda izven vatikanskih zidov
Poleg srečanj v Avli Pavla VI. pa so se čudoviti trenutki dogajali tudi pred avlo, po delavnicah in seminarjih, med odmori in kosili, tako zunaj kot znotraj vatikanskih zidov. Srečali smo številne srčne ljudi, ki so nama s svojimi izkušnjami in delom pokazali, kako pomagajo ljudem po svetu ter razločujejo, kaj njihova krajevna Cerkev najbolj potrebuje.
Potrebujemo diakonise?
Diakonise vidi kot tiste, ki gredo na obrobje in tam prinašajo evangelij ter postanejo vez med ranljivimi in cerkvenim občestvom.
Med njimi je bila Lisa Amman, sovoditeljica organizacije Discerning Deacons (Razločevanje diakonata, prev. avt.). Ammanova, ki se zgleduje po diakonisi Fojbi, ki jo apostol Pavel omenja v Novi Zavezi, v diakonskem služenju, ki bi ga opravljale ženske, ne vidi le simbolični korak, ampak praktično možnost služenja na mestih, kjer posvečenih ljudi pogosto ni (v zaporih, centrih za tujce, centrih za brezdomce ipd.). Diakonise vidi kot tiste, ki gredo na obrobje in tam prinašajo evangelij ter postanejo vez med ranljivimi in cerkvenim občestvom.
Brez sprave ne moremo biti prava Cerkev
Prav tako izjemno delo opravlja tudi Adela Gonzalez, ki se v Afriki posveča preprečevanju in odpravljanju nasilja nad ženskami (tudi nad redovnicami!). Leta 2022 je zasnovala projekt The Cry of African Women (Krik afriških žena, prev. avt.), trenutno pa so-oblikuje pilotski projekt Sinodalnost in sprava (Reconciling Synodality), ki je namenjen ustvarjanju varnih krajev v Cerkvi, soočanju s konflikti in izključevanji ranjenih ljudi. Saj, kot je dejal pokojni papež Frančišek: “Ni sinode brez sprave.”
Še ena Slovenka, ki jo sinoda zelo potrebuje
Naključno spoznavanje novih obrazov (čeprav temu niti približno ne moremo reči več “naključje”) pa nas je privedlo še do ene Slovenke, in sicer Marie Cimperman, izseljenke v ZDA, članice reda Družbe svetega Srca Jezusovega in teologinje, ki že več let sodeluje pri sinodi. V eni izmed delavnic, ki jo je vodila, je med drugim predstavila preko 50 različnih poslanstev, ki jih v Cerkvi lahko opravljajo tako moški kot ženske, a so med nami premalo poznana in razširjena, čeprav so zapisana v zakoniku cerkvenega prava.
Iz vseh pogovorov in izmenjav različnih izkušenj ter mnenj je bilo jasno čutiti, da Cerkev potrebuje vsakega izmed nas, saj nam je Gospod podaril različne talente in darove, ki jih želi, da jih uporabimo v službi drug drugemu in skupnemu poslanstvu.
Bo glas ženske v Cerkvi končno bolj upoštevan?
Posvetiti se želim še enemu vprašanju, ki je med navzočimi v dvorani sprožil veliko odobravanja. Postavila ga je Klara-Antonia Csiszar, profesorica teologije v Linzu v Avstriji. Papeža Leona XIV. je vprašala, ali bo enakovrednost med moškimi in ženskami v Cerkvi v prihodnosti postala živeta resničnost. Omenila je tudi nestrpnost, odpor, skepticizem in strah, ki pridejo na plan, ko se o diakonatu ali o vodstvenih vlogah žensk v Cerkvi šele pogovarjajo.
“Ženske bi lahko imele ključno vlogo v Cerkvi, vendar so med duhovniki in škofi še vedno takšni, ki oklevajo.
V odgovoru Klari-Antonii se je papež spomnil svoje mame, ko jo je v 70-ih letih prejšnjega stoletja vprašal, ali si želi biti enaka moškim. Ta mu je odgovorila, da ‘Ne, ker smo že boljše.’ “In se pri tem ni šalila,” je dodal papež.
Prav tako je poudaril, da je pomanjkanje enakopravnosti žensk v Cerkvi predvsem posledica kulturnih ovir. “Ženske bi lahko imele ključno vlogo v Cerkvi, vendar so med duhovniki in škofi še vedno takšni, ki oklevajo,” je dejal. “Cerkev mora najti načine, kako preoblikovati kulture v skladu z vrednotami evangelija. Žal je način, kako pogosto živimo svojo vero, bolj zaznamovan z našo kulturo kot z evangeljskimi vrednotami”, je zaključil papež in požel bučen aplavz.
Bodo duhovniki izgubili avtoriteto?
Naj duhovniki odprejo svoja srca in se aktivno vključijo v sinodalne procese.
In kako je papež odgovoril na to vprašanje? Zbrane v dvorani je povabil, da ponovno razmislimo, kaj sinodalnost v resnici pomeni. Zlasti je spodbudil duhovnike, naj odprejo svoja srca in se aktivno vključijo v sinodalne procese. Omenil je, da odpor pogosto izhaja iz strahu in pomanjkanja znanja, zato je po njegovih besedah ključnega pomena formacija na vseh ravneh. Le skozi stalno formacijo bo mogoče premagati nerazumevanje in graditi Cerkev, ki je bolj odprta, sodelujoča in občestvena. Obenem pa nas je opoziril še, da “vsi ne tečemo z enako hitrostjo in da moramo biti včasih potrpežljivi drug z drugim.”
Ali po tem dogodku v Rimu na sinodo še vedno gledam kot na nekaj nepomembnega, kar nima opraviti z mojim življenjem? Niti približno. Če je nekatere strah, da bodo izgubili avtoriteto in moč, je mene osebno bolj strah, če se duh te sinode ne bo razširil nad našo Cerkev. Želim biti del takšne Cerkve, ki upošteva vsakega človeka in kjer je Duh evangelija močnejši od družbenih predsodkov.
Lisa Amman, romarka jubilejnega srečanja iz Ameriške škofovske konference in sovoditeljica organizacije Discerning Deacons (Razločevanje diakonata, prev. avt.), je po tridnevnem dogodku povedala, kako sta jo nagovorili dve delavnici, katerih se je udeležila. Prva je bila o poslušanju krikov revnih in krikov zemlje. Ta jo je globoko nagovorila, saj do takrat ta dva krika ni nikoli med seboj povezovala. Druga delavnica je bila o moških in ženskah, ki skupaj gradijo sinodalno Cerkev. Kot je povedala, je zbrala pogum za iskren pogovor o temi, ki jo spremlja že več let (vloga ženske v Cerkvi). “To je vprašanje, o katerem razmišljam, molim in se z drugimi pogovarjam že pet let – zato sem bila hvaležna, da sem lahko spregovorila iz srca,” je pojasnila.
Navdušila jo je tudi razprava o celinskih poročilih in pogovor z novim papežem Leonom XIV. Poudarila je, da je bilo navdihujoče slišati različne poglede, ideje in vprašanja ter začutiti, kako raznolika in hkrati povezana je vesoljna Cerkev.
Oglejte si tudi:
Dr. Alenka Rebula: “Kadarkoli nas nekaj globoko razveseli, sprosti ali vžge, je to govorica našega bistva”
S. Emanuela Žerdin: Oče in mama sta za otroka prva podoba Boga
Gregor Čušin: “Bog se nikomur ne vsiljuje. On šepeta.”
Nina Zupančič Križnar in Janez Cerar: “Hrepenimo po Cerkvi, ki bo varen kraj za vse.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
