Zbrani ob adventnem venčku molimo …
V molitev vstopimo z znamenjem križa in izbrano pesmijo:
“V imenu Očeta in Sina …”
PSALM 33 (Ps 33,2-3.11-12.20-21)
Če želite, lahko po prebranem odlomku pustite, da Božja beseda nekaj minut odmeva v vas in si potem med seboj podelite, kaj vas je nagovorilo.
Včasih se mi pri sveti maši, gostiji veselja, zdi, da ne vemo najbolje, kaj je veselje. Vemo, kaj je veseljačenje, veselje pa, kot da naredi ovinek mimo našega srca in se nas pesmi, ki jih pojemo, nič kaj ne tičejo, ne dotaknejo. Duhovnik se trudi ljudstvo vleči naprej, a marsikateri tudi sam nima najboljšega posluha in tako skoraj na robu stola čakam, da bo konec maše in s tem konec petja … kako naj potem pojemo novo pesem, da bo donelo? Še znamo sploh spustiti pesmi skozi srce? Je res kriva njihova morebitna starinskost, ali je problem v tem, da ne znamo več povezovati glave in srca?
Pomagaj nam, prosim, Gospod, da bomo še znali pričakovati, da se bomo upali veseliti in da ti bomo zmogli zapeti, da bo donelo, ko bomo praznovali tvoj rojstni dan.
