Miro Marinič: “Še danes se sprašujem, kje me je ta Bog našel”

Foto: Mojca Belcl Magdič

Miro Marinič je nadvse prijeten župnik, ki deluje v Kamnjah, Črničah in Batujah. Odraščal je kot nezaželen otrok v družini, kjer sta vladala jeza in strah. Bal se je ljudi in se skrival pred njimi. Kot mladenič je vikende preživljal v gostilnah in na zabavah, Boga pa je preklinjal. Leta 1992 je na župnijsko romanje v Paray-le-Monial s seboj vzel gajbo piva, domov pa se je vrnil kot nov človek. Pri štiriindvajsetih letih se je vpisal na gimnazijo in leta 2004 postal duhovnik.

Za portal Iskreni je spregovoril o poti, ki se je začela z listkom z njegovim imenom v župnikovem brevirju, in o prijatelju Pavlu Kodelji, ki je umrl prav na dan, ko je zanj v Parayu daroval mašo.

Gospod Miro, kako se spominjate svojega otroštva?

V veri me je vzgajala nona, stara mama. Doma je bilo veliko nesoglasij, jeze in sovraštva. Oče je popival in nas pretepal. Večkrat je zaradi alkohola izgubil razsodnost. Ustrahoval nas je, da se bo obesil, zato smo nekajkrat spali tudi zunaj, da smo se rešili, hkrati pa je hotel pokazati, da nas ima rad, a ni šlo. Lahko rečem, da sem ga sovražil. Sicer pa je bilo doma vse obvezno. Tudi maša: oče in mama sta ostala doma, jaz pa sem moral s tri leta starejšim bratom peš k maši. Ko sem bil star enajst let, je oče umrl in bil sem jezen na Boga, ker mi ga je vzel. Po njegovi smrti je mama začela iskati Boga. Spreobrnila se je leta 1991, ko je imel oče Špelič misijon v domači župniji t.j. v Biljani v Goriških Brdih, in začela popravljati, kar je bilo zamujenega.

Nosil pa sem še eno bolečino: bil sem nezaželen otrok. Oče si je želel hčerko, ne sina. Tudi zato mi v šoli ni šlo dobro.

Kako ste čutili, da ste nezaželeni?

Ves čas sem poslušal: “Bodi tiho”, “Nisi sposoben” – vse to. In človek se zapre vase. Skrival sem se in se izogibal ljudem. Če sem videl, da je kdo zunaj, sem le odprl okno. Kadar smo bili v družbi, sem se umaknil ven, mama mi je prinesla sendvič in pojedel sem ga na skrivaj. Bal sem se srečanja s komerkoli. Ko je umrl oče, sem se popolnoma zaprl.

Ni bila očetova smrt nekakšno odrešenje? Človek, ki vas je tiščal k tlom, ni bil več tu. Lahko bi bila odskočna deska za novo življenje.

Ne. Ravno sem vstopal v najstniška leta, ko sem začel “noreti”. Srečo sem iskal povsod, kjer je bilo mogoče, a v napačni smeri. Po končani osnovni šoli sem začel zahajati na plese in po diskotekah. Sicer sem končal srednjo poklicno šolo za kovinostrugarja in se zaposlil kot avtoličar, a navadil sem se na alkohol in zapadel v zelo slabo družbo. Vse vikende sem prihajal domov pijan, umazan, raztrgan, razbil sem več avtov. Takšnih stvari je bilo vedno več. Veliko sem preklinjal Boga.

Odgovornost do službe pa ste vendarle čutili?

To pa sem. Delo me sicer ni veselilo. Pomembno mi je bilo le, da smo ob treh končali šiht in da sem lahko odšel v oštarijo. Pozneje, ko sem se zaposlil v Italiji, je bilo težje: delali smo od osmih do petih, res je bilo garanje. Denarja pa je bilo na pretek, a vse je šlo za uživanje.

Je to vaše početje vplivalo tudi na odnose v vaši družini?

Da, vse je privedlo tudi do tega, da sem začel grdo ravnati še z mamo. Mama me je vabila v molitveno skupino, jaz pa sem hotel še naprej živeti v svojem svetu, čeprav v njem nisem bil srečen, ampak vedno bolj nezadovoljen. Po vsaki prepiti noči se je v meni rodila želja, da se to ne bi nikoli več ponovilo, a ko je prišel naslednji vikend, nisem imel moči, da bi jo izpolnil. Čutil sem praznino, a spet vse isto ponovil.

Mami sem celo nasprotoval, da bi hodila na molitveno skupino. Ona pa je vztrajala in govorila, da hoče z molitvijo popraviti vse, kar je doslej zanemarila, da reši, kar se rešiti da.

Gajba piva na romanju

Nekega dne pa ste bili povabljeni na romanje v Paray-le-Monial …

Da. Naš župnik Igor Lovišček je bil povezan s tem krajem in je leta 1992 vodil župnijsko romanje. Mama je hotela zame najboljše. Govorila je, da je čas, da grem tudi jaz v Paray. Sam sem bil zadovoljen s svojim: oštarija, žurke. Potem mi je še brat rekel, naj grem, da pridem malo iz okolja in da je to morda moja zadnja priložnost, da vidim Francijo. Tej ideji sem se vdal, hkrati pa mami postavil še en pogoj: grem, če mi kupi gajbo piva.” Denarja ni imela, pa mi jo je vseeno kupila.

Gajba piva je bila torej vaša druga potovalka?

Da. (smeh) Vožnja do Paraya je trajala skoraj ves dan. Vsi na avtobusu so molili in slavili Boga, jaz pa sem na zadnjih sedežih odpiral pivo. Pil sem sam. Čudno se zdi, a to v sebi premlevaš: želiš si, da bi te kdo opazil, sprejel, ljubil, objel – a takoj zdrsneš v drugo skrajnost, v alkohol.

Na romanju sem videl ljudi, ki so slavili Boga – nasmejane, vesele, žareče obraze. Jaz pa nisem bil tak. Mikalo me je, da bi izstopil na prvi postaji. Po vseh križih in težavah smo le dospeli v Paray.

Program je potekal v francoščini, s prevajanjem. Ste mu sploh sledili?

Če nimaš izkušnje Boga, ki te ima resnično rad, ti lahko kdorkoli govori o tem, pa se ti vse zdi prazno.

Slušalke sem imel na ušesih, a vse je šlo mimo mene: ves čas »Bog je ljubezen, Bog je ljubezen«. A nisem dojel. Če nimaš izkušnje Boga, ki te ima resnično rad, ti lahko kdorkoli govori o tem, pa se ti vse zdi prazno. Program je bil lep, a v meni je vse vpilo, naj grem proč od tam.

Pri vsaki maši sem nekako prosil Boga, da ne bi več pil in bil osoren do mame. Vsak dan me je med mašo pretresla kakšna beseda. Pri eni maši sem vzklikal: »Gospod, usmili se me!« To sem pozneje še večkrat ponavljal, a je vse ostalo po starem, še vedno sem imel stalno pijačo v roki. Pri drugi: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni«, a se ni nič zgodilo.

Listek z mojim imenom

Prvič sem nekoga željno poslušal. Govoril je: »Pil sem, kradel sem, tepel sem ženo in otroke …«

V času romanja so nas spodbujali tudi k spovedi, a nisem nameraval iti. Potem sem vendarle iskal kakšnega slovenskega duhovnika, samo k domačemu župniku nisem hotel. Na koncu sem moral prav k njemu, ker je bil tam edini. Najprej sem bil jezen. Ko sem prišel predenj, sem v njegovem brevirju zagledal listek, na sredini pa moje ime – Miro. Vprašal sem ga, zakaj. Odgovoril je: »Ker molim zate.« Takrat sem se prvič iskreno spovedal. In to pri domačem župniku. (smeh) Spoved je bila dolga, govoril sem mu o grehih, kakšnih verjetno še nikoli ni slišal.

Naslednji dan, to je bil predzadnji dan romanja, me je pretresla družina na odru. Pričeval je neki Rom. Ko sem ga poslušal, sem po celem telesu začutil mravljince. Prvič sem nekoga željno poslušal. Govoril je: »Pil sem, kradel sem, tepel sem ženo in otroke …« Pomislil sem: vau, to se dogaja še komu, ne le meni. In začel sem jokati. Vedel sem, da ne bom več pil.

Ko smo se z avtobusom vozili proti prenočišču, sem vsem povedal, da ne bom več pil. Smejali so se mi. Še isti večer sem spil pivo in nekdo mi je ponudil žganje. Skušnjava je zmagala še zadnjič. Od takrat do danes nisem nikoli več pil.

Temu dnevu je sledil še zadnji dan v Parayu, ko smo bili vsi navzoči povabljeni k molitvi za izlitje Svetega Duha. Tja nisem želel iti, a me je mama prosila, naj grem vsaj pogledat, kaj tam delajo. Razdelili smo se v skupinice in molili drug za drugega. In spet božja previdnost: znašel sem se v skupini, kjer je bila moja mama. Spet sem bil jezen.

Ste bili v skupino razporejeni?

Slišal sem jok otroka, ki je pravkar prišel na svet – bil je moj jok.

Ne, tako je pač naneslo. Gledal sem, kaj delajo, kako molijo, kako jočejo. Všeč pa mi je bilo petje – tudi prejšnje dni me je vleklo k slavljenju. Skupino sem zapustil in sem vrnil nazaj, ko so ravno molili za mojo mamo. Prosili so me, naj položim roke nanjo. Položil sem roko na njeno ramo in začutil toplino. To je bil prvi dotik z mamo, ker je bil prej med nama vedno zid. Zjokal sem se. Redovnica, ki je bila tam, je izrekla besedo vednosti: »Nekdo dela razdor v vaši družini.« To me je kar sesulo.

Spet sem pobegnil in se čez čas vrnil. Molitve še ni bilo konec in spraševal sem se, kdaj bo vse to minilo. Na koncu so vprašali, ali je še kdo na vrsti, in vsi so se obrnili k meni. Kljub odporu sem pokleknil. Rekel sem: »Molite zame« – v resnici zaradi ljubega miru. Ko so me vprašali, kaj želim, sem odgovoril: »Da bi se spreobrnil.« Takrat sploh nisem vedel, kaj ta beseda pomeni.

Začeli so moliti in položili roke name. Padel sem, pred očmi se mi je stemnilo, popolna tema. Ko sem odprl oči, sem najprej v sebi čutil veliko toplino in ljubezen. Kar naenkrat je bilo pred menoj vse svetlo. Zavedal sem se, da sem naslonjen na mamo kot dojenček. Slišal sem jok otroka, ki je pravkar prišel na svet – bil je moj jok. Pri dvaindvajsetih letih sem doživel prerojenje. Redovnica je nato prejela besedo vednosti, da sem prejel novo belo oblačilo. Name so se nanašale tudi besede iz Prvega pisma Korinčanom: »Ljubezen je potrpežljiva.« Vse to sem doživel naenkrat, na mah.

Kaj se je dogajalo potem? Ste vedeli, kam vas vodi pot? Ste bili zbegani?

Prijatelji so bili v šoku, ko sem namesto alkohola naročil kokakolo.

Tisti dan me je Jezus osvobodil alkohola in še mnogo drugih hudih stvari. Vedel sem, da je Jezus resničen in da živi med nami. Še isti dan sem iskal samo Najsvetejše, ki je bilo izpostavljeno pod velikim šotorom na travniku. Vsi so me gledali, kaj je s tem tipom. Zvečer je bila procesija. Klečal sem pod šotorom in ko so šli mimo z Najsvetejšim, sem v sebi molil le: »Jezus, blagoslovi me.« In jokal. Ljudje so se zbirali okrog mene in spraševali, kaj mi je. Odgovarjal sem, da sem v redu. Le jokal sem. Na avtobusu je bilo podobno: spet sem sedel zadaj, tokrat brez piva, ljudje so me opazovali, jaz pa sem jokal.

Domov smo se vrnili v petek. Dve uri pozneje je bil pri nas že župnik Igor in me pazljivo spraševal, kako sem. Mene pa je zanimalo le, kdaj bo v župniji naslednja sveta maša. Še isti večer sem bil pri sveti maši, naslednji dan na molitveni skupini.

Naslednjo soboto so prišli prijatelji, da bi me, kot vedno, povabili v gostilno. Bili so v šoku, ko sem namesto alkohola naročil kokakolo. Čez kakšnih štirinajst dni so me odpeljali pred diskoteko na Humu, a vanjo sploh nisem stopil. Tudi to je milost. Peš sem se vrnil domov, petnajst kilometrov.

Vas ni nič več mikalo?

Nič. Začeli pa so me napadati: kaj se grem, ali sem bolan, ali imam duševne težave …

Kaj ste čutili v sebi – mir, srečo?

Tako. Spominjam se, kako sem se zaprl v eno staro, razpadajočo hišo, in po vseh stenah pisal »On živi«. Še vedno sem hodil v službo v Italijo. Direktor me je spraševal, kaj je z mano, ker sem bil popolnoma miren. Župnik Igor se mi je zelo prilagodil: mašo, ki je bila ob sedmih zvečer, je prestavil na pol osmo ali osmo, da sem se je po službi lahko udeležil.

»Samo duhovnik«

Z župnikom Igorjem sva začela tesno sodelovati. Želel sem postati duhovnik, samo to, a za to nisem imel pogojev. Imel sem končano srednjo šolo in sem premišljeval, kako naprej. “Samo duhovnik, samo duhovnik”, samo to mi je hodilo po glavi – a pogojev ni bilo.

Prej ste opisali, kako zaprt človek ste bili. Duhovnik pa ni le med ljudmi, ampak celo stoji pred množico ljudi …

O tem takrat nisem razmišljal. Le to, da bom maševal. Pojma nisem imel, v kaj se spuščam.

Kakšno rešitev ste našli?

Prvi dan na gimnaziji sem samo jokal: kam sem prišel?

Najprej je bilo mišljeno, da bi v Mariboru v pripravljalnem letniku opravil maturo. Vse je bilo že pripravljeno, a se ni izšlo. Odločili so, da grem na gimnazijo v Vipavo – pri štiriindvajsetih letih. Komaj sem znal brati in pisati, iz šolskih klopi sem bil popolnoma ven.

Trinajstega maja sem končal službo v Italiji, štirinajstega sem bil že v Ljubljani pri Jani Snoj in drugih gospeh, ki so me poučevale. Od konca maja do konca avgusta sem se tam znova učil brati in pisati. Prvi dan na gimnaziji sem samo jokal: kam sem prišel? Nisem imel nobene podlage.

Kako se spominjate tega obdobja?

Bilo je res hudo, vsa štiri leta. Vsako leto sem imel popravne izpite in vsako poletje preživel v Ljubljani pri gospeh, ki so me učile. Nekateri so mi svetovali, naj grem raje za brata h kapucinom na bližnji Vipavski Križ. Ne, hotel sem biti duhovnik, samo to. Na koncu se je izšlo, a na nitki. Ko pa sem prišel na teološko fakulteto, sem se ujel in mi ni bilo več težko.

Kako vas je oblikovala ta izkušnja?

Predvsem je utrdila mojo vztrajnost in prepričanje, da je vsak trud poplačan. Vsak trud. Izziv je bil tudi imeti sošolce, »mulce«, ki so bili deset let mlajši od mene. Vsako minuto odmora sem šel v sobo jokat, tulil sem in se spet vrnil v razred.

Ste bili, ko ste postali duhovnik, pripravljeni na ta poklic?

Na predvečer diakonskega posvečenja sem si rekel: »Aha, to je to?« Malo sem se prestrašil. Kot novomašnik si nekako v zraku, ljudje te nosijo na rokah. A sem si rekel: to še ni to, pride tudi veliki petek. Še danes se sprašujem, kje me je ta Bog našel in zakaj mi je dal milost, ki je nisem vreden. Posvečen sem bil leta 2004. Po dvaindvajsetih letih si rečeš: glej, še vedno sem duhovnik. Orodje. Ne glede na preteklost.

Srce, ki ljubi

Je Paray še vedno del vas?

Tja sem hodil redno, deset let zapored, brez izjeme. Šel sem tudi kot novomašnik, tega se še danes spominjam. Potem sem bil pet let kaplan v Bistrici in obiski so se redčili. Lani se ni izšlo, ker sem prišel na novo župnijo. Letos pa sem si rekel: »Dovolj. Moram iti.« In res – spet: vau.

Kaj vas tam najbolj nagovarja – duhovnost, mir, slavljenje ali Srce Jezusovo?

Ker prideš brez ljubezni, nesprejet, neljubljen, v kraj, kjer te ljubi eno Srce.

Predvsem sveta Marjeta Marija Alacoque. Ko vidiš tisto kapelo in svetnico, ki steguje roke k Jezusu – to Srce, ki ljubi. Zakaj me to tako nagovori? Ker prideš brez ljubezni, nesprejet, neljubljen, v kraj, kjer te ljubi eno Srce. In slavljenje – to je zame bistvo. Ne toliko tišina, saj jo imaš lahko tudi doma. Ampak slavljenje, vse vzdušje in kapela prikazovanj.

Ali zaradi svoje preteklosti bolje razumete ljudi, ki so daleč od vere?

Da. Imam izkušnjo in mnogo lažje razumem tudi mlade. Ko jim govoriš, ne dojamejo – kar je razumljivo, tudi jaz sem bil tak. Mislijo, da je vse to nekaj abstraktnega. Ko pa greš sam skozi to in vidiš, kaj je pekel, lažje govoriš in lažje pričuješ. Takoj vidiš, kje je kdo, ko bluzi. A tudi zanj bo prišel trenutek.

Kako pa najdete prave besede? 

Vedno ponavljam in vedno bom ponavljal: Bog te čaka in Bog te ima rad, tudi če si šel stran od njega.

Kot prvo, če pridem v stik z njimi, povem svojo izkušnjo. Vedno ponavljam in vedno bom ponavljal: Bog te čaka in Bog te ima rad, tudi če si šel stran od njega. In takrat mislim, da nekdo začne razmišljati: pa sem le opažen, nekdo me ima rad. Kajti ta nesprejetost danes najbolj boli in skeli. Potem pa te nekdo sprejme – pa naj bo to duhovnik, navaden človek – ali pa na koncu res začutiš, da je to Bog, ki te ima rad.

Glede na to, da ste imeli slab odnos z očetom, kako ste potem doživljali Boga, ki je tudi Oče? 

Z mojim očetom je bilo tako: čeprav je bil trd človek, se ga pogosto spomnim pri maši. In sem mu hvaležen. Verjamem, da mi je izprosil duhovniški poklic. Oče si je želel, da bi duhovnik postal starejši brat. Tudi župnik pred Igorjem in vsi drugi so mislili, da bo šel moj brat za duhovnika. Zame tega nihče ne bi pomislil.

Zdaj, ko razmišljam: tudi moj oče je imel takšne izkušnje, še hujše. Rekel bi, da sem živel vsaj za polovico bolje in lepše kot on. Ničesar drugega ni mogel predati naprej. Drugi oče pa mi je bil Igor Lovišček, resnično duhovni oče. Kamor koli sva šla, sva šla skupaj. Tudi skregala sva se, a ves čas sem čutil, da me ima rad in me spodbuja – posebej v času gimnazije, da sem vztrajal. Prav tako pa sem močno izkusil Boga, ki me sprejema, in še danes čutim, da me vodi naprej.

Pavel: divje slavljenje za slovo

Vaše zadnje romanje v Paray pa je bilo tudi posebno, saj ste darovali mašo za prijatelja duhovnika, Pavla Kodeljo, ki je takrat ravno umiral. Nam lahko kaj več poveste o vašem prijateljstvu z njim?

S Pavlom sva bila vedno povezana, ker je bil moj domači župnik Igor njegov stric, prav tako pa je Pavel doživel spreobrnenje v Paray-le-Monialu, potem ko je živel rock and roll življenje. Dobro sva se ujela, ker sva imela podobno izkušnjo. Pavel me je tudi naučil igrati kitaro, kar sem si želel že kot šolar. Igral sem v slavilni skupini na srečanjih, ki smo jih organizirali.

Ko je zbolel, je večkrat prišel sem in skupaj sva molila. Po eni strani je želel, da molim zanj, po drugi strani pa je hrepenel, da bi se poslovil od tega sveta.

Kakšen mesec pred njegovo smrtjo sva se zadnjič slišala, potem ne več. Na letošnjem romanju v Paray-le-Monial smo se dan prej ustavili v Arsu, kjer je deloval sveti Janez Marija Vianney. Tam sem molil zanj in mu poslal fotografijo, saj je Pavel tega svetnika častil. Odgovora nisem dobil, ker je bil že preslaboten.

Kako ste se odločili za mašo zanj?

Niti enkrat nisem pomislil, da bo umrl ali da ne bo ozdravel, le to, da bo bolezen zmogel prenašati.

Mašo zanj je predlagala s. Helena Reberc, ki je bila vsak dan v stiku z njegovo sestro in je vedela, da se poslavlja. Slovenski romarji smo bili skupaj pri mašah, ki so bile redno na sporedu srečanj, in hitro smo se dogovorili. Postavil sem le en pogoj: če bo to maša za Pavla, naj bo divje slavljenje. (smeh)

Med slavljenjem me je povsem prevzelo. Niti enkrat nisem pomislil, da bo umrl ali da ne bo ozdravel, le to, da bo bolezen zmogel prenašati. Po obhajilu smo se ustavili v zahvali. Po maši pa je prišlo sporočilo, da je umrl.

Kot bi skoraj čakal na to mašo …

Da. Mislim, da so ga v naši skupini poznali skoraj vsi. Videlo se je, da so bili tam z namenom zanj. Čez štiri dni je bil Pavlov pogreb. Lepo je bilo, da pred mašo ni bilo rožnega venca, ne tišine, ne joka, ampak slavilne pesmi. Ves čas, ko so se ljudje zbirali, celo uro, so prepevali slavilne pesmi. Česa takega še nisem doživel. Ko so ga položili v zemljo, sta zakonca Bukovec zapela – če se ne motim – eno od njegovih pesmi. Pavel je bil resnično pripravljen na odhod. Močno je verjel, kam in h Komu gre.

V teh dneh obhajamo praznik vseh svetih. S čim vas je Pavel navdušil ali vas še navdušuje – za Jezusa, za nebesa?

Pavel je z glasbo pokazal, kaj nas čaka v nebesih. V to je verjel in to je tudi prejel. Mislim, da je s pesmijo združeval župljane in jih navduševal, da so prihajali. Preprosto, s kitaro. Sebe je dal v glasbo, ker je bil resnično glasbenik.

V zadnjem mesecu se je po vsej Sloveniji vrtel film Presveto srce, ki ravno pripoveduje zgodbo Paray-le-Moniala. Bi morali biti kristjani bolj pogumni in več govoriti o Jezusovi ljubezni do nas?

Verjamem, da Bog v vsakem trenutku in v vsakem znamenju želi pokazati, da je ljubezen. Toda dokler tega ne izkusimo, ne vidimo in ne čutimo. Tako kot ženska ne ve za moževo ljubezen, dokler ne pride in ji reče: »Rad te imam, lepa si.« Šele takrat ljubezen zares odkrije. Zato lahko o Božji ljubezni pogumno govorimo šele, ko jo sami srečamo.