Jelka Belcer Zorin: “V šestnajstih letih nismo nikoli zavrnili nobenega otroka, ker ne bi imel posluha.”

Jelka Belcer Zorin, foto: Dušan Poslek

Jelka Belcer Zorin je mama petih otrok, babica treh vnukov in vzgojiteljica, ki je pred več kot dvajsetimi leti sprejela odločitev, da zapusti službo in ostane doma z družino. Danes jo mnogi poznajo predvsem po njenem delu z otroki in mladimi. Že šestnajst let je tesno povezana z otroškim cerkvenim pevskim zborom v Rogaški Slatini, ob tem pa skupaj s sodelavci organizira tudi letovanja, na katerih se med otroki in mladimi spletajo vezi, ki pogosto trajajo še dolgo potem, ko prerastejo otroški zbor.

Z Jelko smo se pogovarjali o odločitvi, da ostane doma z otroki, materinstvu, družini, glasbi, strahu pred nastopanjem, delu z otroki in mladimi ter o tem, zakaj verjame, da otroci potrebujejo predvsem priložnost, zaupanje in prostor, kjer se lahko počutijo sprejete.

Ste mama, babica in po poklicu vzgojiteljica, vendar ste se pred več kot dvajsetimi leti odločili, da ostanete doma. Zakaj?
Delala sem skoraj do rojstva petega otroka. Takrat je mož Janko dobil službo z deljenim delovnim časom oziroma turnusom. Imela sem občutek, da nisva nič z otroki. Prideš domov, otroka samo še pokriješ in daš spat. Kot družina praktično nismo imeli časa drug za drugega.

Hkrati sta bila moja starša že starejša. Mene sta dobila precej pozno in tudi onadva sta potrebovala vedno več pomoči.

Delo vzgojiteljice poleg tega ni samo služba od jutra do treh. Imaš govorilne ure, roditeljske sestanke, delavnice, seminarje in veliko popoldanskih obveznosti. Z Jankom sva se zato odločila, da ostanem doma.

Moji starši so bili sprva šokirani. Imela sem namreč službo za nedoločen čas in zdelo se jim je skoraj absurdno, da jo pustim. Janko pa me je podprl. Rekel je: “Prav imaš. Naredimo tako, da bomo več z otroki.”

Pozneje sem lahko bila tudi ob svojih starših, ko sta me potrebovala. Oba sta umrla pri nas doma, z nami. Tudi zaradi tega sem danes hvaležna za odločitev, ki sem jo takrat sprejela.

Ste v teh enaindvajsetih letih kdaj obžalovali odločitev, da ostanete doma?
Dokler so bili otroci majhni, absolutno ne. Niti nimaš časa razmišljati, ali bi lahko bilo kako drugače. Zame je bilo nekaj najlepšega, da so otroci prišli iz šole in jih je doma čakalo kosilo. Takrat tudi največ izveš o njih.

Ko otrok pride domov objokan, prestrašen ali nasmejan, si tam. Poslušaš ga. Takrat ti pove, kaj se je zgodilo. Če ta trenutek zamudiš in ga čez dve uri vprašaš, kako je bilo v šoli, pogosto ne izveš več ničesar.

Pomisleki so se pojavili pozneje, predvsem po smrti mojih staršev. Takrat je nastala velika praznina. Otroci so bili že večji, prišel je še čas covida in nenadoma sem se počutila nekoristno. Takrat sem začela iskati nove poti. Prostovoljno sem začela delati z različnimi skupinami, že prej sem imela zbor in sem našla druga področja, kjer sem lahko dejavna.

Pred kratkim sem celo dobila ponudbo, da bi se vrnila v vrtec. Za trenutek me je zamikalo. Potem pa mi je Janko rekel: “Midva se imava zdaj tako lepo.”

In res je. Vsak dan sva skupaj. Lahko greva na kavo, kam odpotujeva, nimava več majhnih otrok in sva svobodna. Hkrati ima vsak svoje dejavnosti. Janko nogomet, jaz glasbo in delo z otroki.

Morda bi bilo z redno službo pri hiši več denarja in več finančne varnosti. Toda nisva lačna, oblečena sva, nič nama ne manjka in še vedno lahko veliko dobrega narediva za druge. Zato o vrnitvi v službo ne razmišljam več.

Zame je bilo nekaj najlepšega, da so otroci prišli iz šole in jih je doma čakalo kosilo. Takrat tudi največ izveš o njih.

Ste mama petih otrok in babica treh vnukov. Rojstvo enega od vaših vnukov pa je bilo precej posebno …
To je bila res posebna zgodba. Hčerka Barbara je pričakovala drugega otroka. Z možem sta se odločila za porod na domu, česar je bilo mene zelo strah zaradi moje slabe izkušnje pri prvem porodu. Nekega jutra me je Barbara poklicala in rekla, da mora v bolnišnico. Odtekla ji je voda in nekaj ni bilo v redu. Prosila me je, naj pridem k njej. 

Mislila sem, da bom vzela starejšega vnuka in ga odpeljala k nam, onadva z možem Matejem pa bosta šla proti porodnišnici na Ptuj. Toda Barbara je želela, da grem z njima. Tako smo se vsi usedli v avto in smo šle rodit kar tri generacije skupaj. 🙂

Med vožnjo so popadki postajali vedno močnejši. Matej je vozil, Barbara je sedela spredaj, jaz zadaj z vnukom. Na neki točki je postalo jasno, da do porodnišnice ne bomo prišli. Poklicala sem v porodnišnico, tam pa so mi rekli, naj takoj pokličemo 112.

Zavili smo na prvo dvorišče. Jaz sem vzela vnuka in se z njim nekoliko umaknila, Matej pa je ostal z Barbaro. Ljudje iz hiše so prinesli brisače, dispečer je Mateju po telefonu dajal navodila in nato sem samo slišala: “Mala je že zunaj!”

Matej je malčico prijel in jo položil Barbari na prsi. Ko sem prišla nazaj do avtomobila, je bila deklica že pri mamici. V avtomobilu so vključili gretje na najvišjo temperaturo in čakali smo reševalce.

Priznam pa, da sem se, ko sem pozneje prišla na Ptuj, tresla kot šiba na vodi. Barbara in Matej sta bila neverjetno mirna, jaz pa sem šele takrat dojela, kaj smo pravzaprav doživeli.

Že šestnajst let ste povezani z otroškim cerkvenim pevskim zborom. Kako se je začela ta zgodba?
Začelo se je precej spontano. Pred prihodom našega sedanjega župnika Jožeta Vehovarja v župniji ni bilo pravega otroškega pevskega zbora. Starši smo z otroki sicer peli pri maši, vendar otroci niso imeli občutka, da so zares pevci in da imajo svoje mesto.

Potem je prišel novi župnik in želel vzpostaviti otroški in mladinski zbor. Nekega dne me je poklical in povabil na kavo. Rekel mi je: “Bi ti vodila mali otroški zbor?” Moja prva reakcija je bila: “Ne upam si.”

Znala sem igrati harmoniko, orgel pa ne. Bila sem glasbeno pismena, toda zdelo se mi je, da je cerkvena glasba nekaj povsem drugega. Rekla sem, da bi z veseljem pomagala, vendar si sama ne upam prevzeti zbora. Tako se je počasi začela zgodba, ki traja že šestnajst let. Najprej sta otroški zbor vodili sestri Božak iz Rogaške Slatine, Nastja in Ksenja, po približno dveh letih pa sem najmlajše, poimenovali smo jih Biseri, prevzela jaz, starejšo skupino, Žarke pa je vodila Tanja Pirš. 

Mislim, da je pomembno, da otrokom damo v Cerkvi njihovo mesto in neko poslanstvo. Otrokom v našem zboru maša mine veliko hitreje, ker ves čas sodelujejo.

Pri delu z zborom torej ne dajete samo vi otrokom, ampak ogromno dobite tudi sami?
Res dobim ogromno. Nekateri otroci so z nami praktično od začetka. Šestnajst let sem vsako nedeljo z njimi.

To ni tako kot v šoli, kjer ima učitelj otroka eno leto in potem gre naprej. Ti otroci so rasli z mano. Spomnim se fantka, ki je na morje prišel še z rokavčki, ker ni znal plavati, danes pa je odrasel fant.

Med letom imamo vaje ob nedeljah pred mašo in časa je zelo malo. Nekdo pride zaspan, drugi zamudi, tretji še ni zajtrkoval. Preden se zares zberemo, je treba že k maši. Na morju pa smo skupaj sedem dni. Od jutra do večera.

Takrat otroke zares spoznaš. Pogovarjamo se, družimo, smejimo in igramo. Vidiš prijateljstva, ki se spletajo med njimi. Vsako leto imam občutek, kot da sem šla na morje z eno veliko družino. Seveda se tudi razdelijo v svoje skupinice, toda ko je treba stopiti skupaj, smo vsi naši. Skrbimo drug za drugega.

Pogosto slišimo, da otrok in mladih ni več v Cerkvi. Vi imate drugačno izkušnjo.
Mislim, da je pomembno, da otrokom damo njihovo mesto in neko poslanstvo. Otrokom v našem zboru maša mine veliko hitreje, ker ves čas sodelujejo. Razmišljajo: “Zdaj bomo peli. Zdaj moramo vstati. Zdaj smo mi na vrsti.”

Najpogostejše vprašanje, ki ga slišim med mašo, je: “Jelkica, koliko pesmic še?” To je postalo že standardno vprašanje. (smeh) Pred kratkim je bil doma moj sin Andrej, ki je star 25 let. Po dolgem času je prišel k maši, stopil do mene in vprašal: “Koliko pesmic je še do konca?” Takrat sem se morala nasmejati. To jim je ostalo še iz otroštva.

Naši otroci mašo dejansko merijo v pesmih. In pri maši in na koru, ko skupaj pojemo najdejo svoje mesto. In to je najbolj pomembno.

Zakaj se vam zdi pomembno, da otroci dobijo tudi priložnost nastopati?
Naše osnovno poslanstvo je petje pri maši. Nismo zbor, ki bi veliko hodil na tekmovanja in revije. Veliko staršev otroke vpiše v zbor prav zato, da so pri maši dejavni, da jim ni dolgčas in da so v dobri družbi.

Zdi se mi pomembno, da odraščajo v zdravem okolju. Še nekaj se mi zdi izjemno pomembno: v šestnajstih letih nismo nikoli zavrnili nobenega otroka zaradi tega, ker ne bi imel posluha.

Pri nas se zanašamo na to, da je od kora do nebes še dovolj daleč, da pride do tja vse tonsko pravilno in usklajeno. (smeh)

Nekateri otroci imajo veliko veselja, nekoliko manj pa posluha. Toda če imajo vsaj občutek za ritem, lahko z leti in vajo neverjetno napredujejo. Najpomembnejše je, da si upajo peti in da pojejo z veseljem.

Če otroku, ki rad poje, rečeš, da nima posluha, mu lahko ubiješ vse veselje. Pri nas tega ne počnemo.

Morda kakšna koreografija ni popolna, morda kakšen ton ni povsem pravilen, toda ohranili smo neizmerno veselje do petja. In otroci pridejo z veseljem.

Če otroku, ki rad poje, rečeš, da nima posluha, mu lahko ubiješ vse veselje. Pri nas tega ne počnemo.

Nekateri otroci imajo veliko veselja, nekoliko manj pa posluha. Toda če imajo vsaj občutek za ritem, lahko z leti in vajo neverjetno napredujejo. Najpomembnejše je, da si upajo peti in da pojejo z veseljem.

Kaj je tisto, zaradi česar ste ob koncu maše na otroke najbolj ponosni?
Včasih iz njih veje neverjetna energija. Zdi se mi zelo pomembno, da jim povem, ko so bili dobri. Nočem jim govoriti: “Danes je bilo grozno, nič ni bilo od vas, vse je bilo narobe.” Raje dvignem roke v zrak in jim pokažem: “Danes ste super peli. Bravo!” Želim jim dati vedeti: “Slišala sem vas. Tukaj ste bili. Super ste bili.”

Tudi če je bila zares dobra samo ena pesem. Nismo vedno vsi enako razpoloženi. Otroci ne, midve s Tanjo ne, tudi jaz včasih pri orglah kaj zamešam.

Potem pa pride nedelja, ko grem domov in si rečem: “Danes smo pa zažgali!” Še posebej sem ponosna, ko nam uspe kakšna radijska maša. Pozneje z veseljem poslušam posnetek in si mislim: “Saj sploh nismo slabi.” Ponosna sem na te otroke in na naše instrumentaliste.

Pri zboru in organizaciji letovanj vam danes pomaga tudi hčerka Eva. Kaj vam pomeni, da je prav ona postala pomemben del tega vašega poslanstva?
Eva mi je odvzela velik del bremena. Organizacija letovanja se ne začne dva dni pred odhodom. Sama sem dolga leta že januarja začela pripravljati igre, animacijo, delavnice in zbirati material. Imela sem občutek, da sem za vse sama.

Potem smo počasi začeli odgovornost prenašati na starejša dekleta. Vse je pravzaprav zraslo iz zbora. Danes mi glede iger in animacije skoraj ni treba več migniti s prstom.

Letos me je zelo skrbelo, ker katehistinja, ki je dolga leta hodila z nami, ni mogla iti na letovanje. Prišla sem domov in se pred Evo zjokala. Rekla sem ji: “Kaj bom, če tudi ti zaradi izpitov ne boš mogla iti z nami?”

Ona pa mi je odgovorila: “Mama, bom pa vzela absolventa. Če ne bo šlo drugače, bom šla prej na izpitne roke.” Pripravljena je bila toliko žrtvovati, da bi pomagala. Ko je rekla, da gre z nami, mi je padlo veliko breme z ramen.

Neizmerno mi pomeni, da je prav eden od mojih otrok tako zanesljiv in odgovoren ter da zna videti človeka v stiski in mu pomagati.

Velikokrat slišimo, da otrokom in mladim ne moremo zaupati. To ni res. Če jih pravilno usmerimo in jim damo priložnost, lahko naredijo neverjetne stvari.

Ko pripovedujete o mladih, je čutiti, da so se med vami spletli zelo globoki odnosi. Je to največja nagrada vašega dela?
Zagotovo. Ta dekleta so odrasla in med nami so nastali odnosi, ki so veliko več kot samo pevski zbor.

Spomnim se, kako smo hodili pet na žive jaslice v Studenice. Pozno ponoči smo se z avtobusom vrnili domov, utrujeni in premraženi. Potem so šli mladi k nam domov, odrasli pa drugam. Še malo smo posedeli, peli in se družili.

Ta dekleta se še danes srečujejo. Med seboj se družijo in vedo, da so pri nas doma vedno dobrodošla. Lahko jim odprem vrata in grem mirno spat, ker vem, da bo vse v redu.

Toda poglejte, kaj vse lahko zraste iz nečesa tako preprostega, kot je otroški pevski zbor. Gremo na letovanje, otrokom in mladim damo odgovornost, oni pa sčasoma prevzamejo vodenje in animacijo mlajših.

Mislim, da je pomembno, da otrokom damo dobre temelje. Na koncu se bodo sami odločili, kam bodo šli. Toda poglejte, kaj vse lahko zraste iz nečesa tako preprostega, kot je otroški pevski zbor. Gremo na letovanje, otrokom in mladim damo odgovornost, oni pa sčasoma prevzamejo vodenje in animacijo mlajših.

Velikokrat slišimo, da otrokom in mladim ne moremo zaupati. To ni res. Če jih pravilno usmerimo in jim damo priložnost, lahko naredijo neverjetne stvari.

Šestnajst let ste praktično nenehno povezani z otroki. Kaj so vas v vseh teh letih naučili?
Včasih je zelo naporno. Pride trenutek, ko si mislim: “Ne bom več. Preveč je. Tudi jaz bi kdaj v nedeljo ostala doma, malo dlje spala in ne bi bilo treba iti na vaje ter imeti vsega pod nadzorom.”

Potem pa si skušam predstavljati, kako bi bilo, če ne bi več izbirala pesmi, če ne bi bilo vaj in če se ne bi več srečevala s temi otroki. In ugotovim, da bi jih zelo pogrešala. Za vsakega sem vesela, ko pride na vaje. Vesela sem, ko mi kdo potoži, da mu v šoli nekaj ni šlo, ali mi pove, kaj se mu dogaja.

Ti otroci so zapolnili velik del praznine, ki je nastala po smrti moje mame. To je to. Lepo nam je skupaj. Razumemo se.

Včasih jim moram tudi kaj resnega povedati. Toda vedo, da jim to rečem zato, ker me skrbi zanje ali ker želim, da nekaj dajo od sebe. Potem pa od njih dobiš povratno informacijo: “Saj si kul. Znaš nas poslušati.”

Ko dobiš nekaj takšnega nazaj, si rečeš: “Prav delaš. Dobro delaš. Nadaljuj.”

Veliko stvari rešujete s humorjem, pogosto tudi na svoj račun. Je humor vaš način približevanja otrokom in ljudem?
Mislim, da brez humorja to ne bi bila jaz. Včasih mi kakšna stvar morda prehitro uide iz ust in šele pozneje pomislim, da mogoče ni bila najbolj primerna. (smeh)

Sem pa vesela in ponosna, da je mojih pet otrok zraslo v takšnem vzdušju. Znamo se šaliti. Ko smo skupaj, se smejimo.

Mislim, da človek to potrebuje. Če smo kristjani, ne moremo biti ves čas zamorjeni. Tudi naš župnik pogosto reče: “Naj se vam vidi, da ste kristjani. Bodite veseli.”

In to je popolna resnica. Ko pogledam te otroke, so sami sončki. Smejijo se, veseli so. Zdi se mi, da če daješ veselje, ga tudi dobivaš nazaj. In zakaj ne bi včasih tudi kakšne manj prijetne stvari rešili s humorjem?