Moj najstnik je veri rekel NE

Foto: Envato

Ko najstnik reče: »Jaz ne verujem,« se starš pogosto ustavi in pogleda vase. Sprašuje se o vzgoji in zgledu, ki ju je otroku dajal v vseh preteklih letih. Nato pa se mora odločiti in neomajno zaupati.

Kaj sem si najbolj želela?

Kaj sem si kot mama najbolj želela? Da bi moji otroci hodili k skavtom, da bi sinova ministrirala vse do poroke, da bi hčerka postala animatorka in nato voditeljica animatorjev, da bi sodelovali pri oratorijih in duhovnih vajah ter obiskovali mladinsko skupino. Predvsem pa, da bi verovali v Boga in se niti za milimeter ne bi oddaljili od Cerkve.

Pa ni bilo tako. K skavtom niso hoteli. Sinova sta ministrirala natanko do birme. Hčerka pa mi je kmalu po vstopu v srednjo šolo rekla: »Imam samo eno željo: da ne bom tako verna, kot si ti.«

Kje sem zgrešila? Tak pomislek kakor črv nažira starševsko dušo.

Vendar otroci odraščajo. To nam prinaša veselje. Radovedni smo, kakšni ljudje bodo postali in katero pot bodo ubrali. Podpiramo jih pri razvijanju talentov, spodbujamo k dobremu, usmerjamo, kadar zaidejo, jih svarimo in skušamo obvarovati.

Potem nekega dne spoznamo, da so odrasli. Prišel je trenutek, ki smo ga tako pričakovali. Toda pred nami niso več otroci, kakršne smo poznali, temveč mladi ljudje, ki želijo in morajo najti svojo pot. Ne bodo se več učili samo od nas in ne bodo več vdani pripadniki našega družinskega klana. Med vsem, kar so dotlej sprejemali skoraj samoumevno, bodo pod vprašaj postavili tudi našo dediščino vere.

Res ne veruješ?

»Res ne, mami. Vera mi nič ne pomeni. K maši grem, ker moram. K spovedi, ker to pričakujeta vidva.«

Kaj zdaj? Kaj naj storim? Kaj bova storila?

Premlevala sem, molila, se trpinčila in terjala odgovor najprej od sebe, nato od moža, nazadnje od Boga. Končno me je prizemljila Beseda. Ob njej sem spoznala, da sem zgolj sejalka, ne pa tista, ki daje rast: »Jaz sem sadil, Apólo je zalival, Bog pa je dajal rast.«
(1 Kor 3,6)

Vera je dar in sama je ne morem dati nikomur. Je intimna zaveza, povabilo in odgovor med dvema: Bogom in človekom. Kakor sem sama nekoč iskala srečo v svetu in nisem videla polnosti življenja, ki je prekipevala iz Gospodovih rok, tako tudi moji otroci zdaj po svoje iščejo srečo. Če je Bog našel mene, lahko najde vsakega, sem sklenila. A še vedno upala, da se bo to zgodilo na mojo besedo in ob času, ki ga bom določila jaz.

Še zadnjič in potem nikoli več

Ravno v najbolj burnem obdobju smo imeli v župniji misijon. Na programu sta bili kar dve srečanji za mlade.

»Danes zvečer morate na srečanje. Brez izgovorov,« sem jim zabičala, preden sem odšla na večer za ženske. Možu sem navrgla, da jih mora, če ne bo šlo drugače, na srečanje prisiliti. Ko sem se vrnila domov, se je odvila prava drama. Otroci so bili doma, jezila sem se, mož jih je poleg tega še zagovarjal, nazadnje pa priznal, da je bil pred njihovim uporom nemočen.

»Na srečo imate še eno možnost,« sem jim zažugala.

»Kdaj boš razumela, da nam to nič ne pomeni? Da nočemo biti tam, med temi ljudmi …« so ugovarjali.

»Še zadnjič. Če vam ne bo všeč, vas ne bom nikoli več silila,« sem obljubila, ne da bi se zavedala, kako resno bodo vzeli moje besede. In tako je bilo. Otroci so šli iz poslušnosti, ob vrnitvi pa v en glas sklenili: »Opravili smo. Zdaj smo svobodni.«

»Ja, svobodni ste,« sem rekla.

In vse je zadihalo.

Od mene je odpadla teža, za katero sploh nisem vedela, da jo nosim. Ja, svobodni ste, sem si ponavljala in začutila velik mir. Spoznala sem, s kakšnim naporom in togostjo sem potiskala naprej vso družino. Končno sem si priznala, da to, kar smo jim posredovali v letih osnovne šole, verouka in skupnega življenja, še ni postalo njihova osebna vera, njihovo izhodišče. In da tega ne morem doseči s pritiskom.

To spoznanje me je pomirilo. Dalo mi je globok mir in zaupanje. Prepustila sem jih Njemu, ki je večji od mene in ki jim vero resnično lahko podari. V meni je dozorelo zaupanje: Gospod bo poskrbel za moje otroke.

Tako me je osvobodil skrbi za prihodnost in mi v roke vrnil sedanjost: da sem zanje tukaj in zdaj.

Takole torej!

Bog nas je ustvaril svobodne. Če svoje najstnike silim v vero, lahko rjujem njihov odnos do nje in ne spoštujem dovolj velikega daru njihove svobode. Če jih ukleščim v to, kaj morajo in kaj je prav, jim lahko preprečim, da bi vero nekoč svobodno izbrali sami. Če se ob meni počutijo stisnjene, se bodo težje odprli tudi Presežnemu.

Starši imamo veliko moč. Otrokom lahko odpiramo prostor za Boga ali pa v njih dušimo iskrico, ki nekje, nevidna očem, še vedno tli. Ljubiti jih moramo in ob njih zdržati. Moliti zanje, čakati in zaupati. Medtem pa se skupaj z njimi veseliti vsakega novega spoznanja.

Ob vsem tem me hrabrijo tri svetopisemske misli.

Prva govori o Božji nežnosti: »Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil.« (Mt 12,20) Če ga ne ugasne On, ga ne smem s svojo nestrpnostjo, strahom ali silo ugasniti niti jaz.

Druga me spominja na moje meje: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.« (Lk 17,10) Kot mama sem dolžna sejati, pričevati, ljubiti in moliti. Rast pa ni v mojih rokah.

Tretja misel je iz knjige preroka Jeremija. Gospod mu naroči, naj pove vse besede in ne izpusti nobene, kajti morda bodo ljudje vendarle prisluhnili (prim. Jer 26,2–3). Tudi jaz ne smem utihniti. Moram pa spremeniti način. Vere jim ne morem vsiliti, lahko pa jo živim pred njimi. Ne morem jih potisniti k Bogu, lahko pa pazim, da jim poti ne zaprem. Ne morem dati rasti, lahko pa ostanem sejalka.

In zaupam, da Bog zna priti do njihovih src po poteh, ki jih sama ne poznam.