Dr. Christian Gostečnik: Če otroka ne izpustiš, ga ne ljubiš

Vir: Iskreni

Kaj pomeni “ljubiti otroka” ravno prav, tako da čuti, da pripada, da je ljubljen, a hkrati ostaja svoboden? 

Spodnji izsek iz enournega pogovora z dr. Christianom Gostečnikom pripoveduje ravno o tem, kar bi se moral naučiti vsak starš: kaj pomeni izpustiti otroka v svet in mu pustili živeti svoje življenje in ne našega? Kje je meja med skrbjo in nadzorom? Med ljubeznijo in lastništvom? Kakšno popotnico lahko damo otroku danes, da bo nekoč sklepal dobre odnose?

Dr. Gostečnik, “zapustiti očeta in mater in se pridružiti svoji ženi”. Kaj pa, če te mati (ali oče) ne izpusti? 

Dr. Christian Gostečnik: Da mama pri odraslemu otroku preverja, kdo je ta njegova izbrana žena, pomeni, da ga nima rada. In še hujše je, če svojim vnukom pripoveduje grdo o njihovi mami, ker je babica tako ljubosumna, ker je nekdo ‘vzel’ in odpeljal sina iz njene hiše.  To so ta bolestna ljubosumja, ki jih sploh ne poimenujemo na ta način. To je posesivnost staršev, ki ji ni para. In to uničuje veliko zakonov. Ljudje tam ‘spodaj’ se morajo odločiti: “Glej, ali lahko ti to urediš s svojo mamo? Jaz se s tem več ne mislim ukvarjati.”

Mladi se poročijo, a mama s svojim sinčkom nikoli ne pride iz tega; tako ljubosumna je na vsako, ki je prišla, da je vsako odgnala. To pomeni, da ona ne spoštuje sina. In potem se nekdo vseeno najde, ki je dovolj močan, morda tudi popolnoma neprimeren, a dovolj močan – da se postavi proti mami (ali očetu) in odpelje tega otroka od hiše.

Misliš, da boš izgubil ljubezen svojega otroka, ampak izgubiš pa jo prav tam, kjer postaneš ljubosumen.

Ponavljam, to so tista bolestna, prikrita ljubosumja. Misliš, da boš izgubil ljubezen svojega otroka, ampak izgubiš pa jo prav tam, kjer postaneš ljubosumen. K mami greš, če te sprejema. Če pa je ljubosumna, in ti pod nos meče “to si si sama zakuhal/a, to zdaj pojej” – to ni mama.

Ampak kam greš, ko ti je hudo? K mami. To je naravno. Najbrž najprej iščeš človeka, ki ti je najbližji. Ali ni najhuje v življenju to, da ko te doleti nesreča ali tragedija, da se ti nekaj zgodi, najprej pomisliš, komu tega ne smeš povedati? In da so to v prvi vrsti tvoji starši, bratje in sestre? To pomeni, da nimaš družine.

In če greš k mami, ji lahko poveš: Jaz sem danes v stiski, me razumeš? In ne bova govorila o mojem možu, ki naj bi ne vem kaj naredil narobe, ne o moji ženi – ampak jaz bi se rad pogovoril s tabo. Kaj jaz tebi pomenim? Kaj v tvojih očeh predstavljam? Kdo sem jaz zate? Se lahko midva slišiva? Slišiš mojo bolečino, moje razočaranje, moje razbite sanje – vse tisto, kar sem sanjal, sanjala, kar sem hotel celo uresničiti, pa se ni nikoli zgodilo? O tem bi se res rada pogovarjala. Ne o tvojem ljubosumju, ne o tem, da si še vedno ranjena, prizadeta, ker sem se poročil s takim človekom ali s to žensko, ki ti ni bila všeč. Ti nisi mama, če se spuščaš v to.

To so težki izzivi. A tu je narava – in narava nikoli ne laže in ne goljufa. Če v naravi goljufaš, te vedno kaznuje. Narava ne odpušča. Ljudje odpustimo, Bog odpusti vedno – narava pa ne.

Ampak, ali so današnji starši odraslih otrok – govorim o generaciji, ki je danes stara preko 70 let – sposobni takšnih pogovorov?

Dr. Christian Gostečnik: Biti starš je najtežji poklic, kar jih sploh kdo opravlja. Biti univerzitetni profesor se mi zdi ena najpreprostejših reči: prideš, odpredavaš, če imaš dobre asistente, ti še pomagajo itd. Ko pa človek stopi v starševsko vlogo, je to poklic, ki nikoli ne mine. Še ko umre, traja naprej. »Mamo smo pokopali,« rečejo. Ne rečejo: »To žensko, toliko in toliko staro, smo pokopali.« Rečejo: »Mamo smo pokopali.« In to je hudo. Kadarkoli. »Očeta smo pokopali.« In takrat samo še jokaš. Toliko ganjenosti je v tem, toliko globokih čutenj – pripadnost, ljubljenost, hotenost. Tam si doma. To je moje. To je nekaj tako globoko mojega.

Najbolj osnovni poklic staršev je, da se osrečijo.

In zdaj – ali smo mi pripravljeni iti v ta svet in se osrečiti? Seveda so tudi starši samo ljudje. A njihov osnovni poklic je, da se osrečijo. Da se uresničijo. Njihov najbolj temeljni poklic je, da udejanjijo tisto, kar je v njih. In če je to starševstvo, potem je njihova naloga biti srečen toliko močnejša. Kajti če ves čas samo kontroliraš, kaj tvoji otroci počnejo pri štiridesetih, potem nisi več mama – potem si kontrolor. In si nenehno razočaran, ker tvoji otroci nikoli ne bodo delali natanko tako, kot bi ti hotela. In tudi če delajo, ni v redu.

Ali se tu lahko sprostiš? Saj to je življenjska naloga. To je v naravi. Pri živalih vidimo, da se za svoje potomce ne menijo tako, kot se človeška mati in oče. Doma na kmetiji smo govorili: mačka mladiče seli vsepovsod, kakor maček s svojimi mladimi. In ko enkrat ugotovi, da te muce znajo same loviti, izgine. Zanima jo že njeno naslednje potomstvo.

Poskrbela je zanje, naučila jih je in odšla.

Dr. Christian Gostečnik: Da, odšla je. Ko dorasteš, odideš. Človek je čustveno bitje. Je močnejši. Je pa tisti, ki naj bi na tej poti odraščanja pomagal otroku odraščati. Ki naj bi se za to odraščanje zanimal. Ki naj bi vanj vstopal takrat, kadar ne gre. A to odraščanje ne pomeni, da otroku ti izbiraš poklic, da mu izbiraš partnerstvo, da mu izbiraš prijateljstvo, da mu izbiraš okus. To pomeni, da ga ne ljubiš, da ga ne ceniš, da ga ne spoštuješ. Lahko pa vzameš njega samega, takšnega, kakršen je, in mu od tam naprej začneš pomagati. Kajti to je starševstvo.

Saj so to standardi, za katere bi rekli, da jih nihče ne dosega. A ni res – jih dosegajo. Starševstvo je božanska krepost. To je Bog. Bog jemlje vsakega takega, kakršen je. Ali me lahko vzameš takšnega, kakršen sem? Pa ne le, da me toleriraš; ali mi lahko pomagaš, da iz vsega tega rastem? Iz vsega tega namreč nastane ljubosumje, ker nas je strah, da je drugačen, kakor bi mi hoteli. To je ljubosumje. Strah nas je, groza nas je. In jezni smo, ker ni tak, da bi po naših modelih še spadal sem k nam.