Gašper Otrin: od klubov do oltarja

Foto: osebni arhiv

Gašper Otrin je danes duhovnik, salezijanec, ravnatelj Dijaškega doma Želimlje, z izjemnim občutkom za človeka, predvsem za otroke in mlade. K njemu sem se odpravila na pogovor o mladih in duhovnosti, ki bo objavljen v kratkem, pa se je že čisto na začetku spontano zgodila pripoved o tem, kako se ga je Bog dotaknil in kako je sam privolil v Njegov načrt. Ob jutrišnjem prazniku Petra in Pavla, ko se podeljujejo mašniška posvečenja, naj bo njegovo pričevanje spodbuda in navdih tistim, ki ji Bog kliče v svojo službo. 

Od kod prihajate in kakšna je bila vaša pot vere?

Izhajam iz župnije Domžale, iz tradicionalno verne družine. Moja starša sta hodila k sveti maši zelo poredko, v svet katoliške vere pa sem bil vpeljan predvsem preko starih staršev. Pri njih sem doživel zelo pristno vero, prijetno in domačo.

Prihajam iz župnije Domžale, kjer so župniki in kaplani v življenje župnije vložili veliko truda. Iz obdobja osnovne šole sem imel res zelo dobre izkušnje. Bil sem tudi ministrant. Na ta čas imam zelo lepe spomine, posebno na dogodke, kot sta prvo obhajilo in birma. Takrat so bile to še zelo močne generacije. Ko sem k birmi pristopil sam, mislim, da nas je bilo devetdeset. To so bile res množične verske izkušnje, zelo lepe in pozitivne. V tem obdobju so bile zelo žive tudi šmarnice. Večina veroukarjev je takrat hodila k šmarnicam, to je bilo na stotine otrok. To je bilo res doživetje in zelo lepo.

Potem sem prišel v obdobje adolescence. Začel sem si postavljati vprašanja in pod vprašaj postavil tudi vrednote svojih staršev. Moral sem jih znova posvojiti in vera pri tem ni izjema. Kot najstnik sem moral dobiti odgovore na vprašanja: zakaj vera mojih staršev, kaj ta vera pomeni meni osebno, ali tudi meni nekaj pomeni, ali je samo tradicionalna in mi v resnici ne pomeni ničesar.

In kakšne odgovore ste dobili?

Ker doma glede vere ni bilo prave podpore, po drugi strani pa tudi nikoli siljenja, je moja pot v srednji šoli šla povsem v drugo smer. V srednji šoli sem se poslovil od skavtov in zaključil z obiskovanjem svete maše. Kljub temu sem obiskoval srednješolski verouk. Tam me je držala predvsem lepa skupina prijateljev, tudi kakšna simpatija vmes. To je bil v tistem trenutku edini argument, ki me je obdržal v tej župnijski skupini v Domžalah. Vse drugo ni bilo pomembno. Skupina prijateljev mi je bila dovolj dobro zatočišče.

Torej k sveti maši niste hodili?

K maši ne. Skoraj nič. Pri meni je šlo za znan fenomen, imenovan belonging without believing. To pomeni, da zelo močno pripadam skupini, vera pa me v resnici ne zanima. Dokler je skupina, sem tudi jaz tam. Ko skupine ni več, tudi vere ni več, ker je prej v resnici tudi ni bilo.

Kakšno pa je bilo vaše življenje zunaj mladinskih srečanj?

Moja pot je v srednji šoli šla praktično čisto v druge vode. Petke in sobote zvečer sem preživljal v Ljubljani z družbo, s sošolci, povsem zunaj verskih skupin. Dokler me v nekem trenutku ni poklical domači kaplan. To je bilo v tretjem letniku, in vprašal me je, ali bi šel v šolo za animatorje. Moje prvo vprašanje je bilo: kaj naj pa jaz tam počnem in kaj ima to sploh zveze z mano?

Kaplan me je s tem povabilom želel obdržati znotraj Cerkve in vere, želel me je povabiti nazaj. Moje drugo vprašanje pa je bilo: kdo pa gre? No, ko sem slišal, kdo vse gre, sem privolil. Mislil sem si: če so oni zraven, že ne more biti slabo. Ni me zanimala vsebina, ampak kdo je tam, s kom bom ta čas preživel. Pri najstnikih je namreč pripadnost skupini, skupnosti in prijateljem zelo močna in tako je bilo tudi pri meni. Tam pa sem doživel milostni trenutek spreobrnjenja.

Kaj se je zgodilo?

Prva reakcija, ko sem prišel tja, to je bilo v petek zvečer, je bila zelo močna. Ko sem videl neko redovnico, ki je navdušeno plesala, mi je postalo resnično slabo. Šlo mi je na bruhanje. Moja misel je bila: petek zvečer je, jaz bi moral biti s prijatelji iz Ljubljane, s sošolci, v kakšnem klubu, ne pa tukaj. Resno sem se spraševal: Kaj jaz tukaj delam? Fizično sem čutil, kot da bom vsak trenutek bruhal. Neverjetno je bilo.

Ne vem, zakaj sem tam ostal, ker občutek je bil res grozen. Ostali so mi predlagali, naj ostanem, naj počakam in naj grem jutri domov, če bom želel. Potem pa sem zdržal do nedelje. Če gledam danes za nazaj, vidim v tistem trenutku delovanje hudega duha, ki me je hotel odvrniti od tega, da bi tam ostal, ker se je očitno nekaj pripravljalo.

Ob zaključku vikenda smo imeli sveto mašo, pri kateri smo sodelovali v župniji, ki nas je gostila. Bili smo majhna skupina, približno dvajset animatorjev iz različnih župnij.

Pri tej sveti maši sem doživel milostni trenutek. Šel sem k obhajilu, tako kot že stokrat, dvestokrat ali tristokrat prej. Usedel sem se nazaj v klop in iz mene so začele teči solze. Jokal sem kot majhen otrok, vendar v meni ni bilo nobene žalosti. Nisem imel nobenega razloga, da bi jokal. Počutil sem se odrešenega, kot da moja duša poje. To je bil občutek, ki ga do takrat nisem poznal.

Nisem imel pojma, kaj se z menoj dogaja. Vedel sem samo, da zadaj sedim in jokam. Pomislil sem, da fantje ne jokajo, in želel sem se hitro skriti. V meni pa je bil občutek popolne blaženosti. Če so to nebesa, sem si rekel, potem gremo tja zdaj, takoj.

Sprva res nisem razumel, kaj je to bilo, ampak v tistem trenutku se je v meni nekaj premaknilo. Od tistega trenutka je šlo moje življenje zelo hitro popolnoma v drugo smer. Prijatelje, s katerimi sem do takrat približno dve leti hodil ven, po klubih, sem pustil. Svoj čas sem začel preživljati v župniji, postal sem aktiven na več področjih in kot animator vodil tudi oratorij. Prišlo je celo do tega, da mi je mama doma rekla: »Zakaj si postelje ne neseš kar v župnišče, saj si ves čas tam.«

In potem?

Zelo hitro sem ugotovil, da mi je Bog očitno poslal prvo znamenje, da nekaj želi od mene. Zelo blizu mi je bilo delo z mladimi in otroki. Rekel sem si, da bom to delal vse življenje. Ampak to ni bilo dovolj. Nekaj mi je manjkalo.

Potem je Bog poslal še eno znamenje. Po pošti sem od salezijancev z Rakovnika dobil zahvalo, knjigo z življenjepisom svetega Janeza Boska, za neko animacijo, ki smo jo takrat imeli. Do takrat nisem poznal ne salezijancev ne don Boska.

Pogledal sem knjigo in si mislil: ma kaj je to? Prelistal sem jo in ko sem videl, da je bil don Bosko duhovnik, se mi je zazdela zanimiva. Odprl sem jo in začel brati. Prebral sem jo na dušek in ko sem jo končal, mi je bilo kristalno jasno, kakšna mora biti moja pot. Od tistega trenutka naprej nisem imel nobenega dvoma več, kam me Bog kliče.

Nato je bilo še več takih znamenj. Moja izkušnja Boga in vere je bila zelo močna. To bi privoščil vsakemu. Vsak pa tega nima. S tega vidika lahko rečemo, da je človek, ki je doživel spreobrnjenje, tudi privilegiran. Vera je dar. Ta dar sprejmeš vase, iz njega črpaš in ga živiš naprej. To je moja osnovna izkušnja: od lepega otroškega občutka Boga pri prvem obhajilu, liturgije, petja in navdušenja otroka, ki gleda nekaj presežnega, do birme, kjer se stvari začnejo postavljati pod vprašaj.  Šel sem skozi normalne faze, skozi katere gre otrok in najstnik: sprejemanje, zanikanje, spraševanje, osebna refleksija in odločitev. Moja pot je šla v svojo smer, potem pa je prišlo do ponovnega odkritja Boga na drugačen način, na drugem nivoju in z osebno odločitvijo.