Naše nebeške specialne enote

Foto: ChatGPT

V mojem življenju je veliko trenutkov, ko se zavedam svoje nemoči in tega, kako zelo potrebujemo Božje varstvo. Zato imamo za našo družino najete posebne »specialne enote«: svetnike in krstne zavetnike.

Na sprehodih, ko sem sama, vsakega otroka in svojega moža še posebej rada izročam v varstvo njegovemu krstnemu zavetniku. Včasih se tudi kaj pritožim ali kaj izpostavim. Velikokrat v takem primeru začutim mir, ko mi je dano na bližnjega pogledati z malo več sočutja in malo manj kritičnosti.

Svetniki so v nebesih, v neposredni bližini Boga. Res sem prepričana, da če jim z vsem srcem zaupam svoje otroke, premorejo toliko odgovornosti, da zanje dejansko poskrbijo in izprosijo milosti prav za tega otroka.

Ko se peljemo v šolo in vrtec, ponavadi prosimo tudi za priprošnjo naših svetnikov. Otroci včasih kar vzkliknejo: »Še svetnike! Še svetnike!« Potem prosimo vsakega našega krstnega zavetnika posebej. Jaz rečem: »Sveti nadangel Mihael,« otroci pa odgovorijo: »Prosi za našega atita!« In tako nadaljujemo od najstarejšega do najmlajšega člana naše družine.

Enkrat so me vprašali, katere zavetnike imajo njihovi bratranci in sestrične. Ko sem prišla do svete Jedrt, se jim je to ime zdelo tako strašansko zabavno, da moramo zdaj prositi še za vse bratrance in sestrične, tete in strice, mame in ate. Seznam je neskončen. 😀

Želim si, da bi se otroci zavedali, da imajo v nebesih nekoga, na kogar lahko vedno računajo.

Ne dolgo nazaj je najstarejši sin iskal knjige, pa jih ni bilo nikjer. Vsi smo sodelovali pri iskanju. Kmalu je prišel do mene in rekel: »Mami, dej no, tistga prosva, Antona …« In sva zmolila očenaš, zdravamarijo in slavo Očetu na čast svetemu Antonu. Knjige so se potem našle. Ne pri nas, ampak važno, da so se.

Nekoč sem res nujno potrebovala parkirišče v Ljubljani. Bilo je vse polno. Vozila sva se ob cesti, ko mi je prišlo na misel: »Sveti Anton, baje tudi parkirno mesto zrihtaš. Lepo te prosim, res ga nujno rabiva.« V tistem trenutku je čez cesto prišla gospa, odklenila svoj avto in se odpeljala nama pred nosom.

Nekdo bi temu lahko rekel naključje. Meni pa je priprošnja svetnikov že tolikokrat pomagala, da trdno verjamem v njihovo pomoč. Seveda ne uredijo vedno tako, kot bi si zamislila jaz.

Pred tremi leti smo brali šmarnice o blaženem Alojziju Grozdetu. Na koncu vsakih šmarnic smo skupaj prebrali zelo lepo molitev za njegovo priprošnjo. Takrat sem res potrebovala pomoč. Bila sem v hudi stiski zaradi moževega duševnega stanja, ki se je slabšalo. Nisva vedela, kako naj se še lotiva te težave. Zdelo se nama je, da sva naredila vse, kar se je narediti dalo, stanje pa je bilo iz dneva v dan slabše.

Vsak dan sem pri šmarnicah goreče prosila blaženega Alojzija Grozdeta za ta namen. S tem sva se spoprijemala že več let. Po tistih šmarnicah pa se je v nekaj dneh v nama nekaj premaknilo in že v začetku junija je bil mož sprejet v bolnišnično oskrbo.

Takrat sem blaženemu Lojzetu seveda očitala, da se vidi, da ni imel svojih otrok, sicer bi se gotovo našla kakšna bolj mila rešitev kot en mesec hospitalizacije. Meni se je tisti mesec, ko je bila družina »brez« očeta, zdel cela večnost. Potrebna je bila dolga in naporna pot, ki jo še vedno hodiva. Očitno je imel Alojzij prste vmes.

Večkrat se mi zgodi, da se s katerim od otrok zapletem. S tem mislim na trenutek, ki ga verjetno pozna vsak starš: nekam se nam mudi, otrok nečesa noče narediti, pa mora. Skratka, znajdem se na bojišču, čeprav tega nočem, ujeta med zahteve okolice in otroka, ki ne želi sodelovati. Jaz sem ravno prav sitna in otrok ravno prav trmast, da se že na daleč vidi, da konflikt ne pelje v pravo smer.

Takrat se ustavim in prosim Svetega Duha za razsvetljenje, svojega in otrokovega zavetnika pa za pomoč. Res, ampak res nikoli nisem ostala brez pomoči. Včasih sem sama dobila moč, da sem stopila korak nazaj in situacijo speljala na spoštljiv način, včasih pa je otrok čudežno popustil ali se kar naenkrat umiril.

Na tem mestu bi omenila še duše v vicah. Sama se največkrat obrnem nanje, ko uspavam otroke. Molim zdravamarije in vsaki dodam namen za duše v vicah. Molitev pomiri mene, mir pa začuti tudi otrok, ki zaspi.

Naslovnikov za naše prošnje v nebesih res ne zmanjka. Ko se znajdemo v brezupnih situacijah, se lahko obrnemo na sveto Rito. Ko smo mame razpete med službo, skrbjo za dom in otroke, na sveto Marto. Ko so otroci bolni, na sveto Bernardko Lurško. In spet: seznam je neskončen. 😀

Gre za obljubo ljubezni. Ko je mala Terezija Deteta Jezusa odhajala, je obljubila prav to: »Moja nebesa bodo tekla v delanju dobrega na zemlji.«