Costanza Miriano: “Zakon ne more dihati, če je drugi ves čas pod drobnogledom.”

Foto: zajem zaslona

Costanza Miriano je slovenski javnost dobro poznana. Italijanska novinarka, blogerka je avtorica knjižnih uspešnic Poroči se in bodi podrejena in Poroči se z njo in umri zanjo, ki sta prevedeni tudi v slovenščino. Znana je po svojem pronicljivem smislu za humor in velikem talentu, da zna globoke teološke in življenjske resnice povedati na preprost, svež in duhovit način. Lani je izšla njena nova knjiga Blessed Is the Day We Got It Wrong: A Guide to Marriage Renewal (računamo tudi na izid v slovenščini), v kateri obravnava vprašanje, zakaj ostati poročen tudi takrat, ko se zdi, da smo se »zmotili« glede izbire pravega partnerja. O tem je nedavno spregovorila v v pogovoru za The Catholic Conversation. 

Zakaj se nam včasih zdi, da smo se poročili z napačno osebo?

Ker smo si moški in ženske pogosto zelo različni. Constanza, ki je znana po svojem odličnem smislu za humor pove, da se je po poroki spraševala, kdo je ta tujec, ki spi v njeni postelji. Ni ga razumela. Ni govoril njenega jezika, pravzaprav včasih sploh ni govoril. Čakala je, da bo razumel njen ton, namig ali neizrečeno željo. On pa je slišal samo besede.

S tem ne želi reči, da so vsi moški enaki in vse ženske enake, ampak da v zakon pogosto vstopimo z napačnim pričakovanjem: da bo drugi mislil, čutil in ljubil tako kot mi. Ko se to ne zgodi, začnemo sklepati, da je nekaj narobe.

A zakon ni napačen zato, ker je naporen. Pogosto je naporen prav zato, ker nas uči ljubiti nekoga, ki ni naša kopija. Ker nas uči presegati svoje omejitve.

Njeno osrednje sporočilo je preprosto: tudi ko se zdi, da smo se v zakonu zmotili, je lahko prav tam prostor, kjer vstopi Bog. Ne zato, da bi nam vzel križ, ampak da bi nas naučil ljubiti bolj resnično. Zato zakonske težave niso nujno dokaz, da smo se poročili z napačno osebo, ampak lahko postanejo pot do globlje ljubezni in svetosti.

Zakaj torej vstopamo v zakon s tako zelo napačnimi pričakovanji, da bomo vedno čutili srečo in ljubezen?

Costanza pravi, da je eden večjih krivcev za to sodobna kultura, ki je ljubezen preveč povezala z občutki. Filmi, serije, pesmi in družbena omrežja nam govorijo, da ljubezen pomeni metuljčke v trebuhu, privlačnost, romantiko in stalno čustvena izpolnitev.

Toda ljubezen je več kot občutek. Je odločitev. Je vsakodnevna odločitev, da ostanem, poslušam, poskušam razumeti, odpustim, začnem znova in ljubim drugega tudi takrat, ko ni najbolj prijeten.

Romantične predstave nas lahko ujamejo v past. Če zakon merimo samo po tem, kako se ob drugem počutimo, bomo hitro razočarani. Če pa zakon razumemo kot poklicanost, potem težave niso nujno konec ljubezni, ampak prostor njenega zorenja.

Zakaj ostati poročen, tudi ko je težko?

Ker zakon ni samo dogovor med dvema človekoma, ampak pot svetosti. Prav napake, slabosti in razlike med zakoncema so priložnost, da se naučimo ljubiti bolj zares.

Lahko je ljubiti človeka, ko je prijeten, pozoren in ljubezniv. Prava ljubezen se začne tam, kjer drugi ni več idealen. Ko me moti. Ko me ne razume. Ko ne naredi stvari tako, kot bi jih jaz. Ko me razočara.

Družina je najbolj konkretno mesto, kjer se živi evangelij: kjer se nastavi drugo lice, kjer se odpusti sedemdesetkrat sedemkrat, kjer se uči potrpežljivosti in kjer se vsak dan znova izbere dobro.

Zakon ni prostor, kjer drugi postane tak, kot si želim, ampak prostor, kjer se učim ljubiti resničnega človeka.

So zakončeve napake res lahko moja pot k svetosti?

Tako je. To ne pomeni, da moramo zanikati bolečino ali prenašati zlorabo. Pri resnih ranah, prevari ali nasilju je treba poiskati pomoč. Constanza to jasno loči od vsakdanjih zakonskih napetosti.

Pri običajnih zakonskih težavah pa je vprašanje drugačno: ali lahko v slabostih drugega vidim priložnost, da sam postanem bolj potrpežljiv, ponižen in svoboden od potrebe po nadzoru?

Če me možev nered spravlja ob živce, je morda to priložnost, da se vprašam, zakaj mora biti vse po moje. Če me ženina čustvenost bega, je morda to priložnost, da se naučim poslušati. Zakon ni prostor, kjer drugi postane tak, kot si želim, ampak prostor, kjer se učim ljubiti resničnega človeka.

Zakaj so naša pričakovanja, kakšen bo drugi tako nerealna?

Veliko razočaranj v zakonu izvira iz pričakovanj. Vnaprej si predstavljamo, kakšen bo mož, kakšna bo žena, kako se bo drugi odzival, koliko bo govoril, kako bo praznoval rojstne dneve, kako bo pomagal pri otrocih in kaj bo sam od sebe razumel.

Ko se to ne zgodi, se v nas nabira zamera. Življenje postane veliko lažje, ko opustimo popoln scenarij in začnemo z odprtimi rokami sprejemati, kar nam je dano. To ne pomeni pasivnosti. Pomeni, da nehamo živeti iz stalne notranje zahteve: »Moral bi biti drugačen. Morala bi razumeti. Moral bi že vedeti.« Namesto tega se učimo hvaležnosti.

Kako lahko hvaležnost spremeni zakon?

Constanza zagotavlja, da se zakon spremeni, ko se začnemo zahvaljevati za konkretne stvari. Ne za idealnega moža ali idealno ženo, ampak za resnične darove: da je drugi tukaj, da se vrača domov, da skrbi za otroke, da skuha večerjo, da natoči gorivo v avto, da ostaja.

Sama pravi, da svojim otrokom pogosto ponavlja, naj bodo hvaležni, da so živi, da imajo roke, noge, dom, knjige, možnost študija in večerjo na mizi. Hvaležnost preusmeri pogled.

Namesto da ves čas vidimo, česa ni, začnemo opažati, kaj že imamo. V zakonu je to lahko odločilno. Morda možev čevelj leži sredi sobe, a je mož doma. Morda žena govori več, kot bi si želel, a želi stik. Hvaležnost ne izbriše težav, spremeni pa naš pogled nanje.

Življenje postane veliko lažje, ko opustimo popoln scenarij in začnemo z odprtimi rokami sprejemati, kar nam je dano.

Kaj nas uči zgodba o gorskem možu?

Poučna je zgodba o gorskem možu Gubrandu. Šel je prodat kravo, a jo je zamenjal za konja, konja za prašiča, prašiča za ovco, ovco za kozo, kozo za petelina, petelina pa prodal in denar zapravil za večerjo. Domov se je vrnil brez vsega. Njegov sosed je stavil, da ga bo žena zaradi tega napadla. A žena ga je sprejela z veseljem. Ob vsaki njegovi slabi zamenjavi je našla nekaj dobrega. Ko je ostal brez vsega, mu je rekla, da je najpomembneje to, da je prišel domov in da ga ljubi. Sosed je ugotovil, da gorski mož že ima največje bogastvo. Ženo, ki v njem išče dobro.

Zgodba je podoba zakonskega pogleda, ki najprej išče dobro, ne napake.

Zakaj se zakonci pogosto ne razumejo, čeprav se imajo radi?

Ker ljubezen govorimo v različnih jezikih. Constanza pove, da so njen jezik ljubezni besede. Rada daje in prejema komplimente. Njen mož ljubezen izraža z dejanji. Natoči gorivo, kaj popravi, skuha večerjo. Če bi čakala samo besede, bi lahko spregledala ljubezen, ki jo že prejema.

Veliko zakoncev se ne loči zato, ker se ne bi imeli radi, ampak ker ne znajo prevajati ljubezni drugega. Eden govori z dejanji, drugi z dotikom, tretji z besedami, četrti s časom. Potrebno se je naučiti jezika drugega.

Vprašanje ni samo: »Ali me ljubiš?« ampak tudi: »Kako mi kažeš ljubezen? In ali jo znam prepoznati?«

Koliko časa naj si zakonca vzameta drug za drugega?

Constanzi je njen duhovni spremljevalec svetoval naslednje: zakonca naj si podarita deset minut na dan, en večer na teden, en dan na mesec in en teden na leto.

Ne zato, ker bi imela preveč časa, ampak ker ga nimata. Prav zato ga morata zavestno varovati. Delo, otroci, obveznosti in utrujenost hitro pojedo zakon. Zakonca lahko živita drug ob drugem, organizirata družino in rešujeta logistiko, ne da bi se zares pogledala.

Deset minut poslušanja na dan se morda sliši malo, a je lahko začetek.

Constanzin konkreten nasvet za ženske:

Predvsem: govorite in popravljajte manj.

V vsaki ženski ima prostor mala učiteljica, v hujših primerih ravnateljica ali ministrica za izobraževanje. Ženska pogosto želi moža izboljšati, popraviti, naučiti, urediti. Kje naj pusti čevlje. Kako naj nekaj pove. Kako naj parkira. Kako naj se obnaša.

Constanza priznava, da je to tudi njen boj. Zato skuša povedati samo majhen del tistega, kar bi rada popravila. Ne zato, ker resnica ni pomembna, ampak ker zakon ne more dihati, če je drugi ves čas pod drobnogledom.

Njeno povabilo ženskam je: manj popravljanja, več zahvaljevanja. Manj nadzora, več zaupanja. Manj spreminjanja moža, več prošnje Bogu, da spremeni moj pogled nanj.

Constanzin konkreten nasvet za moške:

Moškim svetuje zelo preprosto in konkretno: poslušajte jo. Glejte jo. Opazite jo. Povejte ji, da je lepa. Branite jo pred njenimi lastnimi notranjimi strahovi. Varujte jo pred zunanjimi grožnjami. Razbremenite jo nepotrebnih bremen. Varujte svoje srce in svoj pogled samo zanjo. Ljubite otroke. Bodite pripravljeni umreti zanjo, tudi po malem, v vsakdanjih stvareh.

To ni romantična velika gesta enkrat na leto. To je zvestoba v malem. Ljubezen se pokaže v poslušanju, zaščiti, pomoči, zvestobi in tem, da mož ne živi samo zase.

Kaj pomeni krščanski pogled na zakon?

Za Constanzo zakon ni prostor, kjer se najprej išče osebna izpolnitev, ampak prostor, kjer se učimo darovanja. Pri tem se naslanja na svetega Pavla in podobo Kristusa in Cerkve.

Beseda podrejenost je danes zelo občutljiva in pogosto napačno razumljena. Constanza poudarja, da ne gre za družbeno vprašanje moči, službe, denarja ali gospodinjskih opravil. Gre za duhovni boj. Ženska se pogosto bori s skušnjavo nadzora. Moški se pogosto bori s skušnjavo, da del sebe zadrži zase in se ne daruje do konca.

Oba sta poklicana k spreobrnjenju. Ona k zaupanju, on k darovanju. Ona naj ne vodi zakona kot projekt izboljševanja moža. On naj ne ostane udobno ob strani, ampak naj ljubi tako, da daje življenje.

Težave so le vrata v globino!

Naporen zakon ni nujno napačen zakon. Razočaranje ni vedno konec ljubezni. Razlike niso samo ovira, ampak lahko postanejo pot.

Ko pomislimo: »Morda sva se zmotila,« je to lahko trenutek, ko Bog vstopi globlje. Ne v popoln zakon, ampak v resničnega. V zakon, kjer se dva nepopolna človeka učita odpustiti, poslušati, manj zahtevati, bolj zahvaljevati in vsak dan znova izbrati ljubezen.

Zakonska sreča ne nastane iz popolnega ujemanja, ampak iz zvestobe, ponižnosti, hvaležnosti in milosti.