Sodobni puščavnik: Tišina ni beg, ampak prostor za Boga.

Foto: zajem zaslona

Don Raffaele, duhovnik milanske škofije, že štirinajst let živi kot puščavnik. Njegova zgodba ni pobeg iz sveta, ampak povabilo, da tudi sami sredi vsakdana najdemo prostor, kjer lahko spregovori Bog.

Klic v klicu

Don Raffaele je po duhovniškem posvečenju zavihal rokave na eni od obrobnih župnij glavnega mesta Lombardije. Celih deset let se je razdajal za župnijo in mlade. Vodil je oratorije, spovedoval, maševal in se kljub hektičnemu življenju dobro počutil.

Počasi pa se je v njem začela prebujati želja po samotarskem življenju. Prvo vprašanje razločevanja je bilo jasno: je želja po samoti beg ali klic? Samotarsko življenje je namreč klic v klicu, poslanstvo znotraj poslanstva.

O tem je spregovoril z duhovnim spremljevalcem in začel pot razločevanja, ki je trajala celih osem let. Zaupal je, da bo Bog uredil tako, kot je prav, in se popolnoma predal odločitvi nadrejenih. Ko je dopolnil štirideset let, je dobil dovoljenje, da zapusti župnijo in začne življenje samotarja – puščavnika.

Sanjska služba in sanjsko življenje ne obstajata. Obstajata pa zavest in hvaležnost za to, kar nam je bilo dano. In v tem, kar nam je bilo dano, se lahko začne mir.

Iz kaosa v popoln mir

Danes živi popolnoma drugače. V zapuščeni vasici, potopljeni med gozdove in travnike, mu ritem narekujeta molitev in delo. Počasi obnavlja razpadajoča poslopja in ustvarja svoje puščavniško bivališče. Tišina, v kateri živi, zanj ni osamljenost, temveč prostor, kjer se ustvarja pristen odnos z Bogom.

Vendar ni šlo brez preizkušnje. »Kmalu po prihodu me je nekega večera popadla tesnoba. Želel sem le eno – pobegniti nazaj na župnijo in se nikoli več vrniti. Potem pa sem si rekel: počakaj do jutri, zdaj je pozno. In zbral sem se toliko, da sem ob teh mislih ostal notranje svoboden. Naslednje jutro seveda nisem šel nikamor. Od takrat naprej nisem nikoli več občutil tesnobe zaradi samote ali svoje izbire,« pove.

Življenje puščavnika ni nekaj novega. Puščavniki ne odkrivajo novih poti. Hodijo po poti, ki so jo tlakovali puščavski očetje od svetega Antona dalje. Pravila so jasna, okvir začrtan. Znotraj te poti pa vsak najde način, ki je skladen z njegovo naravo in klicem.

Štirje stebri puščavniškega življenja

Puščavniški način življenja sloni na štirih stebrih: molitvi, tišini, delu in gostoljubnosti. Tišina izhaja iz molitve, delo daje dnevu konkretnost, gostoljubnost pa samoto varuje pred zaprtostjo vase.

O pomembnosti gostoljubja don Raffaele pojasni: »Če kdo potrka na vrata, pustim vse in mu prisluhnem. Moj ritem se ustavi, da lahko skupaj z njim počasi spet stopim v puščavniški okvir. Z vsakim, ki pride, lahko delim ljubezen, ki sem jo izkusil v samoti.« Na leto ga obišče med petsto in sedemsto ljudi. Pri njem iščejo nasvet, spoved, duhovni pogovor in pomoč pri razločevanju. A sam opozarja: »Če pridete k meni samo zato, da se odpočijete, potem pa se vrnete v stare tire, to ni dobro. Cilj ni okrepiti se, temveč odreči, sleči …«

Poudarja, da samotar ni heroj in odhod v tišino ni herojsko dejanje. Tišina je prostor, kjer govori Bog, samota pa je plodna le, če ni beg. Beg ne vodi v samoto, temveč v izolacijo. Ta pa je pogosto znamenje bolečine in ranjenosti človeka. Zato je pred takšno izbiro nujno temeljito razločevanje.

Bog nam ima veliko povedati, naša naloga pa je, da mu to omogočimo. V hrupu in kaosu je to skoraj nemogoče. Temu je namenjena molitev.

Namen človekovega življenja ni najprej učinkovitost. Namen človekovega življenja je slaviti Boga, mu služiti in se zveličati.

Ima puščavniško življenje sploh smisel?

Kaj družba ali Cerkev pridobi, ko se duhovnik loči od sveta? Potrebe Božjega ljudstva so velike, delavcev pa vse manj. Ali ni takšna izbira nesmisel? Don Raffaele odgovarja: »Če koristnost merimo z učinkovitostjo, zaslužkom ali doprinosom k napredku sveta, je odgovor ne. Mislim, da je treba spremeniti logiko.«

Če je nekaj navzven nekoristno, še ne pomeni, da je nepotrebno. Namen človekovega življenja ni najprej učinkovitost. Namen človekovega življenja je slaviti Boga, mu služiti in se zveličati. Samotarjevo življenje je dragoceno prav zato, ker je za nas, ki živimo sredi sveta, kot izvir, ob katerem se lahko odpočijemo, okrepimo, najdemo pristen stik z Bogom in duhovno napredujemo.

Čeprav je puščavnik ločen od sveta, je del telesa Cerkve. Je kot krvna celica, ki skupaj z drugimi kroži po telesu. V tem telesu živimo in se drug z drugim hranimo. Naša duhovna hrana pa je obilnejša, kolikor več je odgovorov na Božji klic.

Kako tišino najti v svetu?

Če smo preveč zaposleni, razpršeni in ujeti v nenehne dražljaje, se tišina ne more zgoditi sama od sebe. Tišina prihaja iz discipline. Ko v vsakdanu iščemo bolj samotarsko življenje, ni najpomembneje vprašanje, čemu se moramo odpovedati. Pomembneje je vprašanje, čemu se pod nobenim pogojem ne bomo odpovedali.

Najprej molitvi. Ne površni, ampak poglobljeni molitvi, v kateri postanem poslušalec in rečem: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša.« Iz molitve izhajata hrepenenje in moč za disciplinirano življenje ter zbranost v sedanjem trenutku. V molitvi se odpiram tišini in Božjim pobudam.

Tišina je posledica molitve. Vodi me v razločevanje, kaj bom gledal, poslušal, bral, komu in čemu bom pustil vstopiti v svoj notranji prostor. Ne gre za prezir sveta, temveč za varovanje srca.

Potem je tu delo. Vprašati se moramo, ali je naše delo etično in moralno. Če je, sledi naslednje vprašanje: ga jemljem resno? Delam odgovorno, zgledno in zvesto ali površno in samo za plačilo? Vsako delo, kakršno koli že je, mora imeti duhovno vrednost.

In nazadnje gostoljubje. V vsakdanjem življenju pomeni isto kot za puščavnika: tistemu, ki me išče, dam prostor. Poslušam ga. Z njim delim ljubezen, ki sem jo prejel v molitvi.

Tišina ima vsakemu izmed nas veliko povedati – ne glede na to, kje smo in kakšen je naš poklic. Sanjska služba in sanjsko življenje ne obstajata. Obstajata pa zavest in hvaležnost za to, kar nam je bilo dano. In v tem, kar nam je bilo dano, se lahko začne mir.

Povezava na kratek posnetek o don Raffaelu je tukaj: