Hudič je močan, a ne nepremagljiv

Foto: Gpt

Ob omembi duhovnega boja mnogi še danes zamahnejo z roko, češ, izmišljotine. Znana duhovna misel pravi: »Največja prevara hudega duha je, da nas je prepričal, da ne obstaja.« Duhovni boj je realnost krščenih in vseh, ki pripadamo Kristusu. S krstom smo bili iztrgani iz oblasti teme in zla ter smo postali Božji otroci. Od takrat pa vse do zadnjega diha bomo skušani po rednem ali izrednem delovanju hudobnega duha, katerega cilj je, da nas spelje stran od Boga. Čemu? In kaj se zgodi, ko delovanje hudiča preseže naše moči?

Hudič v Svetem pismu

Obstoj hudega duha je svetopisemska razsežnost. Spoznamo ga že v Stari zavezi, kjer ima vlogo obtoževalca, zapeljevalca in preizkuševalca – le postopoma pa se razkriva kot nasprotnik človeka.

V Novi zavezi se zlo pokaže zelo jasno. O njem najprej konkretno spregovori Jezus sam. Postopno nam razkrije identiteto zla, njegovo moč in področja delovanja. Vedno znova me očara, kdo je v evangeljskih pripovedih Jezusa kot Božjega Sina najprej prepoznal. Ne boste verjeli, vendar to ni bil človek. To je bil hudi duh, ki je govoril iz obsedenca. O tem na različne načine poročajo vsi trije sinoptiki. Marko piše takole: »V njihovi shodnici je bil prav tedaj človek, ki je imel nečistega duha, in je zavpil: Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti Božji.« (Mr 1,23–24) kasneje pa nečisti duhovi vpijejo: »Ti si Božji Sin!« (Mr 3,11).

Hudobni duhovi so tako kot angeli duhovna bitja. To pomeni, da med drugim tudi vidijo, vedo ter poznajo, kar je duhovno. Imena, s katerimi se v Novi zavezi opisuje hudiča, so: morilec od začetka, oče laži, vladar demonov, nasprotnik, skušnjavec, tožnik.

Hudič je kakor pes na verigi. Ne boj se ga, vendar mu ne hodi blizu.

Moč Jezusovega imena

V Apostolskih delih učenci nadaljujejo Jezusovo poslanstvo na vseh ravneh. V moči Jezusovega imena izganjajo hudobne duhove, ki človeka obsedejo, zasenčijo srce, ukradejo misli in mu dajejo celo lažne duhovne darove. Na tem mestu se že kaže, da izganjanje hudobnih duhov ni magična formula, temveč se zgodi znotraj osebne vere in v moči Jezusovega imena.

Pavel gre v svojih pismih še dlje in razloži delovanje hudobnih duhov. Pojasni, da nas oče laži vara, vodi stran od Resnice, oslepi naše misli, deluje nevidno in nas lahko prevara tako, da se preobleče v angela luči. Pavel je jasen: naš boj ni proti mesu in krvi, temveč proti vladarstvom, oblastem, svetovnim gospodovalcem in zlim duhovnim silam (prim. Ef 6,12). V Jakobovem pismu pa beremo, da ima hudič veliko moč, ni pa nepremagljiv. Vabi nas: »Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil.« (Jak 4,7)

Najbolj slikovit opis hudobnega duha najdemo v Prvem Petrovem pismu. Takole pravi: »Vaš nasprotnik, hudič, hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu trdni v veri.« (1 Pt 5,8)

»Oznanjajte, ozdravljajte in izganjajte!«

To naročilo so prejeli prvi učenci in velja tudi danes – za nas vse. Ravno v teh dneh smo v Apostolskih delih brali, kako je Filip v Samariji oznanjal, izganjal in ozdravljal. V moči Svetega Duha je delal to, kar mu je naročil Jezus. Tako kot je to veljalo za Jezusove učence, velja tudi za nas.

Torej je ena izmed nalog, ki nam jih je zaupal Jezus, prav izganjanje. Kljub temu opažam, da se tako pri nas kot v tujini na eksorcizem, tudi med verniki in celo kleriki, gleda kot na nepotrebno srednjeveško prakso. P. Peter Vrabec je na enem svojih predavanj vsem poslušalcem zažugal: »Vsak škof, ki v svoji škofiji ne imenuje eksorcista, bo za to odgovarjal pred Jezusom, saj s tem preprečuje uresničevanje Evangelija.«

»Največja prevara hudega duha je, da nas je prepričal, da ne obstaja.«

Ali res lahko izganjamo tudi laiki?

Danes eksorcizma ne more moliti vsak. Cerkev je hierarhijo s časom vse bolj pilila in kakor so se izčiščevali obredi, liturgija, nauk …, je svoje mesto dobila tudi praksa eksorcizma. Tako Cerkev danes loči mali in veliki eksorcizem. Mali eksorcizem (ali bolj domače: molitev za osvoboditev) lahko molimo laiki in imamo v ta namen nekaj molitev. Dostopne so na spletu (pazite, da črpate iz preverjenih katoliških virov) in v nekaterih molitvenikih. Nekaj dragocenih malih eksorcizmov za osebno rabo sem vključila tudi v svojo knjigo o izgorelosti in duhovnem boju.

Veliki eksorcizem je pridržan duhovnikom z dovoljenjem škofa ali imenovanim eksorcistom. Obred temelji na uradnem cerkvenem obredniku Rituale Romanum, v katerem je bil že od leta 1614 tudi obred eksorcizma. Kasneje je bil ta obred spremenjen, vendar ga nekateri uporabljajo še danes in ga molijo kar v latinščini.

Hudič – od kod in zakaj?

Hudič je bil sprva angel, ustvarjen kot vsa druga duhovna bitja, vendar se je uprl Bogu in v svoj upor potegnil tudi mnoge druge. Bog ga ni uničil, temveč mu je dopustil obstoj. Ker se je oddaljil od svoje prvotne narave in Stvarnika, sam trpi, hkrati pa skuša trpljenje širiti naprej. Zato uporablja vse svoje sposobnosti – zvijače, lažne obljube in prevare –, da bi pridobil to, kar je Bogu najdragocenejše: človeka. Hudobni duhovi, demoni, so tako iznakažena duhovna bitja, ki bodo do konca časov skušala ljudi in tudi sama trpela. Tako je Bog, ki nima nasprotja, dobil prve upornike. In ker vse služi dobremu, ima tudi zlo in njegovo delovanje znotraj človeške zgodovine posebno mesto.

Kaj hudič sploh želi od nas?

Kot beremo v Petrovem pismu, hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl, pogubil. S svojo angelsko duhovno identiteto je inteligenten, človeka dobro pozna in na splošno dobro predvideva. Za svoj cilj uporabi vse svoje adute in obljublja denar, slavo, ugled, spoštovanje, oblast, moč … Ko te dobi, te izrabi in na koncu uniči. Njegova narava je, da skuša; temu se ni mogel upreti niti pred Božjim Sinom – spomnimo se Jezusovih skušanj v puščavi.

Niti svetniki niso bili obvarovani, nasprotno. Bili so tarča hudega duha in hudih skušnjav, mučenj in tudi telesnih napadov.

Redne skušnjave in izredno delovanje

Njegovo delovanje ločimo na redno (temu je podvržen vsak krščen) in izredno (ki ga Bog dopusti po svojem skrivnostnem načrtu; sem spadajo mučenje, obsedenost, posedenost). V nas in naša življenja pa vstopa po različnih poteh in na različne načine. Te trenutke imenujemo vstopne točke.

Ko človek zgreši in greši, se lahko pokesa in spove. Iskrena in temeljita spoved je hudiču klofuta v obraz. S tem mu zapremo možnost delovanja v naših življenjih, v naši notranjosti. Če pa dalj časa prostovoljno ostajamo v grehu, se upiramo Bogu in Njegovim zapovedim, ustvarjamo idealne pogoje za naslednjo stopnjo delovanja hudega duha. V tem primeru govorimo o osebnem grehu in osebni »krivdi«. Tudi osebna krivda je vstopna točka hudiču. Druge vstopne točke so lahko notranje rane, dediščina prednikov ali okultne prakse in prekletstva. Slednje se vedno izkažejo za najtrdovratnejše primere. Kjer ni osebne krivde, jih je najtežje rešiti in eksorcizmi so v takih primerih težki, zahtevni, naporni … in dolgotrajni. Včasih tudi neuspešni. »Hudič je kakor pes na verigi. Ne boj se ga, vendar mu ne hodi blizu,« rad posvari p. Vrabec, znani eksorcist.

Kako je videti obred izganjanja?

Če ste prepoznali, da potrebujete eksorcistovo pomoč, in se odpravljate k njemu, je dobro, da prej opravite zakrament svete sprave. Z iskreno izpovedjo in kesanjem ter trdnim sklepom poboljšanja se opremimo za nadaljnji boj s hudimi duhovi in olajšamo delo izganjalcu. Odpoved grehu je prvi korak do uspešnega eksorcizma. Obred izganjanja oziroma osvobajanja ni kirurški poseg v splošni anesteziji, ampak aktivno sodelovanje z eksorcistom. Eksorcist moli, vernik pa za njim ponavlja molitev odpovedi posameznim hudobnim duhovom. Ključno je, da se z vsem srcem, vso voljo in vso močjo odpovem hudobnemu duhu, ki buri moje življenje. Ne gre zlahka – naloga eksorcista je, da vernika dobro posluša in iz pripovedovanja najprej izlušči področje, kjer hudobni duh deluje. Potrebuje tudi veliko mero modrosti, da po svojih najboljših sposobnostih prepozna in loči morebitno psihično ali psihiatrično bolezen od dejanskega delovanja hudobnega duha. Lahko pa se prepleta tudi oboje. Najbolj zanesljiv način, da se loči pleve od pšenice, je obred sam.

Obred izganjanja je lahko težak in veliko je primerov, ko hudobni duhovi pokažejo svojo moč. Vendar je to običajno bojni krik pred porazom. Zmaga je vedno na strani Boga in tistega, ki v veri Cerkve moli za osvobojenje.

Hudič in njegovo delovanje nista nepremagljiva.

Kdo je varen pred hudim duhom?

Nihče. »Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade,« (1 Kor 10,12)! Ne samski, ne poročeni, ne posvečeni, ne mladi in ne stari … nihče! Niti svetniki niso bili obvarovani, nasprotno. Bili so tarča hudega duha in hudih skušnjav, mučenj in tudi telesnih napadov. Znan primer je p. Pij, manj znani pa še blažena Alexandrina Costa in Maria Bolognesi ter mnogi, mnogi drugi. Tudi eksorcisti so velik trn v peti hudobnim duhovom, zato je prav, da zanje molimo.

Največji uspeh hudiča ni to, da nas zapelje v greh, ampak to, da je nekatere uspel prepričati, da ga sploh ni. Da ne obstaja. To je njegova največja prevara. Premnogi kristjani so podlegli tej prevari in mu tako odprli vrata. Zanikanje je najhujša človekova slepota.

Nikoli ne bomo vedeli, zakaj se skušnjava pri nekaterih prelevi v izredno delovanje. Tako je, odkar je človek … Kar pa iz tega spoznamo, je, da hudič in njegovo delovanje nista nepremagljiva. Vsa Cerkev se lahko veseli in praznuje vsak uspešen eksorcizem. S tem se razodevajo moč Jezusovega imena, Božja moč nad vsem ustvarjenim in vera Cerkve.