“6 stvari, ki jih lahko počneš po službi” – Prosim, ne nakladajte!

Vir: Envato.com

Utrujena od nepričakovano stresnega dneva, sem se nekega poznega popoldneva vsedla na kavč in vzela v roke telefon, da bi nekaj preverila. Na družbenih omrežjih se mi je izpisal članek v angleščini “6 stvari, ki jih lahko počneš po službi”. Kliknila sem z malo cinizma in veliko upanja. Nasmejala sem se že pri prvem nasvetu: “Vzemi si čas za popoldanski dremež”, in potem vsi naslednji stavki njemu podobni: “Pojdi brat knjigo”,”Meditiraj”, “Pojdi na sprehod”, “Pripravi si penečo kopel”, “Pripravi si dobro pijačo in jo v miru spij na balkonu” ter (še najboljša) “Pripravi si obrazno masko”.

“Pa za koga so pisani ti članki?”, sem se zamislila. “Za samske brez otrok?” Mogoče res za tiste, ki imajo po službi res samo sebe in ki si lahko privoščijo, da je utrujenost edina stvar, ki jih čaka doma.

Očitno za mame tega članka ni pisal nihče

Ker nas mam po službi tako ali tako ‘nihče ne potrebuje’. ‘Nihče’ nas ne bo zmotil na balkonu, ko bomo pile zasluženo pijačo, in prav ‘nihče’ ni lačen, ko pride domov, ‘nikogar’ ni treba nikamor peljati, ‘nihče’ ne bo skakal okrog nas, ko bi me šle za pol ure počivat. Naš popoldan je naš. Prazen in tih kot knjižnica ob nedeljah, mar ne?!

Kaj pa se nam lahko zgodi že čez dan? Živo se spomnim dneva, ko sem prebrala ta vele-uporaben članek. Bil je ponedeljek. Otroke sva spravljala v šolo in vrtec, ko sem na pultu opazila kuverto iz pediatrične klinike. Želela sem preveriti, ob kateri uri ima sin v sredo pregled, ko sem šokirana ugotovila, da ga nima v sredo, ampak tisti dan. V milisekundi sva si z možem prestrukturirala cel dan, preletela logistiko in samo upala, da bova vse nekako zvozila.

Do pediatrične, ki je bila oddaljena slabo uro stran, je šlo vse po planu. Potem pa se je tistih načrtovanih 15 minut pregleda razvleklo na uro in pol in tako se mi je plan dneva za tisti dan sesul že drugič. Kako sva potešila lakoto, iskala kovance za avtomat in se v dežju znašla sredi mesta – to je zgodba zase. Po tem, ko sem med potjo domov skoordinirala še preostali stvari – kdo bo šel po otroka v šolo, kdo bo komu dostavil stvari za trening in podobno, sem se doma samo sesedla na kavč.

Kak nor dan. Ampak prepričana sem, da imajo mame še mnogo hujše zgodbe stresa in dneve polnih Murphyjevih zakonov. Nas po takšnem dnevu res lahko pomirijo samo dobra knjiga, sprehod ali peneča kopel?

Kaj potrebujemo po napornem dnevu?

Predstavljam si, da ženske, ko se po službi vrnemo domov, ob pogledu na kopalnico ne pomislimo najprej na “penečo kopel”, ampak na cunje, ki jih je treba oprati, posušiti ali zložiti. V hladilniku ne vidimo “koktajla”, ampak preverjamo, ali je dovolj hrane za naslednji obrok. Na knjižnih policah opazimo prah, na balkonu rože, ki jih je treba zaliti, na kavču pa stvari, ki so od jutra ostale nepospravljene.

Če smo iskrene, nam mamam po dolgem dnevu zares dobro dene – človeško bitje, ki razume, kaj pomeni, ko se nam dan poruši in me vseeno nekako pospravimo koščke skupaj in zvozimo. Ki posluša in nas po prvi polovici stavka ne prekinja in razlaga, kje smo naredile napako.

“Kaj lahko storim zate, da ti bo jutri lažje?”

Idealno je, če je to mož. Mož, ki vidi, da si na koncu z močmi in ki brez velikega ‘napovednika’ vstane in dokonča posodo, sede z otroki k domači nalogi, jih kasneje začne spravljati spat. Ali pa jih z nečim zamoti. In če tega zaradi svoje zaposlenosti ne uspe, da je že veliko, če ti zvečer zmore postaviti vprašanje, ki mi ga je nedavno povsem nepričakovano zastavil moj mož: “Kaj lahko storim zate, da ti bo jutri lažje?”

Prav ustavila sem se ob tem vprašanju. Zazdelo se mi je kot da slišim besede, po katerih sem dejansko hrepenela. Ni ponudil rešitve, ki je nisem prosila. Vprašal je, kaj on lahko stori. In vprašal je za jutri, z namenom, da mi – kolikor lahko – odvzeme breme dneva. In to mi je dalo več kot katerikoli nasvet s spleta. Več kot ura sprehoda zase ali mastna obrazna maska.

Bil je občutek, da me nekdo drži. In to je včasih vse, kar potrebujemo.