“Pričujemo ne glede na vse”

Foto: Iskreni/Od leve proti desni: Gloria Branciani, Laura Sgro' in Mirjam Kovač

Tišina, ki kriči v Božje uho – tako Gloria Branciani opiše rano, ki je še vedno odprta. Gloria je protagonistka dokumentarca Nune proti Vatikanu, ki smo si ga lahko ogledali letos marca znotraj Festivala dokumentarnega filma, in ena prvih redovnic, ki je javno spregovorila o zlorabah Marka Rupnika. Ob njej sta Mirjam Kovač, nekdanja redovnica skupnosti Loyola, in Laura Sgrò, odvetnica, ki zastopa pet Rupnikovih žrtev.

Tik pred slovensko premiero filma smo se z vsemi tremi pogovarjali o tem, kar se ne sme več zamolčati: o zlorabah redovnic, o splavih pod prisilo, o denarju, ki kroži okoli Rupnikovega dela, in o sistemu, ki žrtve utiša – in to ne samo enkrat. 

A ta intervju ni zgodba o porazu. Je zgodba o ženskah, ki so vzele besedo in je ne bodo nikoli več izpustile iz rok.

Prvič smo vas spoznali, ko ste leta 2023 iz anonimnosti stopile pred kamere. Šlo je za prelomen korak pri razreševanju primera Rupnik. Laura, kako ste vi kot odvetnica doživljali ta trenutek? 

Laura: Obraz smo pokazale vse, že od prvega trenutka. Mirjam in Gloria sta pokazali izjemen pogum. Izjemen. In to je treba priznati. A njihov pogum ni bil nagrajen – obrnili so ga proti njima.

Moje največje žalovanje je v tem trenutku namenjeno Cerkvi. Ne zato, ker mi za Mirjam, Glorio in ostale žrtve ne bi bilo mar – one vedo, da so mi kot sestre. Žal mi je za samo Cerkev, ker če se ne bo uspela izviti iz takšne slepe ulice, bo na koncu sama potegnila kratko. Izgubijo njeni verniki. Sprašujem se, kako je mogoče ohraniti vero v institucijo, ki se tako obnaša.

Menim, da mora Cerkev ob takšnih situacijah biti odločna: mora odpreti preiskavo, izvesti pravičen postopek s soočenjem strank, ugotoviti resnico in zavzeti stališče. Potem bomo videli, kdo je imel prav in kdo ne. Toda to pot hodimo same, ne da bi vnaprej trdile, da imamo prav. Videlo se bo na koncu. Na tej poti pa smo same. Popolnoma same.

Žrtev je vsekakor veliko in obtožbe so resne. Od decembra 2021 primer odmeva po vsem svetu, pa vendar napredka ni. Kako se počutite ob tem molku in teh letih čakanja?

Ne želimo enostranskega postopka, v katerem govorimo samo me.

Laura: To je ključna točka: sodni postopek služi strankam – torej žrtvam – da lahko pred sodnikom povedo, kar so doživele, ker želijo priznanje resnice. Toda služi tudi, in predvsem, Rupniku: da mu da možnost, da se brani.

Ne želimo enostranskega postopka, v katerem govorimo samo me. Želimo ga v popolnem navzkrižnem zasliševanju med strankami, ker le tako se bo razumelo, kje je resnica in kje laž. Komaj čakamo, se ta postopek začne in da bi se Rupnik branil na najboljši možen način. In samo v tem okviru naše stranke želijo sodbo – ne enosmerne sodbe. Ne želijo, da se posluša samo njihova različica: želijo, da se ugotovi resnica, kar je nekaj drugega.

Toda on mora priti pred sodišče – sodišče služi natanko temu. Nekdo ga bo branil, tako kot jaz branim svoje stranke, in bo povedal njegovo zgodbo. Sodišče – ker ni bilo možnosti za srečanje, niti za pogovor – mora postati prostor, kjer se končno vzpostavi navkrižni postopek, kjer bomo lahko slišali, zakaj ta človek – če trdi, da ni storil ničesar ali da želi odgovornost pripisati drugim – to pove. To je pravi prostor za to in mi ga čakamo.

A ta prostor v tem trenutku obstaja le v domišljiji, saj še nismo prejele niti uradnega obvestila.

Kaj sporoča ta molk vsem, ki še niso spregovorile?

Ta primer je nasilje, ki se nadaljuje.

Laura: To je še ena zelo resna posledica: nam ne odgovorijo, in druge žrtve se odvrača od tega, da bi prijavile.

Zato pravim, da je ta primer nasilje, ki se nadaljuje. Napisala sem knjigo o tej temi, ne da bi ji delala reklamo, ampak ker sem ob izidu prejela ogromno pisem. Eno je posebej prizadelo veliko ljudi: “Brez veze, da prijavim. Upam vsaj, da one [tvoje klientke, op. prev.] dobijo pravico, ki je jaz nisem dobila in vem, da je nikoli ne bom.”

Ta molk sčasoma pošlje jasno sporočilo: to, kar govoriš, ne šteje, ti nič ne veljaš.

Pred tem, kakšna, ki je zbrala vsaj kanček poguma, si je mislila: »one so šle, potem bom šla tudi jaz«. Kaj si zdaj misli? Bo kdaj kakšna ženska, kakšna redovnica ali posvečena oseba imela pogum, da gre k predstojnici ali sama stopi pred sodstvo in reče: »Bila sem zlorabljena«? Ta sistem je enako nasilen kot nasilje, ki so ga same doživele.

Gloria: Še več, ta molk sčasoma pošlje jasno sporočilo: to, kar govoriš, ne šteje, ti nič ne veljaš, nič ne pomeniš. Izničili te bomo.

Laura: Prijave imajo pogosto zgledno naravo: vidim Glorio, to mi da pogum, tudi jaz želim narediti enako kot ona. A ko nekdo vidi, da je Gloria prijavila leta 1994 in se ni nič zgodilo, da se je zgodba ponovno odprla leta 2000 in se ni nič zgodilo, da smo leta 2026 še vedno tukaj in nam nihče ne nameni niti telefonskega klica – kako lahko dejanje izjemnega poguma sploh služi kot zgled? Postane negativen zgled: ne delajte tako, kot je naredila ona.

Gloria: Na žalost je ravno to, kar institucija še danes vztrajno sporoča. To je sporočilo, ki nam ga posreduje.

Kaj bi Cerkev izgubila, če bi vas sprejela kot žrtve, če bi vas resnično poslušala?

Laura: Ne bi izgubila ničesar, pridobila bi. Ne bi storila drugega kot uresničila besede evangelija.

Gloria: Pogledati je treba prioritete. Vprašanje je: kaj je prioriteta Cerkve? Če je prioriteta ohraniti umetniško delo, znano po vsem svetu – potem je to že povsem druga stvar. A treba je biti jasen, kaj je na prvem mestu.

Naša prioriteta je najprej osebna, nato pa želi biti tudi spodbuda, da bi Cerkev sprejela enako odločitev.

Mirjam: Vedno znova se pojavljata dve besedi: resnica in pravičnost. Verjamem, da sta najpomembnejši.

Od kod Rupniku še vedno tolikšen vpliv?

O primeru Rupnik ni mogoče govoriti, ker “tisti, ki imajo moč, tega nočejo”.

Gloria: Hans Zollner pravi, da o primeru Rupnik ni mogoče govoriti, ker “tisti, ki imajo moč, tega nočejo”. To jasno pove v filmu. Rupnik je del mreže, ki ga ščiti. Ni sam.

Mirjam: In morda on sploh ni najmočnejši. Za njim bi lahko stal nekdo, ki ima še večji vpliv. Ne vemo.

Če bi bila med Rupnikovimi žrtvami kakšna znana oseba, javna figura – menite, da bi Cerkev reagirala drugače? 

Laura: Ampak tudi če bi bilo tako, vam lahko rečem – tudi če bi bila med žrtvami ženska z ulice … Če ti ženska reče ne, je rekla ne. Ni pomembno, kdo si: preprodajalec drog, dama ali kraljica. Od trenutka, ko je ‘ne’ izrečeno, je vse, kar sledi, nasilje.

In tu je še ena točka: ko govorimo o zlorabah, na koncu vedno govorimo samo o ženskah. Zakaj? Če nekdo stori neko drugo kaznivo dejanje, recimo, da imamo tatu, ki krade – ali ste kdaj videli preiskavo o njegovi družini? Ne. To se dogaja skoraj izključno takrat, ko so žrtve ženske. Zakaj ravno z ženskami, z žrtvami zlorab? Takoj se reče: “sama si je bila kriva” in podobni izgovori.

Isto kot da bi bilo treba žensko, ki živi v revščini in krade iz potrebe – ker je lačna – nenehno analizirati in okoli nje zgraditi cel sistem razlag. Pa ta sistem razlag sploh obstaja? Ne. Ne obstaja.

Zato se moramo vprašati tudi o miselnosti — o tem, kako se kot družba soočamo s takšnimi situacijami. Cerkev veliko govori o pomenu žensk. Zakaj potem vsega tega ne vidi? To ni samo cerkveno vprašanje. To je civilizacijski boj.

Omenili ste knjigo, ki ste jo napisali: ali nam lahko poveste, o čem govori in katere teme obravnava?

Tisti, ki zlorabi redovnico, ne sme biti preprosto premeščen ali razrešen duhovniškega stanu – mora v zapor.

Laura: Napisala sem knjigo o zlorabah redovnic. Tretjina knjige [Sveta posilstva, op. prev.] se nanaša na tri zgodbe – zgodbo Glorie, Mirjam, Klare, ter še dve moji klientki, vseh pet žrtev Rupnika. Toda knjiga opisuje širši pojav, o katerem nihče ne govori: zlorabe redovnic.

Zlorabe redovnic so nevidna tema. Ne obstaja popis, ne obstaja register postopkov. Redovnice niso podprte – ne samo da nimajo nikogar, ki bi jih spodbujal k prijavi na cerkveno sodišče, ampak jim nihče ne pomaga niti pri vložitvi prijave pri državnih organih. Kajti tisti, ki zlorabi redovnico, ne sme biti preprosto premeščen ali razrešen duhovniškega stanu – mora v zapor. Začeti se mora tudi to: vzgoja, ki mora izhajati iz Cerkve, da redovnice spremlja na poti osvoboditve. Ker prijava, obsodba – to je pot, ki pomaga osvoboditi se bolečine. Cerkev glede vsega tega ne stori ničesar.

Ne obstaja pa niti popis še enega dramatičnega pojava, in sicer o splavih pod prisilo.

Splavi pod prisilo?

Pri zlorabah mladoletnih se je nekako prišlo do preobrata. Pri zlorabah redovnic pa vlada popolna tišina.

Laura: Zbrala sem veliko zgodb, nekatere objavljene v knjigi, druge zaupane z zahtevo, da se jih ne objavi. Zgodbe, ki vzbujajo strah. In v svoji raznolikosti so vse enake po strukturi.

Vse se začne z obljubo pokorščine. Obljuba, ki se rodi s plemenitim namenom – zaupati se skupnosti ob vednosti, da bo skupnost skrbela zate. Toda v teh primerih je izprijena: od pokorščine se preide k izolaciji, od izolacije k manipulaciji, od manipulacije k zlorabi. Zloraba ni samo telesna. Telo je pogosto le orodje. Prava zloraba seže globlje: v psiho, v dušo. Je popoln nadzor nad človekom.

O tem pojavu se mora govoriti in Cerkev mora imeti pogum, da ga uzre. Paradoks je skoraj nevzdržen: pri zlorabah mladoletnih je nekako prišlo do preobrata. Pri zlorabah redovnic pa vlada popolna tišina.

Kaj drugega še bralec izve iz vaše knjige?

Laura: Obstaja tudi pomembna preiskava, opravljena na podlagi javno dostopnih virov, o denarju, ki kroži okoli Rupnikovega dela. Tudi s tem se zdi, da se nihče noče ukvarjati. Vzela sem bilance, javne dokumente – ničesar nisem razkrila, kar ne bi bilo že dostopno vsakomur. Pa vendar nihče o tem ne govori.

In postavim si vprašanje: ali ima ta denarni tok kaj opraviti z Rupnikovo nedotakljivostjo? To je le vprašanje. Toda pomembno bi bilo, da bi to preveril nekdo drug, ne samo jaz. Preglednost, o kateri se toliko govori, bi morala veljati tudi tukaj.

Čakamo, da bo to nekdo preveril. In nato si postavim še eno vprašanje: če bi vse to storil duhovnik iz obrobne župnije, ali bi bila zadeva še vedno v tolikšni senci? To vprašanje si zasluži odgovor.

Odločitev za snemanje dokumentarca se zdi še en korak za spodbujanje žrtev. Kakšno je bilo glavno sporočilo, ki ste ga želeli posredovati?

Žrtev sama po sebi ni ranljiva: ranljivo jo naredi okolje, v katerem se znajde.

Gloria: Pomembno je bilo dokumentirati tudi preporod. Iz zlorabe je treba iziti in to zahteva osebno pot osvoboditve, ki se je ne da prehoditi drugače kot tako, da vse skupaj soočiš do konca. Tega se ne da preskočiti. V filmu vidite zelo težke, boleče stvari. Toda je tudi film o preporodu. In potem, iskreno, prijava.

Mirjam: Je orodje, ki ljudem pokaže, kaj je zloraba in kako vanjo lahko zdrsneš, ne da bi se tega zavedal; kako postaneš žrtev, ne da bi to sploh opazil. Naša želja je bila vedno ta: s svojim pričevanjem razgaliti mehanizem, razložiti, kako se vanj pade, da bi lahko pomagali drugim, da se jim ne zgodi isto.

Gloria: Gre za vprašanje konteksta. Zlorabe, ki pride skozi manipulacijo, ni mogoče reševati s pojmom osebne ranljivosti žrtve. Žrtev sama po sebi ni ranljiva: ranljivo jo naredi okolje, v katerem se znajde.

Mirjam: Ranljivost tako ni kategorija: ranljivi smo vsi, v določenem kontekstu in v določenih pogojih, ki jih v danem trenutku živimo.

Katera rana še vedno najbolj skeli?

Sporočilo je bilo jasno: “Če boš nadaljevala, te bomo napadli.”

Gloria: Največja rana je tista, ki smo jo, hvala Bogu, presegle in jo presegamo. Ni več rana, je preporod. Kar ostaja, je velika tišina. Nasilje tišine. Tišina, ki kriči v Božje uho. Doživela sem tudi osebno izničenje, socialno smrt. Sporočilo je bilo jasno: “Če boš nadaljevala, te bomo napadli.”

Kakšno sporočilo bi radi dali tistim, ki še vedno trpijo zlorabe?

Laura: Ne smejo se odreči resnici. Ne smejo se odreči pravičnosti, ne glede na to, kar se jim dogaja. Neizogibno je – ne toliko doseči obsodbo, ampak doseči priznanje tega, kar se je zgodilo. Kdor je utrpel nasilje, mora slišati, da je tisto, kar je povedal, resnica. Obsodba je posledica, ni pa cilj.

Kakšna sprememba bi morala nastati v Cerkvi? Kaj bi želeli za žrtve?

Mirjam: Jaz to imenujem vrnitev od institucije k osebi. Ko se resnično postavi v središče oseba – vsaka oseba, njeno dostojanstvo – in ne institucija s svojimi pravili, kjer če odstopiš za centimeter, nimaš več dostojanstva. Za mene je vse v tem.

Kaj bi za vas pomenilo cilj, trenutek, ko bi lahko zaprli to zgodbo?

Gloria: Celotne zgodbe se ne zapre. To je le prva etapa zelo dolge poti, ki bi jo bilo mogoče prehoditi skupaj s Cerkvijo, ali pa ne. Odvisno od Cerkve.

Laura: Mi smo tu, v vsakem primeru.

Gloria: Iskreno smo pripravljene na dialog. Toda če Cerkve ni … Pred tiskovno konferenco mi je naš odvetnik rekel nekaj, kar nosim s seboj: “Ne dovoli nikomur drugemu, da piše tvojo zgodbo.” Zdaj sem jaz tista, ki pišem svojo zgodbo. Dajem obraz, dajem vse, kar imam – tudi rane. Ni mi mar za sodbe drugih. Pričujemo ne glede na vse.