Mojih pet porodov in najina pot zaupanja

Foto: Canva

Z možem imava pet otrok, najine porodne zgodbe pa tako lepo rastejo iz ene v drugo in midva z njimi, da jih z veseljem podelim.

Prvi porod

Prvega otroka sva pričakovala še oba kot študenta. Diplomo sem zagovarjala z trebuščkom. Izobraževala sem se v smeri zdravstva in prakso sem opravljala v  porodnišnici. Od nekdaj sem bila zaljubljena v dojenčke (v srednji šoli sem imela v galeriji shranjenih polno naključnih fotografij dojenčkov z interneta). Poleg tega pa sem imela še starejšo sestro, ki je že imela dojenčka. Tako sem bila neizpodbitno prepričana da vem vse o porodu, poporodnem obdobju in dojenčkih.
Seveda sem si želela naravnega poroda, ampak ta se itak zgodi sam po sebi, kajne?

Izbrala sem so najbližjo porodnišnico. Peti dan po PDP sem imela pregled pri meni ljubem ginekologu, ki je rekel, da se verjetno zvečer vidimo, saj da bo on dežuren. Zato sva se res okoli 22 ure, ko je bilo malo popadkov kar odpravila v porodnišnico, saj nisem želela, da bi ga zamenjal drugi porodničar, ki pa ga res nisem prenesla. Ob prihodu sem bila odprta 4 cm, kmalu so me prepričali v predrtje ovojev, potem v dodajanje umetnih popadkov … stiskala sem zobe in moža za roko ter imela občutek, da otroka silimo na svet, ko ni še pripravljen. Na koncu sem obupana rekla, da sama ne morem iztisniti otroka, in v odgovor so mi pritisnili na trebuh. Sin se je rodil z roko ob glavi, iztis je bil grozljivo boleč. Bila sem rezana in šivana, morala sem roditi na hrbtu. Mož se je počutil nekoristnega.

Po porodu sem najprej sama sebe tolažila, da je bil lep porod. Ko pa sem zanosila drugič, sva se oba udeležila pet srečanj dolge priprave na porod pri duli, tudi zato da sva predelala prvi porod. Lepo nama je razložila fiziologijo poroda, vaje, ki jih lahko delava itd…

Drugi porod

Za drugi porod sva izbrala porodnišnico Jesenice, ki je 80 minut oddaljena od našega doma. Popadki so se začeli zopet nekaj dni po PDP in ko sva prišla v porodnišnico se je porod ustavil. K sreči je bila noč in dobila sva čudovito babico, ki naju je dala v porodno sobo, ugasnila luč in naju pustila sama. Bila sem na žogi, pod tušem … dula naju je z možem pripravila glede tega, kako me lahko on podpre in je rekel, da mu je to pomagalo.
Rodila sem na blazini na tleh, s svojimi popadki.

Tretji porod

Tretji sin je le leto in pol mlajši od drugega, zato sem si tokrat zaželela bolj duhovno obliko priprave na porod, ker me je bilo zelo strah. Pripravila sem si slavilno glasbo, kartončke z vzpodbudnimi misli … potem pa je šel porod v smer, ki je nisem pričakovala. Zaradi prebolelega koronavirusa v času nosečnosti naj bi porod sprožili na rok.

Kljub temu sem jaz prišla na Jesenice 6 dni čez rok. Tam je bila v hipu panika, dobila sem navodila, da mi bodo takoj sprožili porod (pravih popadkov še ni bilo). Prosila sem, če mi lahko dajo en dan za razmislek ali vsaj nekaj ur, da se greva na Brezje priporočit Mariji Pomagaj. Odsvetovali so mi, jaz pa sem vztrajala že skoraj samo iz principa (šest dni ni nihče opazil, da imam otroka še vedno v trebuhu, zdaj bo pa naslednjo sekundo umrl, ker sem v 10 tednu prebolela koronavirus …).

Poslušala sem razlago pediatrinje, porodničarke in še nekoga, kako je velika možnost, da se v kateremkoli trenutku otroku ustavi srce in podpisala papirje. Vse to me je zelo obremenjevalo, zato sem se po kratkem razmisleku vrnila nazaj, kjer so me najprej namestili na oddelek otročnic z novorojenčki. Tam sem se počutila slabo, ker sem videla druge dojenčke, moj pa je še kar čakal in čakal …

Veliko sem jokala, porod pa se ni začel. Zato so ga sprožili.

Čisto ves čas v porodni sobi je bila ob meni babica, ki mi je držala CTG z rokami. To je bilo moteče, ker nisva imela nič miru zase. Rodila sem tretjega fanta.

Četrti porod

V četrti nosečnosti sva šla na eno srečanje k babici, ki naju je lepo in zelo konkretno pripravila, izvedela sva nekaj novih stvari, naprimer glede lajšanja bolečin v križu s toplo krpo in pritiskom.
Ker nisem več hotela na Jesenice, tudi zaradi oddaljenosti (pregledi, obiski…) sva izbrala porodnišnico Novo mesto. Prišla sem, ker mi je odtekla voda 3 dni pred rokom. Ker ni bilo mojih popadkov, so me dali na oddelek in tam sem dobila podobne občutke kot pri tretjem porodu. Moža so poslali domov. Jokala sem in popadkov ni bilo. Čas pa se je iztekal zaradi odtekle plodovnice.

Ko so mi porod sprožili sem lahko poklicala moža. V porodni sobi sem dobila res čudovito babico. Zatemnili smo sobo, mož je skrbel zame z toplimi obkladki, nosil mi je pijačo, malo pa tudi počival. 🙂
Dozo popadkov so mi babice vztrajno večale. Po nekaj urah sem bila 6 cm odprta. To me je spet potrlo. Toliko bolečine, pa komaj 6 cm … tako sem razmišljala. Kako bom zdržala do 10 cm? To me je vse vznemirjalo. Ko je bilo že skoraj neznosno, sem prosila za kaj proti bolečinam. Babica je rekla, da me bo najprej pregledala. Takrat sem začutila, da se je dojenček spustil in da bom rodila. Niso mi verjele, so morale najprej pogledati, potem so mi dovolile, da potiskam.

Seveda sem pri četrtem otroku čutila, da bom RES rodila. In sem res. Čudovito deklico.

Z vsemi temi besedami (ne smete še potiskati, ne delajte po svoje, za vse je treba dobiti dovoljenje, ne boste še rodili …) se je moje nezaupanje v telo večalo.

Peti porod

Pri petem porodu sva zadnji mesec na hitrico obiskala isto babico kot zadnjič, sprejela naju je kljub svojemu dojenčku in smo imeli prijetno srečanje. Vedela je za moje strahove, prejšnje porode in moje želje po tem, da bi lahko zaupala svojemu telesu. Misliti so mi dale besede (ne vem, kje sem to prebrala), da tudi če je ženska v komi, lahko telo samo rodi. In da »porodna bolečina« ni bolečina. Bolečina je opozorilo telesa, da nekaj ni v redu. Ob porodu pa čutim, kako gre dete na svet.

Z otroki smo vsak večer molili za srečen porod, bala sem se spet vsega tega: panike, spet bodo kaj našli, kar je narobe, spet ne bo mojih popadkov, potem bom šla na oddelek, tam bom jokala in krog bo sklenjen.

Moj najstarejši sin je molil: Bog, prosim te, da bi mami sama rodila. Jaz sem hitro vskočila: no, ne čisto sama: Če bom brez zdravil bo super.

Ampak Bog je imel zame pripravljeno posebno presenečenje.

Otroke sem zjutraj peljala v šolo in vrtec. Z možem se nama je obema zdelo, da gre zares. Mami sem prosila, da jih popoldne ona prevzame in sem bila čisto mirna. Zatemnila sva otroško sobo, na blazini sem lepo predihavala popadke, poslušala glasbo, dogovorila sva se pa, da tokrat ne greva prej, dokler ne bom res imela močnih popadkov, da ne bo spet isto.

Ker je bilo zunaj veliko dela in smo imeli delavce, saj smo prenavljali stanovanje, je bil mož leteč in sem ga morala že kar malo prositi naj se ustavi in naj bo z mano. Ob 14 ih sem rekla naj se pripravi, da bova šla rodit. Res je pripravil avto: podlogo na moj sedež … ampak ni me resno vzel. Je rekel, da sem kot roža in naj pokličem babico, če mu ne verjamem in babica je rekla isto. Po mojem glasu, da še nisem tam. No, porod je lepo napredoval, potem sem kmalu začutila, da se je otrok spustil in da bom rodila. Hitro sva šla v avto. Tam sem se jaz čisto umirila, mož je pa postal kar precej živčen, ker je videl da gre zares.

Naš kombi ima spredaj tri sedeže, kar je bilo praktično, nagnila sem se k možu in predihavala popadke. Zanimivo je bilo to, ker sploh nisem prišla do točke, ko bi si rekla: aha. Prepozna sva. Rodila bom v avtu. V nekem trenutku sem si slekla hlače in se prepustila. Bilo je čudovito (meni je bilo, možu pa malo manj). Kmalu sem zatipala glavico. Sploh se nisem trudila potiskati. Samo sledila sem. Mož je zapeljal na izvoz in pritekel na mojo stran, ujel najino hčerko, in mi jo dal v naročje. Poiskal je v avtu nekaj oblek od otrok, da sva dojenčico pokrila in nas odpeljal naprej. Od tukaj naprej je bil sproščen tudi on. Smejala sva se res od srca. Taka izkušnja, da noben od naju ponoči ni mogel spati.

Bogu sem hvaležna za ta “sladkorček”. Plodovne vode ni sploh nič odteklo, ker je ni bilo več. Otroku ni bilo več dobro in je prišel ven. Kako čudovito!

Raje ne pomislim, kako bi porod potekal, če bi prišla pravi čas in bi v porodnišnici ugotovili, da ni plodovnice.

Lahko bi rekla, da je bilo neodgovorno od naju. Meni pa je ta porod vrnil zaupanje v moje telo, ponosna sem na to porodno izkušnjo in Bogu neizmerno hvaležna za to, kar mi je pripravil.