Zaradi otrok je vredno

»Otroci z Madagaskarja so me prepričali, da se za njih splača tvegati,« so bile prve besede, ki so zaznamovale vse, kar je v pričevanju pred nabito polno dvorano hotela Union v ponedeljek povedal misijonar Pedro Opeka.

Kot očeta in aktivnega sodelavca družinske organizacije so me te besede takoj pritegnile in me v polni pozornosti držale skoraj uro in pol, kolikor je trajalo srečanje z njim. Odmevale pa še dolgo po tem …

O Pedru Opeki in njegovem misijonu sem prvič slišal že pred leti, ko je bil na televiziji prispevek o hišah, ki jih je za revne na Madagaskarju gradil ob podpori Slovencev z avstrijske Koroške.

Resnično pa me je s svojo življenjsko zgodbo presunil, ko se prebral knjigo Bojevnik upanja. Zato sem bil zelo vesel tudi dokumentarnega filma (http://ava.rtvslo.si/#124146347;;), s katerim je Pedro postal resnično znan širše v Sloveniji, tudi izven občestva katoliške Cerkve, ki ji pripada kot duhovnik

Sprava …

Čeprav je bil ponedeljkov dogodek v unionski dvorani humanitarne narave, namenjen zbiranju sredstev za Pedrov misijon na Madagaskarju, pa je bil veliko več kot to. Dobrih 13.994 EUR, koliko se je zbralo neposredno na dogodku* še zdaleč ne odtehta tega, kar Pedro lahko v tem trenutku dá domovini svojih staršev.

Življenje Pedra Opeke so usodno zaznamovali vojna, povojni poboji in beg v emigracijo. Nekaj vprašanj, ki so bila Pedru zastavljena v ponedeljkovem večeru, se je navezovalo na to bolečo zgodovinsko izkušnjo. Izražala so bolečino, ki jo v Sloveniji še vedno tako močno doživljamo, sploh v zadnjem obdobju, ko se obuja in širi poniževanje tistih, ki so se med vojno uprli komunistični revoluciji in že med vojni in posebej po njej za to plačali visoko ceno.

Toda iz Pedrovih odgovorov ni več vela bolečina. V širini obzorij sveta, ki jo je imel možnost doživeti, je njegova zares globoka in pristna krščanska duhovnost rodila spravo. Hrepenenje, da bi tudi Slovenci bili bratje in sestre. In vero, da že tukaj lahko živimo del tega, kar se bo v polnosti uresničilo šele v onostranstvu.

Ob njegovih besedah sem se zavedel, da v realnosti družbenega in političnega slovenskega vsakdana, ob vedno znova prebujajočem se sovraštvu, v spravo sam pravzaprav ne verjamem več. Vsaj za časa svojega življenja ne …

Toda Pedro je pokazal, da je sprava mogoča. V njegovi osebnosti sprava postane tako živa in otipljiva, da resnično zahrepeniš po njej, si zaželiš, da bi se utelesila tudi v nas samih, ki smo v Sloveniji današnjega trenutka še vedno zvezani z rano preteklosti. Vse malodušje zaradi resničnosti ob Pedrovem pričevanju začne vodeneti, vsa brezizhodnost slepih ulic postane manj frustrirajoča.

»Ne morem vam dati recepta, samo pokažem vam lahko, kako jaz živim,« pravi Pedro. In ko pokaže, verjameš, da je mogoče. Učinkuje veliko bolj kot še tako dober recept. …

… in spodbuda

Od vsega, kar je Pedro povedal v pričevanju, me je morda najbolj pretreslo par suhoparnih številk o revščini. Ko je Pedro Opeka pred skoraj štirimi desetletji prišel na Madagaskar, je statistično (ne spomnim se več po podatkih katere mednarodne ustanove) 30% Malgašev živelo v revščini. In danes? V revščini živi več kot 80% Malgašev.

»Nismo uspeli premagati revščine,« prizna Pedro. In postavi pretresljivo vprašanje: »Kako vztrajati, ko pa se revščina še veča?«

Tudi tu Pedro ne da jasnega odgovora, recepta. Samo dalje pričuje o ljubezni. In neutrudno dela, skupaj s svojimi številnimi sodelavci, ki jih je oblikoval ob sebi.

»Kako vztrajati?« se tudi sam sprašujem vedno znova, ko ob svojem delu v družinski organizaciji opazujem številke, ki kažejo vsako leto slabše – pa naj gre na eni strani za številke ranjenih družin, ločenih zakoncev, naraščajočega nasilja v družinah, razsežnosti poniževanja ženskega telesa, brezbrižnosti do svetosti nerojenega življenja, padajočo rodnost ali na drugi strani za čedalje slabšo politično in tudi širšo družbeno podporo družini.

Pedro tudi na to občutje daje odgovor s svojim življenjem in s sadovi svojega misijonskega dela, ki so znamenje upanja med suhoparnimi številkami, znanilkami krutega dejstva, da se splošno stanje slabša.

Morda je bilo prav v zvezi s tem najbolj pomenljivo sporočilo Pedrovega pričevanja za organizatorje srečanja, Civilno družbo za pravično Slovenijo, v katero je združenih več kot 40 organizacij civilne družbe, med njimi tudi Zavod iskreni.net.

Ne samo da nas je zbral na enem mestu in utrdil povezanost med nami ter nam omogočil doživeti edinstven dogodek – Pedro nam je pokazal, da je vredno vztrajati in se boriti naprej. Da je vredno biti bojevnik upanja.

Če ne zaradi drugega, je vredno vsak dan znova tvegati upanje zaradi naših otrok.

* Srečanje s Pedrom Opeko je posnela TV Slovenija in bo predvajano na božič, 25. decembra 2013, zvečer. Takrat bo s pomočjo televizijskega predvajanja potekala humanitarna akcija.

Posnetek Pedrovega pričevanje si lahko ogledate tudi na spletu, na YouTube kanalu Socialne akademije.