Vir: Envato.comSkoraj vsako nedeljo se mi ponavlja ista scena: s prijateljico se odločava, kam bova šli na kavo. Na njeno vprašanje ‘Kaj praviš?’ odgovorim z neko različico: “Ne vem. Kam bi šla ti?”
Nič posebnega, mar ne?! V mestu, kjer živim, je ogromno kavarn. In razumljivo je, da ne bom vedno imela ene vnaprej določene. Prav tako je v prijateljstvu dobro, če drugi osebi daš možnost, da izbira. Vendar pri meni še nekaj drugega stoji v ozadju: nočem biti jaz tista, ki se odloča.
Teža odločanja
Želela sem, da nekdo drug sprejme odločitev in s tem prevzame odgovornost
Ker že vse življenje stremim k perfekcionizmu, sem ugotovila, da so se moje sposobnosti odločanja z leti zmanjšale. Kar mi je bilo kot desetletni deklici povedano, da bo čar odraslosti – odločati se zase – pravzaprav ne dojemam kot nekaj čudovitega. Z vsako odločitvijo pride odgovornost. Drugače rečeno: obstajajo posledice – dobre in slabe – za odločitve, ki jih sprejemamo.
Strah pred boljšimi možnostmi
Del moje težave je bil čudovito predstavljen v članku iz leta 2018 za New York Times, v katerem Tim Herrera to željo po perfekcionizmu, po najboljši odločitvi imenuje “FOBO [ang. Fear of Better Options]: Strah pred boljšimi možnostmi”. Piše, da raziskovalci to imenujejo “maksimizacija” ali “neusmiljeno raziskovanje vseh možnosti zaradi strahu, da boste zamudili ‘najboljšo’, kar vodi v neodločnost, obžalovanje in še nižjo raven sreče.”
Preveč možnosti je tat veselja
Nikoli ne boste mogli preučiti vseh možnosti, preden sprejmete odločitev
Ista prijateljica, s katero se vsako nedeljo srečam na kavi, je obrnila rek Primerjava je tat veselja v Raznolikost je tat veselja. Povedala mi je, da več možnosti ne pomeni nujno večjega zadovoljstva. Toda oba reka držita, ko gre za maksimizacijo. Nisem zadovoljna s svojimi odločitvami, ker sem prepričana, da bi bilo nekaj boljšega, če bi le malo bolj raziskala, malo bolj razmislila o odločitvi ali si dala več časa, da sprejmem odločitev.
Herrera meni, da gre za miselno past: “Težava z maksimiziranjem je protislovna: čeprav se takšni ljudje nagibajo k boljšim odločitvam, so s temi odločitvami manj zadovoljni kot ljudje, ki sprejemajo hitrejše odločitve na podlagi manj raziskav in podatkov. In končni cilj maksimiranja ne obstaja: nikoli ne boste mogli preučiti vseh možnosti, preden sprejmete odločitev.”
Izstopiti izpod bremena perfekcionizma
Kaj moje odločitve povedo o meni?
Zavedam se, da sem nagnjena k maksimiziranju, a obstaja še en pomemben dejavnik, ki vpliva na mojo neodločnost: personalizacija odločitev. Pogosto svoje izbire dojemam kot odsev sebe – kot nekaj, kar govori o mojem okusu, presoji ali vrednosti. Če predlagam kavarno in ni tako dobra, kot sem upala, se vprašam: bo prijateljica mislila, da imam slab okus? Kaj če njej ni všeč, meni pa je? Njena reakcija lahko vpliva celo na to, kako sama dojemam svojo izbiro. In v takih trenutkih se znajdem v skušnjavi, da bi svojo presojo postavila pod vprašaj.
Zato pogosto raje prepustim odločitev drugim – ker se želim izogniti neprijetnemu občutku, da bi bila moja odločitev zavrnjena ali kritizirana.
Takšna dinamika ni prisotna le pri osebnih odločitvah. Izkazalo se je, da tudi vodilni v podjetjih pogosto delujejo podobno. Ron Carucci je za Harvard Business Review zapisal, da voditelji včasih odlašajo s pomembnimi odločitvami pod pretvezo, da mislijo na dobrobit drugih. V resnici pa jih hromi strah, da bi jih ljudje razočarano dojemali. Carucci piše: “Nekatere voditelje že misel na to, da bodo morali koga od zaposlenih odsloviti, hromi. Slišal sem voditelje reči: ‘Ta in ta se že tako ali tako ne drži dobro. Nerad mu ustvarjam še dodaten stres.’ A prava težava je, da mnogi preprosto ne želijo razočarati svojih ljudi.”
Krepiti mišico odločanja
Pri ljudeh, ki se dobro odločajo, sem opazila posebno vrsto uravnoteženosti in ponižnosti
Da bi premagala strah pred tem, da bom razočarala druge, moram okrepiti svojo »mišico odločanja«. To pomeni, da se moram začeti pogosteje odločati – tudi pri majhnih stvareh, kot je izbira kavarne s prijateljico. Če si dovolim prevzeti odgovornost tudi za drobne izbire, bom postopoma postajala svobodnejša pri večjih. In kar je še pomembneje: naučila se bom stati za svojimi odločitvami, ne glede na to, ali se izkažejo za popolne ali ne.
Ob tem pričakujem, da se bo krepil tudi moj občutek zase – kaj mi je res všeč in kaj ne –, saj bodo moja mnenja vse manj odvisna od tega, kako jih sprejemajo drugi.
Ko opuščam perfekcionistično miselnost, ki me je vodila doslej, se mi odpira prostor za nekaj drugega: hvaležnost. Hvaležnost, da sploh imam možnosti in svobodo izbire. Pri ljudeh, ki se dobro odločajo, opažam mirno uravnoteženost in ponižnost – znajo prisluhniti drugim, a ohranijo svojo presojo, in se ne bojijo zmotiti. Zame je to veliko prijetnejši način življenja kot neprestano spraševanje, ali sem morda izpustila “najboljšo” možnost.
Vir: Verilymag
Prevod in priredba: Mojca Belcl Magdič
Oglejte si tudi:
Nada Zupančič: Ko še pri 40-ih živiš mimo sebe
Nada Zupančič: Ko te služba začne izčrpavati, si postavi to vprašanje
Dr. Alenka Rebula: “Kadarkoli nas nekaj globoko razveseli, sprosti ali vžge, je to govorica našega bistva”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
No, jaz pa se skoraj vsako nedeljo odločam, kaj naj skuham, ali naj naredim tipično nedeljsko kosilo, ki je malo bolj zahtevno, ali naj skuham kaj enostavnega, kar je hitro pripravljeno.
Tudi jaz sem samo človek in si želim imeti nekaj od nedelje. Se popoldan malo odpočiti ali pa kam iti. In potem se včasih na hitro odločim, da skuham nekaj na hitro, nekaj enostavnega (npr. pašto, rižoto, ipd.)…
Odličen članek, ki jasno izpostavi težavo, s katero se soočam (oz. sem se).
Meni je pomagalo razmisliti o življenjskih prioritetah in vrednotah, na katerih temeljijo. Če vem, kaj mi je pomembno, potem bom tam pozoren in bom pretehtal odločitev. Če pa mi nekaj ni pomembno, sem lahko šlampast.
Priti do razlikovanja, kaj je meni pomembno in kaj bi si želel, da bi mi bilo pomembno (v končni fazi to pomeni, kaj drugi hočejo od mene), je tudi svojevrsten proces. In se povezuje tudi z drugo težavo, ki je tako lepo opisana v članku: z odločitvami se izpostaviš svetu. In tudi tu so pomebne prioritete: komu želim pripadati in kje ostajam na površini. Čigavo mnenje mi je pomembno, čigavo pa ne. Ker ne morem biti vsem všeč, lahko pa se s svojimi odločitvami približujem tistim, ki so mi pomembni. In to je dovolj.