»H geocachingu me je pritegnil avanturizem in radovednost«

“Geocaching”, svetovno razširjena, organizirana oblika lova za zakladi, ki so skriti na 2 milijonih lokacij po vsem planetu, združuje že 5 milijonov igralcev. Pogovarjali smo se z enim izmed njih.

Danijel Mrvoš je 29-letni zdravstveni tehnik, ki v Centru Dolfke Boštjančič pomaga osebam po pridobljeni možganski poškodbi. Prihaja iz Babnega polja. Svoje ljubezen do narave, pohodništva in raziskovanja je odkrival in gojil že kot dolgoletni skavt, z geocachingom pa se je začel ukvarjati pred dobrim letom. V igri je našel zdrav in zanimiv hobi, ki je primeren za vse, ki radi potujejo, hodijo v naravo in raziskujejo.

Danijel, najprej reciva kakšno besedo o geocachingu. Kaj to sploh je? Kako bi na kratko opisal to vedno bolj priljubljeno igro?

Aha, na kratko … (smeh) To je svetovna GPS igra, kjer so po celem svetu postavljene škatlice, ki jih lahko najdeš. Tem škatlicam pravimo kar zakladi. So različnih velikosti, koordinate pa dobiš na spletni strani geocaching.com. Nato koordinate določenega zaklada vpišeš v svoj GPS in ga poskusiš najti. Ko ga najdeš, se vpišeš v vpisni listek, ki se nahaja v škatlici, in vpišeš svojo najdbo na strani geocaching.com.

Gre torej za neko obliko lova za zakladom. Ali je še kakšen drug cilj igre?

Cilj igre je, da najdeš zaklad in se vpišeš. Enostavno. Če ta cilj malce razširim: stvar je v tem, da moraš iti izpred računalnika ven na teren. Zakladi so navadno skriti na lokacijah, ki so zanimive (kulturno, geografsko, zgodovinsko …) ali pa so skriti tako, da jih je izziv najti (se moraš potopiti v vodo, iti v hribe, spustiti z vrvjo …).

Vsaka točka, kjer se skriva zaklad, ima na spletni strani svoj opis, ki poleg koordinat vsebuje zanimivost tiste lokacije, oceno terena, oceno težavnosti, lastnika, namig … Ko zaklad najdeš, je notri vpisni listek, kamor se vpišeš z imenom, s katerim si registriran na spletni strani geocaching.com. Če je škatlica dovolj velika, so notri tudi stvari za menjavo: torej lahko nekaj vzameš, vendar moraš tudi notri pustiti eno stvar, ki ima enako ali večjo vrednost od vzete stvari.

Če prav razumem, gre pri teh predmetih za dodatno popestritev igre in za neke oblike trofeje? Za kakšne predmete gre? Ali pa raje: kakšne predmete daješ v zaklade ti?

Res je to neka vrsta popestritve, čeprav ne bi rekel, da so to trofeje. Prej bi rekel, da so spominki in neka dodatna motivacija. Te stvari so kakšne majhne igračke, obeski za ključe in podobne drobnarije. Ne smemo dajat notri kakšne hrane, zdravil in podobno. Zanimivo je videti, kako se nekateri prav potrudijo in izdelajo svoje stvari za v zaklade: iz lesa, fimo mase, das mase … Tako sem recimo našel že srček z vgraviranim napisom »I love GC« ali pa kamenček, pobarvan v obliki hroščka, rezinica lubenice iz fimo mase … Doma imam že 3 posode, polne stvari, ki sem jih menjal v zakladih. Tudi jaz pa imam svoj prepoznavni predmet za v zaklade: dajem zapestnice, ki jih delam sam. Predvsem ženski spol je nad tem zelo navdušen, pa tudi otroci.

Kdo pa nastavlja zaklade? Igralci sami?

Otroci zelo navezani na računalnik in televizijo, to pa je igra, ki te potegne izpred računalnika v naravo oz. na teren. Zato je primerna tako za posameznike kot za cele družine.Ja, geocacherji si med sabo nastavljamo zaklade. Vsak zaklad ima svojega lastnika, ki skrbi za vzdrževanje. Stvar poteka tako, da si pripraviš vodotesno škatlico, v kateri je vpisni listek in obvestilo, kaj je geocaching. Če je škatlica večja, daš notri tudi nekaj stvari za menjavo. Potem najdeš lokacijo, ki se ti zdi zanimiva in vredna zaklada. Nato je potrebno najti skrivališče za škatlico. To skrivališče mora biti tako, da mimoidoči ne opazijo zaklada, ker potem se prehitro dobi kdo, ki ga vzame. Ko dobiš lokacijo, s svojim GPS-om odčitaš koordinate in na spletni strani vpišeš ter aktiviraš nov zaklad. Sam imam postavljenih kar nekaj zakladov doma, v Babnem Polju in bližnji okolici, in vsi so postavljeni ob kakem vojaškem spomeniku ali vaški značilnosti. Sedaj samo čakam, da se sneg stopi, ker moram preveriti, v kakšnem stanju so škatlice. Imam pa enega tudi v Piranu, ampak ne povem, kje, ker ga bi bilo potem prelahko najti.

Je pa tako, da so zakladi različnih vrst in nimajo vsi škatlice. Ena vrsta se imenuje earthcache (zemeljski zakladi), kjer moraš priti na lokacijo, jo raziskat in odgovorit na nekaj zastavljenih vprašanj. Odgovore pošlješ lastniku in šele on ti dovoli najdbo. Pa tudi zakladov s škatlicami je več vrst: pri enih te koordinate enostavno pripeljejo do škatlice, pri drugih moraš iti po več stopnjah, pridobiti informacije in izračunati koordinate, pri nekaterih pa imaš uganke, s pomočjo katerih prideš do koordinat in tako do škatlice. V glavnem pestra izbira zakladov.

Kako lahko naključni mimoidoči prepoznamo geocaching zaklad? In kaj pa se zgodi, če škatlico odnese nepovabljen gost, ki ne ve, za kaj gre?

Zaklad se prepozna dokaj lahko, samo vedeti moraš, za kaj gre. Po navadi imajo napise: »To niso smeti,« »Geocaching.com« ali »Ne odnašaj.« V sami škatlici pa je običajno tudi obvestilo, da gre za geocaching in kako ravnati, če jo najdeš po naključju.

Če zaklad nekdo odnese, povzroči problem. Najprej so v težavah geocacherji, ki običajno kot nori iščejo škatlico, in ko jo ne najdejo, to napišejo na geocaching.com. Naloga lastnika je, da zaklad deaktivira, ga preveri in po potrebi popravi. Če torej nekdo zaklad odstrani, oškoduje lastnika oziroma naredi probleme geocacherjem, ki ta zaklad iščejo. To, da “ne ve, za kaj gre,” ni izgovor, ker, kot sem rekel, imajo škatlice običajno zraven obvestilo, kjer je vse lepo razloženo.

Kako je igra nastala in od kod izraz »geocaching«?

Kako je igra nastala, žal ne vem točno. Menda naj bi bila to najprej vojaška vaja, kjer so morali vojaki najti škatlo, v kateri je bilo nekaj denarja, radio postaja in še nekaj. Pravilo je bilo, da vzameš nekaj in pustiš nekaj. Ne vem pa, kako se je potem to razširilo naprej. Izraz pa dobesedno pomeni “zakladi na zemlji”. Ime je za igro čisto posrečeno in odlično opisuje, kaj geocaching je. Čeprav obstaja tudi zaklad, ki ni na zemlji, ampak se nahaja na mednarodni vesoljski postaji, tako da smo že “prestopili” meje.  

Koliko zakladov in igralcev pa je že v igri v Sloveniji? In v svetu?

V svetu je sedaj približno 2 milijona zakladov, igralcev pa naj bi bilo okrog 5 milijonov. V Sloveniji je približno 2300 zakladov, geolovcev pa po mojem mnenju čez 400. Točne številke ne vem, ker zaklade lahko iščejo posamezniki, lahko pa pod istim imenom tudi pari, ekipe ali cele družine, to pa takoj pomeni, da je sodelujeta dva, trije ali več ljudi.

Kakšen človek se odloči, da se bo spustil v geocaching? Kako si ti vstopil v ta svet? Kaj te je pritegnilo?

Načeloma v ta svet stopajo taki, ki radi raziskujejo, gredo okrog, imajo nekaj avanturističnega v sebi, so se pripravljeni kaj novega naučiti, kaj novega odkriti, gredo v naravo, v svet in radi potujejo. Te točke se nahajajo po celem svetu. So države in območja, kjer je škatlic manj, ampak svet je poln teh točk.

V ta svet sem vstopil, ko mi ga je predstavil dober prijatelj in me nekajkrat povabil. Najprej se nisem ravno odzival, ker nisem imel GPS-a, potem me je »firbec« le premagal in sem preko zemljevida našel prvo točko v Ljubljani. Seveda je potem sledila še druga, pa tretja točka in tako te počasi povleče. Najbolj me je pritegnilo, ko sem se naučil novih stvari. Geocacherji se v opisu točk navadno zelo potrudijo in tako sem se na res zanimiv način izobrazil o raznih stvareh na področju kulture, zgodovine, geografskih značilnostih … Po drugi strani se pa nekateri geocacherji potrudijo tudi s postavitvijo zaklada, tako da je v izziv priti do škatlice in moraš uporabiti spretnost ali kako domiselnost. Skratka, mislim, da me je pritegnil avanturizem in radovednost.

Kakšen pa je tvoj trenutni rezultat?

510 najdenih in 10 postavljenih zakladov od decembra 2011 … (smeh) 

Gotovo je med tolikšno množico najdenih zakladov kakšen, ki se ti je najbolj vtisnil v spomin …?

Uf, najbolj posebna najdba … Ena je bila definitivno na zakladu Slepi tir za Bežigradom, kjer sem mislil, da je slepi tir in da ni prevozen. No, problem je bil, da je bil zraven še en tir, ki pa ni bil slep in je bil zelo prevozen. Iskal sem zaklad ob desetih zvečer s kolesom. Prišel sem do tira z lučko, odsevniki in čelado in seveda gledal v GPS. Ko sem tako stopil na tir, seveda nisem pogledal ne levo ne desno in mi iz desne potrobi vlak. Se obrnem, vidim tisto bližajočo se luč, skočim dol iz tirov in čez 2-3 sekunde zdrvi vlak mimo mene. Zahvala za moje življenje gre takrat strojevodju tistega vlaka, da je potrobil.

Drugače so mi res v lepem spominu ostali trije zakladi, ki sem jih našel skupaj z dvema prijateljema. Nahajajo se v čisti divjini rek Iške in Zale. Eden je bil na sotočju teh dveh rek, za druga dva pa si moral iti najprej ob Zali navzgor, da si prišel do enega, potem pa nazaj na sotočje in še ob Iški navzgor, da si prišel do naslednjega. To je bil podvig. “Štartali” smo ob 6-ih zjutraj, nazaj na Iški Vintgar pa smo se vrnili okrog 20-ih.

Prijetne dogodivščine torej, ob katerih pa je potrebna tudi previdnost … Toda geocaching kot igra pravzaprav nima konca. Zakladov je vedno več in nihče ne more najti vseh. Ali ti to zmanjšuje motivacijo?

Niti najmanj. Kdor gre v geocaching, ne gre z namenom, da bo našel vse škatlice, ampak ga privabijo stvari, ki sem jih prej povedal: avanturizem, raziskovanje, zanimivosti … Motivacija za iskanje je visoka. No, priznam, da mi je sedaj zaradi snega malce padla, ker so lahko škatlice zakopane tudi pod snegom, ampak drugače je na visokem nivoju. 

Veliko obiskovalcev našega portala se bo ob branju tega pogovora verjetno vprašalo, ali je geocaching primeren tudi za družine, posebno tiste z majhnimi otroki … Ali je? In zakaj naj bi se po tvojem mnenju družina odločila, da začne s to igro?

Na geocachingu dejansko sodelujejo celotne družine. To je primerno za vsakogar, ki gre vsaj malce ven. Velikokrat je tudi tako, da ko gredo na lov za zakladom, jih oče ali mama pripeljeta do lokacije, potem pa otroci navalijo na iskanje. Otrokom je velikokrat zanimivo, ko najdejo kako večjo škatlico, v kateri so stvari za menjavo, in se potem odločajo, kaj bi vzeli.

Otroci so zadnje čase zelo navezani na računalnik in televizijo, to pa je igra, ki te potegne izpred računalnika v naravo oz. na teren. Zato je primerna tako za posameznike kot za cele družine. Je neobvezna igra in nimaš norme: greš, ko greš lahko. Če pride v družino nov družinski član in se je treba kak mesec držati bolj doma, ni panike, zakladi ne bodo šli nikamor. 

In kaj moraš storiti, če želiš postati geocacher?

Najprej se registriraš na spletni strani geocaching.com. Tam dobiš tudi vsa navodila, kaj geocaching je, kakšne so škatlice … Skratka, ves »špeh« pravil in predstavitve. Zelo priporočljivo je, da imaš svoj GPS (lahko je tudi na mobitelu), vendar se da zaklade najti tudi z zemljevidom. Težje, ampak ni nemogoče. Potem si na spletni strani izbereš določen zaklad, ga preštudiraš, greš na teren in ga najdeš. In tako postaneš geocacher. Mala malica. (smeh)

Hvala ti za ta pogovor. Veliko zanimivega avanturizma ob iskanju zakladov ti želim še naprej!

Hvala tudi tebi!

Foto: osebni arhiv