Kaj lahko storimo, namesto da bi otroka nagradili?

Pogosto želimo izraziti veselje in hvaležnost za naše otroke; za njihove enkratne osebnosti in za neverjetne stvari, ki jih storijo. Hvaležnost je drugačna od pohvale, ker ni manipulativna. Manipulativne pohvale za razliko od spontanih zahval in priznanj nosijo s sabo prikrito pričakovanje, da bo otrok to dejanje znova ponovil.

Večina otrok je sposobna zaznati razliko med resničnim priznanjem in premišljeno strategijo. Izogibanje pohvali ali nagradi ne pomeni, da moramo zadrževati ljubezen in veselje in našo nagonsko željo, da bi otroka spodbujali.

Nekaj predlogov, kako spodbujati otroke in jim dati priznanje, ne da bi jih hvalili

Osredotočite se na otroka in njegov lastni užitek Namesto da razsipate s čestitkami, se osredotočite na otrokovo notranje zadovoljstvo, ki izhaja iz dosežka. Otroci si želijo dosežkov, želijo se naučiti in osvojiti. Rojeni so z nenasitno željo po ustvarjanju in vsak nov dosežek jih navdaja z veseljem. To je užitek, ki jim zagotavlja največ goriva za vztrajnost in nadaljnje učenje. Ko vidite otroka, da počne nekaj novega, ga lahko spodbudite: “Videti je, da zelo uživaš!«, »Kako se počutiš?«, »Vesel sem, da to počneš, videti si zelo zadovoljen!«

Pomagajte mu, da sam oceni Če se le da, otroka spodbujajte, da sam ovrednoti svoja dejanja. Vprašajte ga: »Kako ti je bilo všeč risanje?« »Si zadovoljen s tem, kako si pospravil sobo?«

Vprašajte ga o njegovih notranjih doživljanjih Vprašajte, ga, kaj je doživljal med določeno aktivnostjo, če je užival, kaj mu je bilo najbolj všeč, ob čem se je počutil nemočnega ali žalostnega, kaj mu je bilo najbolj v veselje … Le malo stvari lahko tako vpliva na otrokovo samozavest in okrepi vaš odnos z njim, kot prav vaše zanimanje za njegov notranji svet, njegova doživljanja in občutke.

Govorite v svojem imenu Vaše priznanje se otroka bolj dotakne, če ga izrazite s svojimi čustvi. Na primer: “Všeč mi barva, ki si jo izbral!“, Ali “Všeč mi je bilo, kako si zapel to pesem!” – namesto: “Kako dober slikar si!”, ali “Joj, kako dober pevec si”. Izogibajte se izjavami kot so: »Priden si, ker deliš svoje igrače z drugimi!« in recite raje “Hvala, ker si delil igrače s prijateljem, tako zelo je bil zadovoljen, jaz pa tudi.” Osredotočite se na svoje občutke, saj se tako ne postavljate v vlogo moči nad otrokom, pač pa ustvarjate iskreno in izpolnjujočo zvezo med vama.

Komentirajte vedenje, ne osebe Povratne informacije in priznanje so vsekakor pomembni. Predstavljajte si, da je vaš otrok pravkar odigral novo melodijo na klavir. Namesto, da rečete: »Kaj dober pianist si”, mu lahko poveste, kako zelo ste uživali v njegovem igranju. Še bolje je, če poveste, v čem točno ste uživali: v lepi melodiji, kako skrbno je igral, njegovem občutku za ritem …

Kako naj vemo, kdaj so naši pozitivni komentarji manipulativni?

Problem niso naše besede ali kako in kdaj dajemo priznanja. Problem je, ko naredimo pravo stvar iz napačnega razloga in tako zapeljemo v napačno smer. Problem je torej v nameri, zato se moramo vedno dobro izprašati o naših lastnih motivih.

Vas vaša pohvala poskuša zapeljati v prijetne občutke, kako ponosen starš ste? Ali ste resnično veseli, kako otrok uživa v nečem?

So pohvale tudi ok?

Pohvale so čudovite, če niso uporabljene manipulativno. Na primer, nagrade ne bi smela biti vnaprej obljubljena, niti je ne bi smel otrok dobiti vsakič, ko naredi nekaj, kar nam je všeč. Pozitivne povratne informacije so nekaj najboljšega za vaš odnos z otrokom, kadar so izrečene spontano, kadar izvirajo iz srca in niso izrečene z namenom, da bi od otroka dobili tisto, kar želimo.