Mamice pogosto slišijo nasvete, naj dojenčka le preveč ne nosijo, ker ga bodo razvadile. Pa vendar je strah odveč, saj nošenje prinaša ogromno koristi tako za otroka kot starša.
Nošenje dojenčka okrepi povezanost med materjo in otrokom, ki je obstajala že v maternici, ta pa je nujno potrebna za ustrezen razvoj otroka in za primerno raven materinega hormona prolaktina.
Nošenje dojenčka omogoča očetu, da je aktivno vključen v skrb za otroka, hkrati pa izboljšuje povezanost v družini.
Nošenje dojenčku pomaga ohranjati ravnovesje in mu zagotavlja gibanje v vseh treh smereh, ki so bistvene za zaznavanje (zavedanje telesa).
Nošenje dojenčka zagotavlja naravni ritem gibanja in tipne stimulacije, ki jih dojenček potrebuje za ustrezen nevrološki razvoj.
Nošenje dojenčka spodbuja optimalni razvoj malih možganov, edinega dela možganov, katerega število celic se nenehno povečuje, ko otrok postaja starejši.
Nošenje dojenčka omogoča materi, da se nenehno odziva in zaveda svojega otroka ter znakov, ki ji jih pošilja. Nošenje dojenčka povečuje starševsko občutljivost in dojemljivost za otrokove potrebe. Matere postanejo tako občutljive, da lahko predvidijo, kdaj bo otrok lačen, kdaj se bo zbudil in kdaj bo potrebno zamenjati pleničko.
Nošenje dojenčka je varno in staršu omogoči, da ima proste roke.
Nošenje dojenčka omogoča otroku, da aktivno sodeluje pri hoji, pogovoru, delu in gibanju starša.
Nošenje dojenčka v culi ali nahrbtniku je najbolj udoben in preprost način nošenja, ki enakomerno porazdeli težo od ramen do bokov ter postavi težišče dojenčka tako blizu telesa starša kot je le mogoče.
Nošenje dojenčka prispeva k razvoju hrbtnih mišic, kar pripomore tudi k boljši drži osebe, ki otroka nosi.
Dojenčke je enostavno nositi in starši se naučilo sprostiti in dotikati, tudi če sami tega niso bili deležni v otroštvu ali pa imajo težave s telesno intimo in bližino.
Nošenje znižuje raven stresnih hormonov in adrenalina v krvnem obtoku tako otroka kot starša.
Pri dojenčkih, ki jih ne nosijo, obstaja tveganje za nepravilen ali nepopoln razvoj določenih povezav v možganih, zato so kasneje v življenju lahko nagnjeni k odvisnosti.
Dojenčki, ki jih nosijo, razvijejo močno vez s svojimi materami in trdne in varne čustvene temelje svoje psihe.
Nošenje dojenčka močno zmanjšuje jok in sitnost, matere pa se počutijo bolj usposobljene in je zato manj verjetno, da se bodo do otroka vedle na neprimeren način.
Nenehno nošeni dojenčki so se hitreje sposobni ločiti od matere in bolj čustveno zaupajo vase.
Nošenje dojenčka ustvarja pogoje za zdrav razvoj telesne intimnosti in dotikanja med starši in otroci. Nošenje daje otroku zdrava sporočila o dotikanju in otroci se naučijo prejemanja in izkazovanja naklonjenosti na zdrav način. Za te otroke je manj verjetno, da bodo imeli pozneje v življenju težave v spolnosti.
Dojenčki, ki se jih stalno dotika in nosi, bodo razvili večje možgane od dojenčkov, ki so brez tovrstne stimulacije.
Dojenčki, ki jih nosijo, imajo nižjo stopnjo smrtnosti kot dojenčki, ki nimajo stalnega stika s staršem.
Nošenje dojenčka (kengurujčkanje) zelo koristi nedonošenčkom in zmanjša njihovo umrljivost.
Nošeni dojenčki jokajo manj, se smejejo več in so manj nagnjeni k bruhanju in polivanju.
Dojenčki, ki so nošeni, imajo manj kolik in črevesnih krčev.
Nošeni dojenčki se bolje povežejo s svojimi starši.
Nošenje dojenčka omogoča staršem, da izpolnijo svoje dnevne obveznosti in so še vedno v tesnem telesnem stiku z otrokom.
Nošenje dojenčka razvija povezanost med starši in otrokom, kaže ljubezen in naklonjenost, ljubezen med staršem in otrokom pa se konstantno izraža.
Nošenje dojenčka pokaže otroku, da je ljubljen, varen, zavarovan in da nekdo skrbi zanj.
Nošenje ustvarja otroke, ki so bolj vključeni v življenje staršev, starši pa so manj izolirani kot odrasli.
Nošenje dojenčka omogoča otrokom, da so v središču dejavnosti, ne pa v centru pozornosti, kar je zdravo ozračje za razvoj empatije, naklonjenosti in občutka samospoštovanja.
Nošenje dojenčka omogoča stalen in enostaven dostop do dojenčkovega vir hrane, to je materinih prsi.
Dojenčki spijo udobno in dlje časa, medtem ko se nosijo.
Nošeni dojenčki imajo trden občutek samozavesti in neodvisnosti.
Nošenje dojenčka je najbolj pomemben dejavnik za njegov socialni razvoj in razvoj na splošno.
Nošenje dojenčka je naravno pomirjevalo, ki pomaga zaspati živčnemu in utrujenemu dojenčku.
Nošenje dojenčka stimulira receptorje za tip v koži, razvoj mišičnega tonusa, povečuje pretok krvi, spodbuja dihanje in pomaga pri prebavi.
Nošenje dojenčka obsega elemente pritiska, gibanja, veselja, toplote, varnosti, zvoka, ki so bistvenega pomena za razvoj vestibularnem živčnega sistema.
Nošenje dojenčka nudi točno stopnjo in vrsto stimulacije, ki jo otrok potrebuje, spodbuja njegov živčni sistem in zagotavlja tiho in mirno budnost.
Starejši dojenčki se naučijo več, če so v pokončnem položaju ali pol-pokončnem položaju, ki spodbuja stanje budnosti. Nošenje dojenčka prispeva k razvoju mišic, ki jih dojenček potrebuje za sedenje, stanje in hojo. [/number]
Nošeni dojenčki imajo močnejše mišice vratu in ramen in povprečno shodijo pri desetih mesecih, kar je vsaj 2 meseca prej kot v povprečju shodijo dojenčki.
Nošeni dojenčki imajo manj vrtoglavic in povečano telesno gibljivost v odrasli dobi, boljši občutek za ravnotežje, večjo natančnost gibanja, in boljše zavedanje svojega položaja v prostoru.
Nošenje dojenčka skrajšuje čas, ko je dojenček odvisen od svojega skrbnika, dojenčki pa se začenjajo ločevati od staršev prej in za daljša obdobja, za kar gre iskati vzrok v varni navezanosti na starše.
Nenehno nošenje dojenčku omogoča, da dopolni svojo zunaj maternično gestacijsko obdobje, ki je potrebno za pravilen razvoj in zdravje.
Nošenje dojenčka ustvarja intuitivno občutljivost matere, ki omogoča, da predvidi dojenčkovo razpoloženje in potrebe ter v polnosti izkusi radost materinstva.
Nošenje dojenčka lahko pomaga zmanjšati poporodno depresijo pri materi, ki je imela negativno izkušnjo poroda in ji pomaga stabilizirati njena čustva.
Vir: www.lotusfertility.com
Mogoče je koristno za razvoj otrokovih mišic, kaj pa hrbtenice?
Tale članek se mi zdi nasploh pretirana propaganda. Saj se strinjam, da je iz določenih razlogov dobro otroka nositi, ampak na silo iskati 43 razlogov ZA je pa brezveze.
jao…
Nošenje v čem? Culi? To močno zavira razvoj otrokove motorike (ker se pač ne more premikati). In… kako bi se vi počutili tako stisnjeni?
Prej držijo glavico, bla bla bla… Gibanje se začne iz ležečega položaja. Ko natrenira gibanje (vzorce), mišice… otrok sam preide v višje položaje, ko je na to pripravljen… Pa menda ja veste, da otrok v prvi vrsti z gibanjem gradi normalne gibalne vzorce ne pa krepi mišice… ni fora v mišicah.
ojej…
No dipl.fiziot. to kar pišeš ne drži. Definitivno se otrok bolje razvija, če je nošen v culi, kot pa če mora ležati nekje v vozičku. Sicer pa tudi fizioterapevti v tujini priporočajo nošenje, ker to pozitivno vpliva na razvoj. Pa začuda tudi naši fizioterapevti svetujejo nošenje “sključenega otroka” v obliki lunice in ne iztegnjenega.
Kako se pa bo otrok gibal, če mišice ne bodo okrepljene? Jasnpo je, da se te bolj okrepijo med nošenjem, kjer ima otrok polno spodbud in se tudi večkrat dviguje, obrača … kot pač če leži nekje in je vse kar vidi ena igrača obešena nad njim.
Našega malčka veliko nosimo (vozička do njegovega 10. meseca skoraj nismo uporabljali) in lahko rečem, da je naš otrok v naročju veliko bolj aktiven, kot pa v vozičku, kjer se tako spravi v nekakšno namrgodeno pasivno držo. V naročju ima res dober razgled in se budno odziva na dogajanje v okolici, prav tako je v stiku s tistim, ki ga nosi, ko postane utrujen, pa se samo nasloni na prsi in zaspi. V vozičku pa se precej bolj pasivno zlekne nazaj in samo gleda predse. Res ima pri nošenju nekako fiksiran del od pasu navzdol, z zgornjim delom pa zelo miga.
V tujini tudi ortopedi nošenje zelo priporočajo, ampak pod določenimi pogoji – podprta hrbetnica (treba je ohranjati njen naravno ukrivljen položaj) in glavica, nujno pokrčene in razširjene nogice (zaradi kolkov – bingljanje nogic v kakem kengurujčku je zelo problematično), otrok mora biti nujno obrnjen proti telesu in ne stran od njega, da ima oporo itd.
Kako pa mislite, da je človeštvo tisočletja preživelo (in v večini sveta še vedno živi!) brez fensi vozičkov? 🙂
Če koga zanima in zna nemško (nekaj stvari je pa tudi v angleščini), lahko tu najde nekaj zanimivh člankov strokovnjakov:
http://www.didymos.de/ –> Meinungen –> Experten
http://www.didymos.de/english/index.php?s=kirk99
http://www.didymos.de/english/index.php?s=experten&t=experts%20opinions
http://www.didymos.de/english/index.php?s=sah&t=babys%20anatomie
To svetujejo ortopedi ali razvojni/nevroterapevti? 😛
dajte ga na tla, bo sam vedel, kaj počet 🙂
Pri nas ni bilo šanse, da bi ležal – ne v vozičku, ne na tleh … Pa smo ga non stop nosili, bila sem deležna veliko takih pomislekov, češ kako je stisjen pa zvit …. Ja verjetno je imel v maternici na voljo trisobno stanovanje 😆
Zaradi nošenja so bile same pozitivne posledice: v gibalnem razvoju je izredno hiter, prav tako v ostalem razvoju.
Tako da definitivno je nošenje v culi zelo pozitivno vplivalo, sin pa je užival v njej.
Prednosti nošenja so ogromne, na žalost je samo preveč predsodkov, ker so ljudje sveto prepričano, da je ultra moderna oprema za otroka pa res najboljša.
Tudi maternica zavira otrokovo motoriko 🙂 pa je vseeno zanj bolje, da se do 40. tedna stiska v njej.
Po eni od teorij so človeški dojenčki prve tri mesece v bistvu podobni nedonošenčkom, to naj bi bil davek velikih možganov in pokončne drže s problematičnim medeničnim dnom. Torej dojenček vsaj prve tri mesece potrebuje vse kaj drugega kot “daj ga na tla in se bo sam razvijal”. Cula oz. sling ni prav nič napačna, je pa jasno, da je treba otroku omogočiti prosto gibanje, ko je to potrebno.
Jaz sem svojega kar naprej nosila.
zakaj potem otrok ne ostane v maternici? mislm, če pride vn, pride z razlogom 😛
otrok rabi gibalne izkušnje. predstavljajte si, da vas takole imobilizirajo. prijetna slika, kajne 😉
Če bi otrok čakal v maternici na gibalno zrelost, ki jo imajo ob porodu drugi sesalci, ne bi mogel ven zaradi prevelikih možganov in preozke porodne poti, ki jo imamo ljudje zaradi svoje pokončne drže. Zato še vsaj 3 mesece po porodu otrok rabi podpiranje glavice (in nošenje), ne pa nekih blaznih gibalnih preizkušenj.
Mene pa zanima, če kateri od vaših otrok ni hotel biti v culi/slingu? Naša dva sta bila ves čas na rokah, a v slingu nista zdržala niti pet minut. Je bilo tako dretje, da sem ju vzela ven, pa čeprav sem preizkusila tri različne modele cul. Ne vem, morda sem ju dala prepozno v sling (po drugem mesecu), pa sta se navadila pestovanja na rokah in sta imela to raje? Vaše izkušnje?
Moj je bil tudi raje na rokah, čeprav se je tudi v kenguruju dobro počutil. Vozička pa niti pod razno ni maral, dokler ni začel sedeti.