14 starševskih fraz, ki ne delujejo

Foto: Canva

Ponavljanje enih in istih nesmiselnih fraz je pogosto vzrok, da nas otrok niti posluša ne več.

Kaj, če bi te obsojajoče in negativne stavke s pogosto spremljajočim napadalnim tonom zamenjali s takimi, ki so usmerjeni k reševanju težav in so hkrati spodbujajoči?

Katere so torej tiste najpogostejše cvetke starševskega jezika, ki jih vsi uporabljamo in kako jih povedati drugače?

1. »Pazi!«

Če se opazujemo samo en dan, bomo presenečeni, kolikokrat izrečemo to besedo. Otrok je najverjetneje sploh ne sliši več. Še slabše je, če je ne sliši niti takrat, ko je res potrebna (denimo v prometu). Kaj če bi namesto tega dajali natančnejša navodila, ki se začnejo z: »Na to moraš biti pozoren, ko … (z dvorišča zaviješ na cesto / predte postavim juho  /itd.?«

2. »Ne kriči!«

Otroci že naravno govorijo glasneje kot odrasli. Nikakor ne deluje, če kričimo vanje, naj ne kričijo. S šepetanjem bomo veliko bolj pritegnili otrokovo pozornost, vsekakor pa je boljša kot kričeč ukaz tiha prošnja: »Ali lahko govoriš tišje ali šepetaš, prosim?«

3. »Trikrat sem ti že rekla, sedaj pa končno to že naredi!«

Namesto tega raje vprašajmo: »Boš naredil to sam ali potrebuješ pomoč?« Odveč je strah, da bi jih s tem razvadili, kajti otroci stvari veliko raje počnejo sami, posebej takrat, ko čutijo, da zaupamo v njih. Spodbuda namreč deluje veliko bolje od njihove skušnjave po tem, da bi se uprli.

 4. »Sram naj te bo, to bi moral vedeti!«

Vsi delamo napake, pa vendar navadno zanje sramotimo le otroke. Osredotočimo se raje na motivacijo, da je vedenje mogoče spremeniti in da verjamemo v to, da ga bo spremenil. Na tem mestu je veliko boljše vprašanje: »Kaj si se iz tega naučil in kaj boš naslednjič naredil drugače?«

5. »Takoj nehaj! / Nikar! / Da ne bi!«

Veliko bolj učinkovito kot stalno ponavljanje, česa naj ne bi storili, je to, da povemo otroku, kaj pravzaprav želimo, da stori. Zanimiva je primerjava s tem, ko naročamo kavo. Saj vendar ne rečemo natakarju: »Da mi ne bi prinesli kave z mlekom!«, temveč: »Espreso, prosim.« Z odraslimi se navadno pogovarjamo tako, da povemo, kaj želimo in ne, česa ne. Naj to postane vodilo tudi pri otrocih: »Prosim, naredi _________.«

6. »Pohiti, pozni bomo!«

V tempu današnjega časa se vedno mudi. Mudi se zjutraj, mudi popoldan, mudi se zvečer. Pa se res vedno tako mudi, kot stalno prigovarjamo? Prepogosto se namreč zgodi, da tudi po nepotrebnem vsevprek trobimo: »Pohiti!« Tako mi kot otroci smo v stalnem hitenju in lovljenju minut, hkrati pa oboji nujno potrebujemo trenutke, ko nam čas ne narekuje dogajanja. Razložimo otroku, da smo v stiski s časom in ga prosimo za sodelovanje takrat, ko smo res v stiski s časom: »Na tesnem smo s časom, se lahko prosim premikamo hitreje?«

7. »Za to ne bomo zapravljali denarja. / Rekla sem, da nič več igrač! / Tega si ne moremo privoščiti.«

Čisto prav je, da ne kupimo otroku vsega, kar si zaželi, vendar ni potrebno, da to povemo na osoren in žaljiv način ter celo na način, ki vzbuja slabo vest. Kaj pa če bi namesto tega podali predlog: »Dodajmo to igračo na tvoj rojstnodnevni seznam želja, pa boš takrat izbiral, kaj želiš.«

8. »Nehaj se cmeriti!«

Raje pomirimo otroka, dihajmo skupaj z njim, mu nežno prigovarjajmo in skušajmo skupaj z njim ubesediti njegovo težavo, stisko, željo. Zgolj ukaz ali moledovanje, naj že vendar preneha, ni korak k rešitvi. Za naš odnos in otrokovo stisko poskusimo raje s tem: »Ustavi se, zadihaj – in povej z besedami, kaj želiš.«

9. »Bodi priden!«

Bodimo natančnejši pri oblikovanju splošnih pravil obnašanja, ki ji povzemamo pod besedo »priden«: »Spoštuj sebe in druge … (na obisku, pri sv. maši, na igralih, v trgovini …).«

10. »Ne bodi tako ukazovalen. / Nihče se ne bo želel igrati s tabo, če se boš tako obnašal.«

Nekateri otroci imajo zelo dobro razvito veščine vodenja, vendar je morda ne znajo še dobro vnašati v vsakdanje življenje. Poskusimo tako: »Si zelo dober vodja. Poskusi uporabiti to tako, da prijatelje tudi vprašaš, kaj želijo in da tudi drugim dovoliš voditi.« Povejmo in pokažimo jim, kaj pomeni dobro voditi namesto tega, da zatiramo njihove sposobnosti vodenja.

11. »Nihče si ne želi družiti s tabo, kadar si poreden. / Nič objemov in poljubov, dokler se boš takole vedel.«

Ena otrokovih osnovnih potreb je biti ljubljen in kadar je ta zadovoljena, se negativno vedenje bistveno zmanjša. Čutiti morajo našo brezpogojno ljubezen in se ne spraševati o obstoju le-te, hkrati pa morajo vedeti, kaj so storili narobe: »Rada te imam ne glede na to, kakšno je tvoje vedenje IN HKRATI želim, da naslednjič vprašaš brata, če ti posodi igračo, namesto da mu jo kar vzameš.«

12. »Za to si še premajhen.«

Otroci seveda v veliko situacijah čutijo, da so dovolj stari, dovolj močni, dovolj veliki in dovolj hitri za razne podvige. Starši smo tisti, ki ocenimo, če je to res. Toda ali znamo tudi oceniti, če nas vodi zdrava pamet ali samo strah? Kadar gre res za nevarno početje, seveda ne odstopamo, kadar pa nas je zgolj strah, pa to povejmo: »Nisem še pripravljena na to, da hodiš po robu tako visokega zidu, ker se bojim, da boš padel in se poškodoval.« Kadar prevzamemo odgovornost za svoje strahove in skrbi, se naši otroci veliko bolje odzovejo na postavljene meje.

13. »Vseeno mi je.«

Kadar nam je vseeno, za kaj se odločimo, naj bo to odlična priložnost za to, da spodbudimo otroka k odločanju in vodenju. Vendar ne z apatijo, temveč z očitno spodbudo: »Želim, da se ti odločiš.«

14. »Zakaj moram vse storiti namesto tebe?«

Pomemben del starševstva je tudi priprava otroka na to, da zna svoje težave rešiti sam. In pri tem vedeti, da smo tukaj zanj. S tem pridobiva zaupanje v svoje sposobnosti, hkrati pa se uri v potrpežljivosti, ko usvaja nova znanja. Ne počnimo stvari namesto njega in mu tega hkrati očitati. Raje spodbudimo: »Verjamem, da ti bo uspelo in tukaj sem, da te podpiram.«

Vir: mother.ly