Zakaj svoji malčici dovolim, da packa

Foto: Shutterstock

Delamo bezgov sirup. Na kuhinjski mizi že drugi dan stojita dva velika lonca, v katerem se v obilju vode in sladkorja namakajo bezgovi cvetovi in limone. Predraga hči ni opazila te vabljive močvare. Do današnjega popoldneva.

Slučajno je zamahnila z žlico po servietu in se je vdrlo. V sladko sladkasto mamljivo jezerce  … O, kaj pa je to? Skoraj sem jo že dvignila z mize in odnesla stran od potencialne packarije. Ampak sem bila v formi in s takim užitkom je zagrabila po plavajoči limoni, da sem se ustavila.

In nagradila me je. Opazovati desetmesečnega otroka, kako z neverjetno koncentracijo in natančnostjo vzame vsako rezino limone posebej iz lonca, jo preuči, ponudi maminim ustom in nadaljuje pri bezgovih cvetovih, je zame postalo nagrada tega dneva in bogat spomin za vse življenje …

Opazovati desetmesečnega otroka, kako z neverjetno koncentracijo in natančnostjo vzame vsako rezino limone posebej iz lonca, jo preuči, ponudi maminim ustom in nadaljuje pri bezgovih cvetovih, je zame postalo nagrada tega dneva in bogat spomin za vse življenje …

Hvaležna sem, da doma ni bilo predragocenega soproga, ki med svojimi kvalitetami premore tudi neverjetno redoljubnost, saj bi nama že obema v startu preprečil packasto eksperimentiranje, tako pa sva si privoščili skupno uživanje (do točke, ko je zlepljena ročica zašla v lase in je bila potrebna nujna intervencija pod tušem, uh!) in prijetno preživete skupne trenutke.

Tudi pri hranjenju ji pogosto omogočim, da se hrani sama. To seveda vključuje obilno mero packanja skozi moje odrasle oči, skozi njene otroške pa izkušanje novega, doslej nepoznanega. Sorodstvo seveda zavija z očmi, veljam za nemogočo mamo, po drugi strani pa dete žanje salve navdušenja zaradi samostojnosti pri hranjenju. Moje spodbude pri tem seveda nimajo nič, ampak to je že druga debata.

Navdušeni kobacajček zaide tudi na travo, v prah, pesek, preišče vsebino sosedovega vrta. Barva hlač? Roza se hitro skrije pod rjavo in zeleno.

Tako veselo perem. In odstranjujem madeže. Včasih prav z zanimanjem jemljem cunjice iz pralnega stroja in preučujem, kako (ne)uspešno smo se v tokratni rundi borili proti umazaniji.

Kadar pa zmorem – živelo packanje, živelo preizkušanje sveta z usti, rokami, nogami, živel svet skozi otroške oči!

Pride tudi dan, ko ne zmorem. Ko večerjamo že v oblačilih, pripravljeni za spanje, glava me boli od naporov dneva, ki se končuje, potrpežljivosti je le še za grahovo zrno … Takrat mora dete sedeti v stolčku in odpirati usta, brodenje z roko po žitni kaši je prepovedano … Kajti packanje bi terjalo preveč mojih in njenih živcev ob ponovnem preoblačenju.

Kadar pa zmorem – živelo packanje, živelo preizkušanje sveta z usti, rokami, nogami, živel svet skozi otroške oči! Kdaj ste nazadnje pojedli solato in jo zgrabili s prsti? Vam povem, čisto drugačen okus ima kot tista, ki jo nabodem z vilico!