Foto: FbVeliko zakonov se danes sklene s pogojem, “če in dokler nama bo šlo”. Na prvi pogled se sliši logično in smiselno. Zakaj bi vendar dva človeka v današnjem času tičala v slabem odnosu? Če pride zraven še nezvestoba ali celo nasilje, dileme sploh ni več. Boljše je iti narazen in poiskati boljšega partnerja.
Pa je res?
Morda ja, morda ne. Odvisno seveda od vsakega posameznega primera. Če gre za nasilje in zlorabe, se je vsekakor smiselno odmakniti in ta primer sedaj izvzemimo in se posvetimo vsem drugim primerom. Ki se naveličajo, ki nočejo, ki se več ne marajo, ki varajo, ki sovražijo, ki si lažejo …
Pomembno dejstvo, ki ga v romantičnih filmih ni
Namen zakona ni, da sva skupaj, ker nama je tako lepše in lažje. In posledično, če nama več ni lepše in lažje, lahko greva narazen. Namen zakona je pot skupne osebne rasti.
Moji možgani so mi, ko sem se zaljubil v to žensko pokazali, da je ona prava za to, da grem skupaj z njo na to pot. Ta pot bo lepa, a nikakor ne lahka. Če sva osebnostno vsaj približno zdrava posameznika in sva iz otroštva izšla ne preveč poškodovana, bo pot manj težka. Če nisva, bo težja. Ampak to je še vedno pot. Ona ima ključe do moje osebne rasti in jaz imam ključe do njene. Ta pot je mišljena v dvoje in zato, ker se je na njej pojavila ovira, ni končana. Samo oviro morava ali odstraniti ali obhoditi. Če na neki točki obupam in zapustim to pot, sem spet na začetku. Če najdem nekoga drugega in grem z njim po poti, ne bom šel dlje kot do ovire, ki je v prejšnjem odnosu nisem mogel prečkati.
Danes se premalo zavedamo tega, da je zakon resna stvar. Najbolj resna v našem življenju in da se moramo za odnos z zakoncem zavezati z vsem srcem in dušo. Tudi če in ko bodo čustva izzvenela. Prišla bodo nova, če bomo delali na odnosu. Spodnja zgodba se morda za današnji čas sliši radikalno, a nosi v sebi globoko resnico.
Na griču nad vasjo Biertan v današnji Romuniji stoji utrjena cerkev, ki je zaradi svoje zgodovine in arhitekture uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. A veliko bolj kot obrambni zidovi obiskovalce preseneti majhen prostor znotraj cerkvenega kompleksa, ki ga domačini in vodiči opisujejo kot nekakšen “zakonski zapor” ali sobo sprave.
Po izročilu in kroniki, naj bi stoletja dolgo veljala naslednja praksa. Ko je par prišel v cerkev in zaprosil za ločitev, škof ni hitel razvezovati zaobljub. Namesto tega se je moral par za določen čas (6 tednov) umakniti v skromno sobico. Par je imel na voljo eno posteljo, en krožnik, en pribor, mizo in stol. Brez udobja, ki bi blažilo napetost in brez zasebnosti, ki bi omogočala umik.
Razlog tega je bil preprost: če sta zakonca še sposobna sodelovanja pri najbolj osnovnih opravilih, potem obstaja možnost, da se spor ne konča z dokončnim razhodom.
Ena postelja.
Ena blazina.
Ena miza.
En stol.
En krožnik.
Ena žlica.
Drug pred drugim nista mogla pobegniti. Vsak obrok je zahteval sodelovanje. Vsaka noč je zahtevala ponižnost. Vsak trenutek je zahteval potrpežljivost in samo obvladovanje.
V približno treh stoletjih je bila v cerkvenih kronikah zabeležena le ena ločitev. Razlog je bil preprost: če sta dva človeka lahko zdržala šest tednov disciplinirane bližine, sta lahko zdržala tudi življenje, živeto v ljubezni z vsemi možnimi preizkušnjami. Zgodba danes kroži po svetu kot dokaz, da je včasih že omejitev izbire dovolj, da se ljudje vrnejo k bistvu, k poslušanju, popuščanju in priznanju lastne odgovornosti. Morda sodobnemu svetu ta praksa zveni kruta. A pravzaprav ni bila. Bila je oblika urejene pokore, ki je bila namenjena spravi.
Cerkev je razumela nekaj, kar smo v veliki meri pozabili: zakon je zakrament, ne pogodba, in večina zakonov ne propade zato, ker ljubezen izgine, ampak zato, ker ljudje niso pripravljeni delati na odnosu.
Velikokrat se zdi, da smo danes ljubezen zamenjali z občutki in ko ti izzvenijo, gremo dalje. Odnosi niso samo čustveno stanje, temveč tudi veščina in odločitev, ki se vsak dan znova potrjuje v drobnih dejanjih. Koliko zakonov se sklene le na podlagi občutkov in prav toliko jih tudi na podlagi občutkov razpade. Za njimi pa ostaja pogorišče.
Zaradi vsega tega je toliko bolj pomembno, da se mladi (in manj mladi) ne pripravljajo samo na poroko, ampak da se pripravljajo na zakon. V našem zavodu ponujamo res kvalitetno pripravo na zakon, kjer zaročenca dobita pomembna spoznanja in orodja, ki jima bodo služila desetletja njune skupne poti. Nekaj mest je še prostih. Posredujte vabilo mladim, ki se bodo v bližnji prihodnosti poročili. Več informacij najdete TUKAJ.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Katarina Kompan Erzar: Partnerski odnos je živ ali pa ga ni
Dr. Andrej Perko in ddr. Verena Perko: Svojemu možu sem postavila ultimat
“Ne želim si tega, kar me pogosto čaka v spalnici” – Video svetovalnica z Meti in Rudijem Tavčar
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!