Zakaj moj otrok znori, ko mu rečem »ne«?

Foto: Canva

Se tudi vam dogaja, da vaš otrok enostavno ne razume besede »ne«? Toda verjemite, da jo še kako dobro razume. Le slišati je ne želi.

Pravzaprav je alergičen nanjo. Kot se pri človeku z alergijo njegovo telo na določeno hrano odzove z izpuščaji, se možgani otroka na besedo »ne« odzovejo z odporom in uporom. Jasno izraženim, seveda.

Z besedo »ne« pa starši želimo postaviti mejo otroku, kar je prav in dobro. Vendar to lahko poskusimo na njegovim možganom sprejemljiv način, s tem pa se bodo zmanjšale tudi »alergijske« reakcije.

Navadno se zgodba začne s tem, da si otrok nekaj želi. In za starša, ki mu stojita nasproti, nastopita dve pomembni vprašanji:

1. Ima otrok pravico, da si nekaj želi?
2. Ima pravico do svojega nestrinjanja z vami, če mu zavrnete izpolnitev želje?

Če zmoremo to dvoje kot starši v kočljivih situacijah razumeti, bomo zmogli razumeti in sprejeti tudi reakcijo, ki bo najverjetneje sledila.

Zakaj ni dovolj, če rečem enkrat »ne«?

Menim, da lahko na prste ene roke preštejemo, kolikokrat je naš otrok v prvih dveh letih upošteval besedo »ne« v prvem poskusu.

Zakaj? Ker se otroci močno upirajo postavljenim mejam. To pa zato, ker se je zanje izredno težko soočiti z razočaranjem in drugimi močnimi čustvi, ki pridejo zraven. Veliko lažje se jim je v nedogled boriti z nami.

Bodite odločni

Otrok mora začutiti, da je »ne« vaša zadnja beseda. In da stojite za njo. In da vam pri tem ni hudo, ker veste, da delate v njegovo dobro.

Če bo začutil drobček vašega strahu ali negotovosti in kanček možnosti, da čez sicer betonsko mejo vendarle prepleza, bo to izkoristil. S svojo odločnostjo mu boste tako v veliko pomoč pri soočanju z mejami.

Toda hkrati sprejmite dejstvo, da se ne strinja z vami. Sprejmite, da vam bo to jasno povedal ali izkazal. Dovolite mu čutiti svoj upor in morda svojo nemoč.

Sočutno sprejemajte otrokovo reakcijo – brez poniževanja, žaljenja, znakov razočaranja. Samo tam bodite zanj in dovolite, da izjoka svoje nestrinjanje z vami in svetom.

Kako otrok razume besedo »ne«?

Otrok pogosto ne razume našega nasprotovanja kot nasprotovanje njegovi želji, ampak kot nasprotovanje njemu osebno: naš »ne« je z otrokovega vidika vezan na njegova občutja in ne na njegovo željo.

Ko se tega zavemo, se moramo samo še uriti v načinu, da izrekamo »ne« njegovi želji in hkrati »da« njegovim občutjem.

Kako torej zavrniti otrokovo željo?

Pomislite na nekaj, kar si močno želite.

Uriti se moramo v načinu, da izrekamo »ne« otrokovim željam in »da« njegovim občutjem.

Sedaj si predstavljajte nekoga, ki vam odgovori na dva različna načina.

1. »Vidim, kako močno si to želiš. Želim si, da bi lahko to imel, kajti res si zaslužiš. To bi bilo res lepo, kajne?«
2. »Ni govora! Kaj, si zmešan? Niti v sanjah si tega ne predstavljaj, daj prenehaj s to idejo!«

Ali, še bolj boleče:

»Kar naprej nekaj želiš! Zahteven si in popolnoma egoističen! Mar misliš, da si center sveta in se vse vrti okoli tebe?«

Dva skrajna odgovora, ki pa nazorno prebudita čustva, kajne? Katerega bi si želeli slišati vi?

Seveda je povsem naravno, da npr. zavrnemo otrokovo željo po tem, da skače po mizah v restavraciji ali da želi pojesti vrečo bonbonov. Toda s tem, ko rečemo »ne« njegovi želji, hkrati pa ‘da’ njegovim čustvom, bo otrok to veliko lažje sprejel in razumel.

Primer:

»Vidim, da trenutno prekipevaš od energije. V restavraciji ni primerno skakati po mizah, toda ko bomo pojedli in šli ven, se bomo ustavili na igralih. Tam se boš lahko igral in skakal. Bi, medtem ko čakamo na hrano, malo risal?«

Vaš otrok bo čutil, da ga razumete. Seveda bo razočaran, toda vedel bo, da ste na njegovi strani. Tako bo namesto, da se ukvarja s svojo jezo, lahko ob vaši podpori doživel razočaranje, ga sprejel in se premaknil dalje.

Je »ne« res potreben?

Kolikokrat pa starši niti ne premislimo dobro o izraženi želji otroka in jo samodejno zavrnemo z besedico »ne«?

Prepogosta uporaba te besede zmanjša težo njenega pomena. Zato prisluhnimo otrokovim potrebam in se vsakič znova vprašajmo, če res gre za bitko, ki jo je potrebno dobiti v dobro otroka.

Vedno se vprašajmo, ali gre za postavljanje meja, za naš princip ali za morda celo za kaj tretjega. Kajti otroci morajo tako kot ‘ne’ slišati tudi besedico »da«.