Zakaj je zame žena pomembnejša od mojih otrok?

par_v_pogovoru

»V skupnih sedemnajstih letih zakona sva odkrila, da marsikaj ustvarja zdrav in srečen dom. A kaj v največji meri vpliva nanj? Zdravje najine zakonske zveze. Najin zakon je pomembnejši od vsega ostalega. Celo pomembnejši od najinih otrok.«

Največ, kar lahko daš otroku je, da ljubiš njegovo mamo.

Mike Berry je mož in oče osmim otrokom. Skupaj z ženo Kristin sta starša petnajst let in že od samega začetka sta skupno pot zasnovala tako, da sta kot par na prvem mestu. Ko so v njun  dom prihajali otroci, sta ugotovila, da hitro lahko zavzamejo celoten čas, ki ga imata na voljo. Zato sta postavila nekaj pravil, ki omogočajo, da ohranjata čas tudi zase. Obljubila sta si, da bosta vedno na voljo svojim otrokom, ko ju bodo potrebovali, da bosta prva zaupnika in skrbna starša, ampak da kot par vedno ostajata drug drugemu prva.

Z ženo sta svoje razloge utemeljila s spodnjimi razlogi.

Zdrav zakon je temelj doma

Temelj družine niso otroci. So del doma in sestavljajo večji del družine, vendar niso glavni dejavnik, ki drži skupaj to čudovito zmešnjavo. Ta dejavnik sta vidva, ti in tvoja žena. Vidva predstavljata temelj. Otroci izhajajo iz vaju, so podoba vajinega zakona, saj se po vama zgledujejo in ravnajo. Zato je vajin zakon tisti, iz katerega se polnijo.

Pred otroki sva bila midva

Se še spomnite časov, ko sta bila sama? Mike pripoveduje: »Zaljubila sva se, preskočila pouk, da bi bila skupaj, cele ure sva se pogovarjala po telefonu in se na koncu za vedno zavezala drug drugemu. Midva sva začetek. Potem so prišli ti lepi otroci. Hvaležna sva, da so napolnili najino življenje s toliko veselja. Toda najina zveza je pred vsem tem. Najina zveza je sveta. Kdo jo bo varoval, če ne midva? Zaščititi morava to svetost.«

Ko bodo odšli, bova midva ostala

Nič ne traja večno. Naši mali otroci bodo nekoč odrasli in se odselili iz našega gnezda. Ne vem zate, toda v moji kleti ni prostora za 30-letnega otroka. Potem, ko bodo zaživeli sami, si ustvarili družino, bova ostala sama. Takrat bova morala biti zdrava, močna in še vedno tako predana drug drugemu, kot sva bila na začetku najine poti.

Da bova to lahko storila in da bo najin dom še prijeten, morava danes postaviti najino zvezo na prvo mesto. To ni enostavno. Je pa potrebno.

Postaviti morava zgled

Otroci ponotranjajo življenjske smernice, obnašanje, način življenja, ki ga imamo starši. Spremljajo vsak naš korak, da bi ugotovili, kako naj živijo svoje življenje. Pogosto rečemo: »Vzgajamo odrasle, ne otroke.«

Želiva, da najini otroci odraščajo z zdravim pogledom na odnose. Želiva, da bi najina vez bila temelj in zgled tudi zanje. Od naju bodo črpali pogled na zakonca, na poroko, na odnose. Zato sem na prvo mesto postavil svojo ženo. Ko vidijo, kako zelo se imava rada, je to zanje največ.

Ura je 21:15, otroci so v sobah

Najin urnik je nor. Ves čas, ampak res ves čas. Kot da se čas nikoli ne ustavi. Dan preživiva z otroki in sva jim na razpolago, a večer je najin. Vsak dan po 21.15 uri, morajo biti otroci v svojih sobah.

Ali bova, ko bodo otroci odšli, še vedno povezana in močna zakonca?

»Običajno je 8:30, ko dam prvi opozorilni znak hčerkama,« pripoveduje Mike. Ob 21. uri rečem: »Petnajst minut, da se spravita gor.« To ponavljam skoraj vsak večer. In skoraj vsako noč se prepirajo z mano: “Ampak zakaj moramo iti spat ob 9:15, nismo več otroci.”

Ni vam treba iti v posteljo, vendar ne smete ostati tu v dnevni sobi; to je najin čas. Z mamo se nisva videla ves dan. Potrebujeva čas zase.”

Zavijejo z očmi in odidejo. Midva pa imava čas le za naju.

Postavita se na prvo mesto. Le tako bosta ohranjala zdrav in lep zakon. Največjo korist bodo od tega imeli prav otroci.

Povzeto po: confessionsofanadoptiveparent.com

Foto: Shutterstock

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Edino pripomba na za ZELO…
    Edino pripomba na za ZELO POTREBEN članek je ta, da je napisano ŽENA. Kot, da smo možje vedno tisti brdavsi neotesani, ki ne znamo pokazati čustev ali postaviti prioritet. Moralo bi pisati “Zakaj je PARTNER pomembnejši od otrok”. Da, razumem, da ste prevedli tuj članek… a sporočilo je tako močno, da bi ga lahko priredili na univerzalno raven.

    Pri svojem delu opažam in poznam zakone, kjer je predvsem ŽENA tista, ki zanemarja moža s svojimi 1001 tehtnimi razlogi, zakaj se (še) ne more posvetiti SEBI in odnosu v katerem je. Namreč v dobrem odnosu profitirata OBA (kot v slabem nastradata oba). V tem času so vedno bolj moški na stranskem tiru, 5. kolo, ki ne vedo kaj naj naredijo da bi partnerko osrečili – v resnici jo ne morejo, dokler mu to ne bo dovolila sama. Lahko jo le postavijo pred dejstvo in upajo, da bodo izbrani za naslednje obdobje.

    Po rojstvu drugega otroka da ona “obrt” nazaj in je zanjo konec. Moški je od tedaj hišnik, ona pa je mama in gospodinja. Občasno ga “uporabi” tudi za romantiko, a kolikor njej ustreza. Nobenega prilagajanja več. Če pa se on ne prilagaja dovolj, pa je ločitveni urad za naslednjim vogalom. Toliko samohranilk in zbeganih samskih “***fehtarjev” še nikoli ni bilo, kot jih je sedaj. Pa ne gre seveda samo za seks, ki ga ni v zakonih, ampak odnos kot tak. Poznam tudi dva primera, kjer je žena potegnila črto zaradi premalo seksa in pozornosti. A temelni razlog je bil isti: nobenega prilagajanja z njene strani, ter posluha za njegove potrebe. Ona, ona, ona. Na tem mestu lahko rečem, da vsi cerkveni nauki in napori ne učinkujejo prav nič. Strahospoštovanje do Cerkve je splahnelo, pravega spoštovanja in zaupanja v nauke pa očitno ni nikoli bilo. Saj si lahko mislim: otrok, ki je vedno tepen od prestrogih staršev, bo sicer zelo “priden”, ampak ob prvi možnosti bo odšel od doma in zabredel v vse možne težave živlenja, ker se ni od teh staršev ničesar naučil. Samo tega, česa noče. Na Iskreni zelo poudarjate sočutno starševstvo. Tako sočutno vzgojo bi pričakoval tudi od Cerkve. Vsa stoletja zatiranja in trde roke nad ljudstvom so naredila svoje. Le-to se vrača k svojemu pra-spominu divjega in egocentričnega živlenja v tropih. “Samice” najdejo kandidata, ki jih bo lahko vzdrževal nekaj let v času, ko bodo brez dohodka, zaplodil želeno število potomcev, nato pa ga ne rabijo več. “Vse lahko sama, zaslužim OK, seks je (bil) pa tako brezvezen”, je samo ena izpoved izmed mnogih. Ali pa “kdo bo prenašal njegove zahteve in mu plenice menjal, ko bo star”.

    Spomnim se svoje priprave na zakon: Tako čudovite pripovedi, ki seže v srce si nisem mogel predstavljati od človeka, ki nima lastnih izkušenj. Zlata vredno in priporočljivo tudi za pare, ki se ne mislijo cerkveno poročiti. Ampak žal je bil tisti pater ena redkih pozitivnih izkušenj. Ostali pa zdrdrajo svoje “po knjigi” in puščajo ljudi prazne (nenagovorjene). Že sama dikcija v cerkvi je napačna, da se ljudi težko dotakne. Župniki govorijo z vzvišenim monotonim glasom tja nad ljudi, oni pa se morajo počutiti majhne in ničvredne spodaj. Res se počutiš kot suženj pred gospodarjem, čeprav je župnik zgolj človek in ne Bog. Če bi kdo lahko tako govoril, je Jezus, a ravno ta je bil dostopen in sočuten – se ni postavljal nad druge. Konec koncev se tudi na otroka ne deremo zviška, ampak počepnemo k njemu in mu povemo “na njegovem nivoju”. Cerkev nas ima za božje otroke (in je naš tuzemski varuh), zato bi morala “spustiti svoj nivo” in ga približati ljudem ne pa trajbati svoje teorije in psovati vsakega, ki jih ne razume. Potem pa se čuditi kje so verniki in kriviti 960.000 muslimanov v Evropi, da 370 milijonov kristjanov izgubilja vero.

    Če pa zakon le ostane skupaj, pa žena vso pozornost namenja OTROKOM. Z otroki ravna kot z malimi partnerji. Otroci dobivajo lažno sporočilo. Pretirana prijaznost, odobravanje, hvaljenje. Ne dobijo realne slike kaj je prav in kaj ne, kje so dobri in kje ne. Mame jih malikujejo, otroci pa razvijejo nepopravljive osebnostne motnje. En tak primer se je končal tako, da se je mamino srce ustavilo zaradi vbodnih ran, očetovo pa zaradi žalosti ne dolgo za tem. Sin pa za vedno na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Gospe ni bilo moč pomagati ne na osebnem ne na strokovnem nivoju, da bi spremenila svoj način. Žal je ni več, da bi pripovedovala drugim.

    Kot nakazuje članek: Otroci so nastali iz NAJINE ljubezni in iz nje črpajo svoj smisel. Fizično potrebujejo hrano, obleko in varnost. Varnost pa dobijo, če sta ob njih stabilna starša, ki ne dopustita, da kaj pride med njiju; niti lastni otroci!! Lahko pridejo med njiju v nedeljo v posteljo, ne pa med njun odnos!! Varnost lahko občutijo ne glede na gmotno stanje družine. Poznal sem družino z dvema otrokoma, ki so živeli v eni sami sobi. A vsi srečni. Na vprašanje kako je s seksom sem dobil tak odgovor: “o, če pa še tega ne bi bilo, bi pa res šla pod vlak”.

    Hvala.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja