Zagovorniki splava pogosto skušajo nasprotnike splava prikazati kot nasprotnike žensk. Pripisujejo jim željo po nadziranju ženskega telesa in pošiljanju ženske za štedilnik. Morda ali gotovo se najdejo tudi taki, ampak to posploševanje je enostavno preveč poceni, da bi ga kar nekritično kupili. Še zlasti zato, ker je toliko žensk, ki zaradi opravljenega splava trpijo še desetletja. Vendar pa to trpljenje ni priznano, ne sme se govoriti o njem, ne sme ti biti žal, ne smeš razmišljati o tem, koliko bi bil otrok sedaj star … potlači, bodi napredna, vzemi pomirjevala, nič ni … to je bila najboljša rešitev v tisti situaciji … Razumske razlage morda zvenijo v nekem trenutku smiselno, a srce in telo velikokrat pravita drugače.
Splav ima posledice. Ne samo za otroka, ki pri splavu umre, pač pa tudi za žensko, ki splav opravlja. Poleg možnih fizičnih posledic, o katerih se več govori (pa tudi ne dovolj), obstajajo tudi tiste, ki se jih na prvi pogled ne vidi, a zato niso nič manj uničujoče.
Kaj je postabortivni stres (PAS)?
Ameriški strokovnjaki, ki so pro-choice (za izbiro glede splava), so po številnih podrobnih in neodvisnih študijah priznali obstoj postabortivnega stresa (PAS). Študije kažejo, da za njim trpi vsaj pol milijona Američank. Kljub temu ga mnogi povsem zanikajo.
Postabortivni stres (PAS) je oblika posttravmatske stresne motnje. Pogosto se pojavi pri ženskah, ki so opravile umetno prekinitev nosečnosti. Zanikanje ovira naravni proces žalovanja. Simptomi PAS-a se običajno pokažejo šele nekaj let po splavu, lahko pa tudi takoj. Nihče ne izkusi vseh simptomov, lahko se tudi razlikujejo v jakosti glede na osebnost ženske – so blagi, srednje močni ali intenzivni.
So podobni simptomom post-travmatske stresne motnje. Številne ženske doživljajo povečane občutke depresije ali tesnobe ob obletnicah postopka splava ali predlaganega datuma rojstva otroka, ki je bil splavljen. Na žalost mnogi zdravstveni delavci in strokovnjaki za duševno zdravje ne prepoznajo bolečih posledic splava kot dejanskega stanja, zaradi česar je tudi zdravljenje oteženo.
Simptomi
- Napadi joka
- Depresija
- Krivda
- Nezmožnost odpuščanja sebi
- Močna žalost / otožnost
- Jeza / bes
- Čustvena otopelost
- Spolne težave ali promiskuiteta
- Motnje hranjenja
- Nižja samopodoba
- Zloraba drog in alkohola
- Nočne more in motnje spanja
- Samomorilni nagoni
- Težave z odnosi
- Napadi tesnobe in panike
- Večkratni splavi
- Nelagodje v bližini dojenčkov ali nosečnic
Prepovedano žalovanje
Zaradi situacije z umetnim splavom velja v družbi nekak konsenz, da posledično tudi mamam, ki so otroka spontano splavile v prvem trimesečju, žalovanje praviloma ni javno dovoljeno. Če že, pa so pogosto odpravljene s puhlicami, da bo pa naslednjič uspelo … Ker če bi bilo dovoljeno, bi bilo potrebno najprej priznati človeško dostojanstvo otroka tudi v zgodnjem razvoju in bi to porušilo celoten temelj na katerem stoji umetna prekinitev nosečnosti. Tega, da bi le materina želja delala neko življenja vredno ali nevredno obstoja, pa naša človeška inteligenca in logika ne moreta prebaviti. Zato so kolateralna škoda tega tudi ženske, ki so otroka izgubile spontano. Psihoterapija tega ne priznava in se s tem ne ukvarja.
Ženske, ki so izgubile otroka v nosečnosti – ali zaradi umetnega ali zaradi spontanega splava, so tako potihoma pristale na nek družbeni konsenz, da o svoji bolečini ne govorijo. Ker bi, po besedah zagovornikov splava, ta izražena bolečina pomenila nasilen pritisk na ženske, ki se za splav šele odločajo. In s tem baje zmanjšala njihove možnosti izbire. Kar je podobno temu, da rečemo, da ne bomo govorili o posledicah svojega zloma noge pri smučanju, da ne bomo s tem pritiskali in vplivali na ostale smučarje …
Pomeni to res več svobode za ženske, če jim prikrivamo informacije in posledice? Če se pretvarjamo, da posledic ni? S tem nenazadnje onemogočamo žalovanje in pomoč ženskam, ki umetni splav pozneje obžalujejo. Si upa kdo trditi, da takšnih žensk ni? Ne gre ne za vprašanje vere, še manj politike ali ideologije. Gre za vprašanje človeškega srca. Obstaja pomoč in obstajajo podporne skupine.
Janja Kolec: »Ogromno žensk se sooča s stisko – obžalovanjem splava … Ni nas malo. Tega ti nihče ne pove. Splav je vendarle odlična rešitev! Splav ti pomaga, da lahko nadaljuješ svoje življenje – ker sicer bi ga v rani mladosti zapravila za otroka, namesto, da nekaj naredim iz sebe, kajne. In v drugih primerih, splav te reši revščine, neprespanih noči, pomanjkanja časa, morda dvomov glede svojega in otrokovega zdravja. Nihče ne omenja posledic splava. Tudi na obrazcu za privolitev za umetno prekinitev nosečnosti omenijo le nekaj možnih fizičnih posledic (ne vseh!). O psiholoških posledicah pa seveda ne duha ne sluha. O tem se ne govori, to ne obstaja. A realnost mnogih žensk je drugačna. Tudi z mano je bilo tako. Uspešno, vsaj tako sem mislila sem za nekaj časa zakopala svoje občutke. Toda že kako leto ali dve po splavu, se je prvič pokazalo, kako zelo hude so posledice splava. (V podkastu na Radio Ognjišče)
Poglej tudi naročniške vsebine:
Urška Petak: Tudi če izgubimo otroka v zgodnji nosečnosti, imamo vso pravico do žalovanja
Katarina Nzobandora po izgubi otroka: “Svet je hitel naprej, jaz pa sem stala na mestu.”
Dr. Katarina Kompan Erzar: Partnerski odnos je živ ali pa ga ni
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!