Zakaj je otroški jok nemogoče ignorirati?

Kaj je v otroškem joku tako specifičnega, da od nas preprosto zahteva odziv? Kaj povzroči v naših možganih? Zakaj ga je med vsemi zvoki nemogoče preslišati?

Danes je naš vsakdan napolnjen z brezkončnim številom najrazličnejših zvokov in vendar so raziskovalci že nekaj časa ugotavljali, da je v otroškem joku nekaj tako posebnega, da se nanj MORA odzvati vsak odrasel človek, četudi sam ni starš.

Najnovejše raziskave nam potrjujejo, da otroški jok v človeških možganih že v času 100 milisekund sproži prav specifičen čustven odziv, ki ga ne zasledimo ob nobenem drugem zvoku.

Kaj se pravzaprav zgodi?

Raziskovalci Oxfordske univerze so 28 možem in ženam predvajali različne zvoke klicev, zvoke živali v stiski ter oblike človeškega joka, medtem pa so opazovali delovanje njihovih možganov. Rezultati so bili osupljivi.

Dolgo časa so mislili, da je tako kompleksen zvok, kot je otroški jok, našim možganom nemogoče zaznati in predelati v tako kratkem času, kot se je izkazalo. In vendar sta, kot bi trenil, ob zvoku otroškega joka močno na delu zlasti dva možganska centra, ki sta odgovorna za procesiranje čustev.

Otroški jok v človeških možganih že v času 100 milisekund sproži prav specifičen čustven odziv, ki ga ne zasledimo ob nobenem drugem zvoku.Kljub tolikim različnim oblikam glasov, ki so prav tako sporočala potrebo po reagiranju in pomoči, ni noben od njih povzročil tako hitrega in intenzivnega odziva kot ravno otroški jok. Zdi se torej, da so naši možgani »naravnani« na to, da v joku otroka zaznajo nekaj izjemnega in temu primerno intenzivno tudi odgovorijo.

Moški so enako dovzetni kot ženske!

Zanimivo je tudi dejstvo, da je njihova aktivacija enaka tako pri moških kot pri ženskah. »Slišali boste, da moški niso tako odzivni na otroke, da jih hitreje spregledajo, vendar ni tako,« pravi dr. Christine Parsons, ena od vključenih britanskih raziskovalk. Oba spola sta dovzetna.

Poleg tega je raziskava pokazala, da so se možgani odraslih, ki niso starši, ob otrokovem joku odzvali enako hitro, kot možgani staršev, ki že imajo izkušnjo sledenja otrokovim potrebam. Gre torej za čisto osnovni, temeljni človeški odziv, saj igra pri odzivnosti na otroški jok vlogo splošni evolucionarni razvoj.

Edina posebnost je v tem, da potrebujejo možgani staršev nekaj dodatnih trenutkov za to, da nek jok tudi prepoznajo kot jok lastnega otroka, saj so pri tem potrebni dodatni finejši procesi v področju korteksa (možganske skorje).

Več kot le “na živce mi gre”

Prostovoljci so bili med drugim tudi povabljeni k igranju posebne igre, ki je zahtevala hitrost, med tem pa so poslušali visoko ptičje petje, jok odraslega ter jok otroka. Zanimivo je, da so prav v času, ko se je v ozadju slišal otroški jok, vsi pokazali veliko večjo sposobnost hitrega reagiranja ter večje natančnost.

Zelo malo zvokov povzroči take občutke v našem drobovju, kot prav jok otroka.Morten Kringelbach, sovoditeljica raziskave, je dodala: »Zelo malo zvokov povzroči take občutke v našem drobovju, kot prav jok otroka«. Kot primer navaja letalski let. Med vsemi zvoki, ki jih tam lahko zasledimo, pa naj bo to govorjenje, glasba, televizija, premikanje in ostali šumi, prav otroški jok pritegne pozornost vseh. Če pa otrok ni prestrežen v svojih čutenjih in potolažen, ta jok v vsakem odraslem povzroči veliko nelagodje, ki presega zgolj »na živce mi gre«. Zlasti še to velja za jok otrok starih do 1 leta. S svojim vriščem namreč sporočajo zahtevo po življenjsko pomembnih stvareh, gre mu za preživetje. Zato njegov jok ni vzdržen in zahteva nemuden odziv.  

S pomočjo odkritja o tem, kako na otroški jok odreagirajo zdravi odrasli možgani, bodo v prihodnje iskali še več ustreznejših pomoči materam s poporodno depresijo, ki se spopadajo ravno s težavo navezovanja stika ter reagiranjem na jok svojih novorojenčkov.