Foto: CanvaSpominjam se, da sem mami, še ko sem bil študent, velikokrat rekel, da bom, ko bom postal oče, popolnoma nesposben za službo. Da bom ves čas posvetil svojim otrokom in jih samo opazoval. Nekaj let kasneje sem postal tudi nogometni trener in takrat sem prvič še ob otrokih drugih staršev izkusil, kako izpolnjujoče in lepo je preživljati čas v družbi otrok, spoznavati njihov svet in skupaj z njimi raziskovati in odkrivati življenje. V šali sem svojemu prvemu dekletu ves čas govoril, da si želim otrok za celo nogometno moštvo.
Čudim se
Danes sem blagoslovljen s tem, da lahko res veliko časa preživim s svojo hčerko. Lahko jo opazujem, kako zjutraj odpira svoje male očke in se začne prebujati v nov dan, kako se preteguje in zvija v postelji, kako se ji že navsezgodaj prikrade na obraz prvi nasmeh in kako potem, ko jo žena nahrani in jo oblečeva, telovadi in se igra s svojimi igračami, oblikuje svoje prve glasove in se z veliko vnemo pogovarja z nama, z našim psom in mačko in vsem, kar občuduje.
Od vsega pa me najbolj preseneča njeno začudenje nad vsem, kar se dogaja okoli nje. Velikokrat jo gledam, ko se zastrmi v lesen strop, ki ga imamo v skupni sobi, poglobljeno opazuje deske, njihove grče in letnice … No vsaj mislim si, da opazuje ravno njih. Ali pa pred seboj stegne roke in z odprtimi očmi strmi v svoje prste, jih premika, sklene roki, kot bi molila in jih trenutek za tem vtakne v usta. Včasih se zazreva v oči drug drugega. Takrat se sprašujem, kaj vidi, kaj čuti in doživlja in ali že razmišlja o tem, kar opazuje okrog sebe.
Kakšen čudež smo!
Starši s(m)o velikokrat navdušeni in veseli, ko se otroci prvič prevalijo s hrbta na trebuh, se oprejo na roko ali začnejo kobacati, spravijo iz sebe prvi glas ali besedo, sedejo, se postavijo na noge ali shodijo. Po teh prvih, najbolj osnovnih stvareh naše navdušenje velikokrat mine in stvari nam postanejo samoumevne. Ko se otroci naučijo stvari, ki so potrebne za življenje odraslega človeka (prehranjevanja, higiene, oblačenja …), jih gledam popolnoma drugače, kot v njihovih prvih mesecih in letih življenja.
Ni ravno to blagoslov starševstva – da sprejmemo Božje kraljestvo kot ga sprejemajo otroci?Ravno ob tako preprostih opravilih kot so vstajanje, sedenje, hoja in nošenje hrane v usta, sem spoznal, kako samoumevno nam z leti postane vsakdanje življenje. Ko opazujem svojo hčerko in njene napore ob tem, da se samo premakne za kakšen centimeter ali njene frustracije, ko reči, ki jih ima v rokah, nočejo tja, kamor si želi, se vedno znova zavem, kakšen čudež smo ljudje. Naše telo, gibi in opravila, ki jih je sposobno, so nadvse fascinantna.
Kakšno življenje jim predstavimo?
A vse to so le stvari, ki jih lahko opazujem s svojimi čutili. Pred nekaj dnevi me je prešinila popolnoma nova in še bolj vznemerljiva misel: Kaj če dojenčki z istim občudovanjem, kot opazujejo stvari okoli sebe in se učijo uporabljati svoje telo, dojemajo tudi svet občutkov, čustev in misli? Kaj če je njihova pokrajina ”nevidnega sveta” popolnoma enaka naši, le ne tako zapolnjena in samoumevna? Predpostavljam, da večina staršev (vsaj na neki ravni) dojema svoje otroke, kot še ”nerazvite” in ”nesposobne” vsega tega, kar počnemo ”odrasli” in se hkrati zavedam, da obstaja nešteto psiholoških, kognitivnih, socioloških in drugih študij o tem, kako so dojenčki in otroci bolj razviti, kot si predstavlja naša vsakdanja pamet …
Predstavljajte si, da bi starši imeli dovolj časa in volje vživljati se v občutke in občudovanje svojih otrok, da bi videli svet kot ga vidijo otroške oči – bi si ne želeli otrokom dajati ljubezni, veselja in radosti, upanja in vere? Če dojenček ali otrok še ne pozna ljubezni ali sovraštva, poguma ali strahu, jeze ali naklonjenosti, zamere ali odpuščanja, jih je pa z največjim občudovanjem zmožen zaznavati in sprejemati vase – ali ni na nas, starših, da jim predstavimo življenje, ki je ljubeznivo, sprejemajoče in zaupanja vredno? Le kdo drug bi to lahko storil namesto nas … in kaj je lahko bolj pomembno od tega? Ni ravno to blagoslov starševstva – da sprejmemo Božje kraljestvo kot ga sprejemajo otroci?
