Foto: CanvaBlogerka Lindsay Karp je nedavno zapisala, kako zelo pomembni so vsakodnevni sprehodi za njen odnos z najstniškim sinom.
Pred kratkim me je moj dvanajstletni sin po večerji povabil na sprehod. Vstopa v obdobje najstništva in večino časa preživi v svoji sobi, kjer se ukvarja s šolskimi nalogami, pogovori s prijatelji in raznimi projekti. Včasih, ko se pogovarjava, pogrešam globino, ki je bila nekoč prisotna v najinih klepetih.
»Greva na sprehod?« me je vprašal sinoči, ko smo pojedli večerjo. Vesela sem bila te ponudbe, saj so sprehodi ena od tistih najinih dejavnosti, v katerih še vedno oba uživava. Vendar sem se v tistem trenutku spomnila na vreme. »Kaže, da bo deževalo,« sem mu odgovorila. »Mogoče jutri zvečer.« Pozneje tistega večera me je preplavil občutek obžalovanja, ko sem pomislila na svoj odgovor. Čutila sem izgubo sprehoda, na katerega nisva šla, in pogovora, ki se ni zgodil.
Sprehodi po večerji so tradicija, ki jo z sinom negujeva že od zgodnjega njegovega otroštva. Sprehod nama omogoča, da se poveževa na način, ki ga vsakodnevne obveznosti težko omogočijo. Med hojo mi vse pove. Komunikacijski kanali se odprejo, ko se skupaj sprehajava po znanem pločniku, in na površje pridejo podrobnosti njegovega vsakdanjega življenja. Možnosti za pogovor so neomejene. Od šolskih dogodkov do njegovih projektov, ki jih zaključuje. Spet je moj zgovorni zvedavi deček, ki se sicer skriva pod fasado najstništva. Zavedam se, kako dragoceni so ti trenutki, ki jih moram izkoristiti, dokler še lahko. Vsak sprehod je bil priložnost, da sem ga bolje poznala in razumela njegove misli ter občutke. Čudovito je bilo videti, kako se odpira in kako mu lahko nudim podporo in razumevanje v tem zahtevnem obdobju.
“Nočem zamuditi več nobenega trenutka, ki bi mi omogočil, da se povežem s svojim sinom”
Nočem zamuditi več nobenega trenutka, ki bi mi omogočil, da se povežem s svojim sinom. Od zdaj naprej me oblaki ne bodo odvrnili od sprehoda z njim. Ne glede na to, kako utrujeno se počutim, se bom potrudila, da ga bom spremljala na vsakem sprehodu, ki ga bo želel deliti z mano.
Ti sprehodi so postali ključni za moje razumevanje njegovih čustev in misli ter ohranjanje najinega odnosa. Vsak trenutek, ki ga lahko preživim ob njem – za sprehod, za pogovor, za to, da ga bolje spoznam – je dragocen. V tem svetu, kjer se hitro odvijajo spremembe, bom izkoristila vsako priložnost, da hodim s svojim sinom, dokler bom lahko.
Dragoceni skupni čas, ki zdravi
Sedaj že upokojeni znani specialni pedagog Marko Juhant v svojih knjigah večkrat priporoča staršem, ki imajo občutek, da so izgubili stik z otrokom ali imajo kakršnekoli težave z njim, naj čimprej uvedejo redne skupne sprehode. Ni važno kam in kako. 10 min v eno stran in 10 min nazaj do doma. Ta čas zajema popolno pozornost otroku. Brez telefona, psa ali drugih otrok. Le vidva in morda še dežnik. Brez posebnih priprav. Teme pogovora naj odpira otrok, mi poslušamo, potrjujemo, da bo vedel, da ga res poslušamo. Brez poučevanja. Le sprejemanje in poslušajte. Če otrok kaj konkretnega vpraša, povemo na kratko in lahko poudarimo, da tako razmišljamo mi. Kdo drug mogoče drugače. Tako bo lažje sprejel naše ideje, misli, sporočila.
“V resnici dosti bolje poznam svojega otroka kot pred temi pohodi”
Starši, ki to prakticirajo, poročajo velike o izboljšanju odnosov z otrokom. V knjigi je tudi zapis mame, ki že dobro leto prakticira te dvajsetminutne sprehode: Teh dvajset minut je čarobnih. Kakor sem se jih na začetku otepala, mi zdaj manjkajo, če me ni doma. Če sem, ga ni vremena in razloga, da s hčerko ne bi šli na najin “pohod”. Mogoče me občutek malce vara, a v resnici dosti bolje poznam svojega otroka kot pred temi pohodi. Med drugimi ljudmi sva zdaj zaveznici. Brezpogojni. Ko bi vi vedeli, kakšen občutek je to, ko ti ob strani stoji tvoja najstnica! Eno leto nazaj bi ji morala prikleniti nase z lisicami, ta bi bil edini način, da bi jo prisilila skupaj z mano stopiti med ljudi.
Kdo nam brani, da si vzamemo ta čas?
Nihče. Otroci bolj kot karkoli drugega potrebujejo naš čas, našo nedeljeno pozornost v tem raztresenem vsakdanu. Tukaj sem zate, vse drugo dam na stranski tir za teh nekaj minut, ker želim biti s tabo. Kako čudovito sporočilo. Vreme ni pomembno. Reden skupni sprehod je preprosta in praktična rešitev za izboljšanje in poglobitev odnosa na nevtralnem terenu. Podarimo ga našim otrokom.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Alenka Rebula: “Starši smo le del otrokove ‘opreme’. Nismo vse.”
Dr. Lucija Čevnik: Sin, ujet med mamo in partnerko
Ne zamudite sobotne oddaje s “prišepetovalko mam najstnikov”, terapevtko Nado Zupančič: Postanite mama, ki spodbuja in motivira, ne pa kritizira!
Čudovito, tudi jaz s svojim sinom preživim ogromno časa. In to je neprecenljivo. Že od njegovega rojstva naprej. Sprehod je zastonj, nadihaš se svežega zraka, si poveš vse med sprehodom. Pa naj bo to med tednom, če sem utrujena od službe ali sin od šole, pa naj bodo to vikendi.
Materialno mu ne morem ne vem koliko omogočiti. AMpak vedno se veseli tega, ko potem gledava nebo, zvezde, sedaj v temi lučke ljudi, ko se sprehajajo.
In tega sin ne bo nikoli pozabil, čas preživet z njim.
Midva čas preživiva skupaj tudi zjutraj, ko greva na vlak za šolo in službo. Pa ko greva nazaj iz šole in službe.
Zelo dragocen nasvet, gospod Marko Juhant je moder mož: “Ni važno kam in kako. 10 min v eno stran in 10 min nazaj do doma. Ta čas zajema popolno pozornost otroku. Brez telefona, psa ali drugih otrok. Le vidva in morda še dežnik. Brez posebnih priprav. Teme pogovora naj odpira otrok.”
Sofia, enako tudi sama razmišljam.
Pogovor z otrokom, je najpomembnejša stvar, s katero starši – s prijateljskimi pogovori, ohranjajo bližino z otrokom in ob tem jim lahko dajo še kak dober nasvet.
Jaz se vedno spominjam dobrih nasvetov in pogovorov, ki sta mi jih dala, že mnogo let pokojna starša. Ko pridem občasno v kako zagato, točno vem, kaj bi mi starša svetovala, če bi bila ob meni.
Če imamo v najstniških letih prijateljske (ne da na nje vpijemo) odnose z otrokom, je to “dobra naložna” za celo življenje.