Zakaj francoski otroci niso izbirčni pri hrani in 10 pravil, ki se jih morate držati, da tudi vaši ne bodo

Vir: Shutterstock

Imate doma malega izbirčneža, ki je le točno določene reči in noče niti poskusiti česa novega? Francoski otroci naj s tem ne bi imeli težav po besedah kanadske pisateljice. V čem je ključ?

Kanadska avtorica dr. Karen Le Billon, mamica dveh hčerk, poročena s Francozem, je v reviji Parenting in v svoji knjigi Francoski otroci jedo vse opisala, kako je leto dni bivanja v Franciji njene otroke »ozdravilo« izbirčnosti. Odgovor pa se ne skriva v kaki posebni metodi, ampak bolj v tem, kako se prehranjujejo francoski otroci, kdaj in (najpomembnejše) zakaj.

Avtoričina sedemletnica danes rada je repo, brokoli, lečo in solato, všeč so ji tudi školje in skuše. Seveda poleg običajnih stvar, ki so všeč vsem otrokom – pica, hot dog, sladoled. Njena triletna sestrica pa je navdušena nad olivami, rdečo papriko, daleč nad vsem pa obožuje kremno špinačo. Ker živijo v Vancouvru, kjer živi tudi veliko Azijcev, z užitkom jesta tudi morske alge, dimljenega lososa in avokadov suši.

Vedno ni bilo tako …

Le Billonova je – za razliko od njenega francoskega moža – nad tem še vedno presenečena. Ker ni bilo vedno tako. Pred njihovim bivanjem v Franciji za leto dni je bil skupen čas za mizo vedno prava muka in pravo bojišče. Najljubša zelenjava obeh hčerk je bil pomfrit in če je na mizo prišlo kaj zelenega, sta tesno tiščali zobe skupaj. Trma in muke so se končale šele, ko je na mizo prišla sladica. Živeli sta večinoma od slanih prigrizkov, testenin in toasta z maslom. Od rib pa sta imeli najraje slane ribice krekerje.

Posebej izbirčen jedec je bila starejša hčerka, ki se je dobesedno prestrašila vsake nove hrane na krožniku, poleg zelenjave so ji grozo vzbujale vse kremaste stvari: siri, jogurti, omake in celo sladoled. Upirale so se ji celo testenine in sendviči. Njena mala sestrica je bila sprva nezahteven jedec in je jedla vse, dokler ni pričela posnemati starejše sestre. Le Billonova je ob tem doživljaja velike starševske strahove in se spopadala z občutkom krivde.

Francoski paradoks

Še težje ji je bilo, ker so vsi moževi sorodniki in prijatelji pričakovali, da njuni otroci jedo vse. Tako kot francoski otroci, ki uživajo tako v sadni solati kot v gosji pašteti, špinači in smrdljivem siru s plemenito plesnijo. Le Billonova je z osuplostjo opazovala triletnike, ki so uživali morsko hrano vseh vrst, brezzobe dojenčke, ki so srkali bešamelno omako in zelenjavne juhice. Didier je s slastjo pojedel kos govejega jezika, najljubša hrana male Fabrice je bil v kisu vložen svinjski gobec (museau à la vinaigrette), malčica Claire pa je z užitkom pospravila svojo dnevno porcijo Roqueforta. In vsem – tako odraslim kot otrokom – se je zdelo to povsem običajno.

Le Billonova v vsem skupaj prepoznava nekakšno otroško različico »francoskega paradoksa«, ki že leta zaposluje raziskovalce. Francozi namreč pojedo nadpovprečno veliko, a ob tem ostajajo tudi nadpovprečno vitki. Skrivnost naj bi bila v načinu, kako hrano zaužijejo, v raznovrstnosti njihove hrane in v pomenu, ki ga pripisujejo dobri hrani.

In to, kar odrasli počno sami, pričakujejo tudi od svojih otrok. Pričakujejo, da bodo otroci jedli tisto, kar jim ponudijo, in da bodo z njimi dolge ure skupaj za mizo (brez televizije in video igric). In kljub vsemu temu otroci hranjenje doživljajo kot zabavno. Poleg tega je njihova stopnja debelosti ena najnižjih v razvitem svetu, medtem ko drugod raste, tu stagnira ali celo upada. Ob tem, da Francozi hujšanja skoraj ne poznajo.

Kaj vedo francoski starši?

Ni potrebno, da je zdravo prehranjevanje, čeprav je pomembno, osrednji fokus vseh prizadevanj. Namesto tega mora biti cilj uživanje v hrani, zdrave prehranjevalne navade po ob tem pridejo kot dobrodošel stranski produkt.

»Kaj francoski starši vedo, česar jaz ne vem?« se je ob vsem tem spraševala Le Billonova in se v času bivanja v Franciji o tem pogovarjala s starši, učitelji, zdravniki in znanstveniki. Kar sploh ni bilo težko, saj je pogovor o hrani francoski nacionalni hobi. Spoznala je, da kakovostno hranjenje otrok sploh ni nujno zapleteno in polno konfliktov. Naučila se je nekaj trikov, kako otrokom ponuditi raznovrstno hrano, predvsem pa, da ni potrebno, da je zdravo prehranjevanje, čeprav je pomembno, osrednji fokus vseh prizadevanj. Namesto tega mora biti cilj uživanje v hrani, zdrave prehranjevalne navade po ob tem pridejo kot dobrodošel stranski produkt.

Pogled na hrano kot nekaj zabavnega in osrečujočega je pomagal navdahniti družino Le Billonovih, da so spremenili svoj način prehranjevanja. Karen je ob tem oblikovala 10 francoskih pravil za prehranjevanje otrok, ki so jih prilagodili življenju v Kanadi ob svoji vrnitvi. »Uporaba teh pravil je spremenila nekaj mojih najglobljih prepričanj o otrocih, hrani in starševstvu,« danes pravi Le Billonova, »včasih je bilo zahtevno, ampak naša želja po ponovnem odkrivanju kulture hranjenja je bila tudi izkušnja, ki nas je bolj povezala. Navdihovale so me vse te francoske družine okrog nas, ki so spodbujale zdravo ljubezen do hrane ― in ljubezen do zdrave hrane ― v svojih otrocih«.

10 francoskih pravil za prehranjevanje otrok:

1. Starši: VI ste odgovorni za vzgojo v hrani!

2. Izogibajte se čustvenemu hranjenju (hrana kot tolažba, nagrada, podkupnina …).

3. Starši oblikujejo obroke in izbirajo hrano. Otroci jedi ISTO, kar jedo njihovi starši (nobenega posebnega kuhanja zanje).

4. Družinske obroke jejte skupaj (brez stvari, ki bi vas pri tem motile).

5. Pojejte svojo zelenjavo (in to čim boj raznovrstno).

6. Pri vsakem obroku naj velja pravilo: Ni potrebno, da ti je ta hrana všeč, ampak moraš jo vsaj poskusiti!

7. Nobenih prigrizkov (nič ni narobe z lakoto med obroki) – osredotočite se na tri glavne obroke in eno malico.

8. Počasno hranjenje (slow food) je veselo hranjenje.

9. Jejte večinoma pravo (zdravo, sveže pripravljeno, čim manj predelano) hrano (in priboljški naj bodo samo za posebne priložnosti).

10. Imejte stalno v mislih: hranjenje je zabavno – sprostite se!