Zakaj delam preveč? Ker me je strah …

Zapis uspešne poslovne ženske in mame, ki se je znašla »v veliki deloholični luknji«, iz katere se ne zmore rešiti. In zgodba o tem, kako lahko strah vodi naša življenja.

Ko opazujemo uspešne ljudi in se sprašujemo o tem, kaj jih žene naprej, običajno ne pomislimo, da je to lahko tudi strah. In ko morda sodimo ljudi, ki se ne posvečajo dovolj svoji družini, tudi ne pomislimo, da jih je morda preprosto strah priti domov in biti zares tam.

Spodnji zapis z bloga uspešne ženske, ki se ukvarja z osebnim »coachingom«, je zgovorno pričevanje o tem. In čeprav je njen primer morda skrajen in se v njem ne bo prepoznalo veliko ljudi, pa ima vsak od nas strahove, ki nam preprečujejo, da bi zaživeli drugače … Žalostno je, kadar nam ti strahovi rušijo življenja in zaznamujejo naše družine.

Morda izziv, da se še pred prihajajočimi prazniki in pred koncem adventa soočimo s katerim od naših strahov …

Ni mi lahko tega priznati. In me zelo žalosti.

Znašla sem se v veliki deloholični luknji. Gre pravzaprav bolj za viharni vrtinec kot za luknjo. Vsakokrat, ko začnem z novo službo, pritisnem na plin in se ne ustavim, dokler ne priletim v steno. Čeprav pogosto pišem o tem, kako se moramo malce zaustaviti in poenostaviti svoje življenje, pa moram priznati, da od nastopa nove službe počnem ravno nasprotno.

Delam po šest, sedem dni tedensko. Na SMS-e odgovarjam še ob 10. zvečer, ko sem se zadnjič nepričakovano pojavila v parku, pa se je moj sin odzval, kot bi ga obiskala kaka teta. S takšnim navdušenjem mi je želel pokazati vse, česar se je naučil v zadnjih dveh mesecih, in ni mi dovolil, da bi ga zagugala na gugalnici, ker samo varuška zna to pravilno. Seveda je delček mene umrl, ko je zavrnil mojo pomoč.

Moj sin se je že čisto navadil na naročanje dostave hrane na dom. Ko sem se zadnjič le toliko potrudila, da sem sama vrgla zmrznjeno pico v pečico, me je  triletnik pri večerji vprašal, kdaj jo je dostavljalec prinesel. Kar je vse skupaj svetlobna leta daleč od uravnoteženih in zdravih obrokov, ki jih je 365 dni v letu pripravljala moja mama. Nič več ne berem knjig, ne kličem prijateljev in svojcev ter ne počnem nobene aktivnosti, brez da bi bil moj pametni telefon na dosegu roke.

Kaj je nastalo iz mene? Danes zjutraj sem se izčrpana zbudila ob 9.30. Moj mož je že odpeljal sina v park, pokramljal z mamami tam in bil na kavici pri sosedih. Vse to v času, ko sem sama ležala v postelji z migreno, povsem izčrpana in v strahu, da me jutri – v soboto – že čaka začetek novega tečaja.

Odrasla sem v prepričanju, da to pač očetje počno – delajo cele dneve. Nikakor nočem naučiti svojega sina, da je to zaželeno ali potrebno.Čeprav sem poznana po tem, da nikoli ne delam stvari na pol, si želim, da bila zdaj sposobna pritisniti tipko STOP. Imela sem očeta deloholika in spominjam se, kako sem se počutila zaradi njegove odsotnosti. Ne spominjam se, da bi kdaj večerjal z nami ali me pokril za lahko noč. Odrasla sem v prepričanju, da to pač očetje počno – delajo cele dneve. Nikakor nočem naučiti svojega sina, da je to zaželeno ali potrebno za to, da kaj dosežeš v življenju.

Ampak, kot pri vsem drugem, tudi pri tem gre za mojo izbiro. Lahko bi prej prihajala z dela; lahko bi ob 18h ugasnila svoj telefon; lahko bi se odločila, da bom uživala v majhnih (in včasih povsem običajnih) stvareh s svojim sinom, namesto da jaham na adrenalinskih valovih svoje službe.

Šokirana sem, ko spoznavam, kako zabrisane lahko postanejo prioritete, kadar jih zamegli strah.Kaj me zaustavlja, da tega ne storim? Strah. Strah, da ne bom dovolj dobra, strah, da ne bom priznana v tem, kar počnem, in strah, da ne bom dosegla ničesar, če ne bom vložila največjega možnega truda. Strah pred nezadostnostjo. In vse to ob tem, ko me je na drugi strani strah, da ne bom dovolj dobra mama, dovolj dobra žena in dovolj dobra do same sebe.

Šokirana sem, ko spoznavam, kako zabrisane lahko postanejo prioritete, kadar jih zamegli strah. 

Vir: acoachablemoment.blogspot.com