Zakaj bi se morali stalno primerjati?

Thumbnail

»Zakaj vaju zopet ni bilo na srečanje?« me vpraša prijateljica. Pričnem pripovedovati, da nam večerna ura res ne ustreza, da nam odhod od doma uniči rutino in nam podre ritem. »Mi imamo pa tri (otroke) in pridemo vsak mesec!« mi odvrne. Uh …

»Naši pa spijo takoj, ko jih odložimo v posteljo,« mi oponese znanka, ko potarnam, da imamo težave z uspavanjem. In potem gledam najino dete, kako se ob nemogoči uri za dojenčka (raje ne povem, kdaj J) razmetava po postelji in zganja vragolije, v glavi pa se mi prikazujejo slike pridno spečih otrok, ki so na drugem koncu mesta zaspali tik-tak in to že pred urami!

»Mi jih pa damo na odmor in potem je mir!« »Jaz pa ga že ne bi toliko nosila po naročju!« »Pri nas pa tega ne dovolimo …!« »Trda vzgoja se obnese!« »Začni z gosto hrano že pri petih mesecih! »A še ne daješ žitne kašice?« »Samo poslušaj otroka, pa bo!« Miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiir, prosim!!!

Glasovi kar brnijo v moji glavi in med njimi se več ne znajdem …

Ob napornih, težkih, nepredvidenih in nepredvidljivih situacijah pa me odnese … Brskam med glasovi in podobami, ki se ob srečanjih z drugimi starši zasidrajo v mojem srcu.Saj ob dobrih dnevih, ko sem spočita, ko je dete v redu, sploh ni problema, zdi se mi, da zmorem poslušati sebe; ob napornih, težkih, nepredvidenih in nepredvidljivih situacijah pa me odnese … Brskam med glasovi in podobami, ki se ob srečanjih z drugimi starši zasidrajo v mojem srcu, iščem ideje in vlečem iz spomina vse možne knjige, ki sem jih kdaj prebrala o vzgoji in ravnanju z otrokom, sredi noči listam po knjižni omari in odkrivam še neodkrito …

In zadaj za vsem tem? Negotovost in nezaupanje sebi in spet in spet to primerjanje! Pri otrocih še toliko bolj izbruhne na plano. Začne se že v zdravniški ambulanti pri povsem nedolžnem preventivnem pregledu – ali spadamo v povprečje, smo pod ali nad črto? Ali naš joka bolj kot tisti, ki se previja na sosednji mizi? O, oni imajo pa lepši voziček! Grrr …

Odnese me lahko kjerkoli in kadarkoli. Pri hranjenju, spanju, preoblačenju, vzgoji … Kjerkoli dovolim in si pustim priti do živega.

»Naša ima pa tako rada rdečo peso!« Hm, dobršen del naše je neslavno končal na steni nasproti mize, skrite zaloge iz ust pa na moji beli majici …

»Naš spi že ob osmih.« »Zakaj pa ne pokličeš varuške?« »Dolge vožnje res niso noben problem!« Ajajaj, kje smo pa mi in naše dete?

Ravno tu, kjer nam ustreza. In kjer nam je namenjeno biti.

Lepo nam je skupaj. Kadar si dovolimo biti mi, kadar spustimo iz glave in srca vse druge in prisluhnemo sebi in si dovolimo biti čisto unikatni, mi sami.

Lepo nam je skupaj. Kadar si dovolimo biti mi, kadar spustimo iz glave in srca vse druge in prisluhnemo sebi in si dovolimo biti čisto unikatni, mi sami.Takrat gremo spat ob pozni uri, vsi smo pač nočni ptiči in zjutraj veselo dremuckamo, saj nam vsem to ustreza. In potem poležavamo in se valjamo po postelji in uživamo v družbi drug drugega in si ne dovolimo pokvariti jutra, polnega smeha in radosti, saj je samo – NAŠE!

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja