Foto: Shutterstock“Bolečina parov, ki ne moremo imeti otrok se v božičnem času še okrepi. Vse se vrti okoli – Deteta. Naše naročje pa ostaja prazno …”, pravi mama, ki je za naš portal opisala svojo izlušnjo neplodnosti, ki je za božič še posebej boleča.
Pred leti sva se z možem udeležila duhovnih vaj v decembrskem času. Teme so bile tri – Mati, Oče in Otrok. Midva pa par, ki je ravno prejel diagnozo, da otrok ne bova mogla imeti.
Naju je navznoter trgalo. Bolečina, žalost, razočaranje, primerjanje z drugimi … Žalovanje …
Bolj ko se duhovne vaje bližale h koncu, bolj naju je preveval Mir… La kako je to mogoče?
V kratkih dneh sva izkusila boj, ki sva ga sicer bila tudi skozi leto soočanja z diagnozo neplodnosti. Ta boj bijeva še vedno. Vsak dan znova. Včasih je huje, včasih gre lažje.
In verjameva, da vas je takšnih parov v Sloveniji kar precej. Tudi vidva, ki to morda bereta nista sama. Nista edina.
Z vami želiva podeliti najin proces in najino čutenje.
Soočanje
Najprej sva si morala priznati resnico. Po letih čakanja sva stopila do zdravnikov. Ta korak sva odlagala, ker naju je bilo strah. In najgloblji strahovi so se uresničili. Ko črno na belem vidiš rezultate, ko ti povedo, da so možnosti za zanositev Vsak dan znova v srcu prebujava upanje in moč za prejemanje milosti, kakršnakoli že prihaja … Če odpreva oči in se ozreva kvišku, nad svojo bolečino, zagledava upanje.resnično minimalne, se vsi upi sesujejo. Če sva si prej lahko še govorila, da morda pa bo, kasneje to upanje ugaša.
Jok, nejevera, zanikanje. Najprej sva bežala. Še kar upala. Si govorila, da bo že. Postala sva aktivna, delala vse mogoče, da se le nisva o tem pogovarjala.
Potem je prišel trenutek ko sva se sesula. V tišini spalnice ostala skupaj. Sama. Nisva več mogla bežati. Morala sva si priznati. Otrok ne bo. Bolelo je in boli še vedno. Vse sanje o veliki družini sva morala dati na stran, se odlepiti od najinih predstav o zakonu in prihodnosti in se začeti prepuščati …
Bolečina
Nisva takoj iskala novih poti in novih izzivov. Dovolila sva si čas žalovanja. V najinem življenju je nekaj umrlo. In ko nekaj umre, potrebuješ čas, da se posloviš.
Bilo je obdobje globoke žalosti. Obdobje, ko sva hodila na delo, doma pa čutila praznino. Obdobje, ko sva gledala brezvezne komedije, da sva se malo zamotila. Obdobje, ko sva se objela in se v tišini poslavljala od prejšnjih načrtov …
Hvaležna sva, da sva skozi to obdobje šla skupaj. Nisva iskala krivca drug pri drugem, najino težavo sva sprejela kot najino. Želela sva ostati poročena, ne glede na to, kaj je življenje prineslo. Saj sva vendar obljubila – v dobrem in slabem!
Sprejemanje
Počasi sva sprejemala najino novo realnost. Praznina ni bila več le praznina, naročje, kjer sva si želela zibati otroka, sva napolnila z darovanjem za druge.
Našla sva novo pot. Najprej sva se posvetila drug drugemu. Ob pomoči duhovnega spremljevalca, ki nama je poudaril, da je smisel zakona v rasti najinega odnosa sva dobila spodbudo, da sva gradila na najinem povezovanju.
In potem sva se ozrla naprej, iskala nov smisel najini življenjski poti. Na pot so nama prihajali novi izzivi pri delu z otroki in mladimi in svoj čas sva dala na razpolago njim.
Vsako leto prinese kakšno novo povabilo in pozorna sva, da se kot par ne zapirava v svojo žalost in občutke, da nama nekaj manjka.
Morda nama manjka otrok, ampak v Božjih očeh ni nič nemogoče. Vsak dan znova v srcu prebujava upanje in moč za prejemanje milosti, kakršnakoli že prihaja … Če odpreva oči in se ozreva kvišku, nad svojo bolečino, zagledava upanje.
Tudi Sveto pismo pozna mnogo parov, ki so življenje preživeli brez otrok, k njim se zatekava. Elizabeta in Zaharija, Sara in Abraham, tudi Jožef in Marija sta svoje življenje preživela povsem drugače kot sta si želela in upala. Morda sta tudi onadva sanjala o veliki družini, a sta na koncu vzgajala edinca. Pa še ta ni bil Jožefov biološki otrok!
Koliko različnih življenjskih poti je pred nami …
In najino naročje letos ne ostaja prazno, v njem je najina povezanost in ljubezen, najino trpljenje in prepiri, vse pa požegnano z obiljem Božje milosti!
Tudi vama, prijatelja, voščiva miru in topline v vajini družini, kjer sta srce vidva, v naročju pa vama leži Dete, ki nam prinaša Ljubezen in Radost …
Oglej si tudi dodatne vsebine na to temo:
Katarina Nzobandora po izgubi otroka: “Svet je hitel naprej, jaz pa sem stala na mestu.”
Urška Petak: Tudi če izgubimo otroka v zgodnji nosečnosti, imamo vso pravico do žalovanja
Urška Petak: “Na smrt starša ne moreš biti nikoli dovolj pripravljen”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
