»Z možem imava različno mnenje glede uspavanja hčerke«

Foto: Shutterstock

Lep pozdrav!

Imela bi vprašanje glede uspavanja in spanja dojenčka.

Hči je stara pol leta. Z možem sva se pogovarjala o uspavanju in spanju. Rekel mi je, da se njemu zdi v redu, da bi jo navajala na to, da samostojno zaspi. Nekajkrat, ko me ni bilo in jo je on dal spat, je rekel, da je na kratko pojokala, nato pa zaspala. Jaz pa sem z njo, dokler ne zaspi in jo šele potem odložim.

Brala sem, da naj bi se dojenčki in mali otroci ne zmogli sami umiriti in zaspati, da je to preveč, če to zahtevamo od njih. In da do nekje tretjega leta tudi samostojno spanje v drugi sobi ni priporočljivo, ker razvojno še niso zreli.

Hči je sicer zelo »pridna« po merilih, ki jih ponavadi postavljamo. Namreč nimamo problemov, da ne bi zaspala in da bi ponoči jokala. Res je, da sem jo vedno uspavala z dojenjem in odložila, ko je res spala. Ponoči pa je, ko se je zbudila, le tiho »zajamrala«, par mesecev pa jo slišim samo, kako »palčka«, da bi se umirila ponoči, kadar se zbudi. Vseeno si to razlagam kot potrebo, da se podoji in tako umiri in jo vzamem k sebi. Vedno se podoji in zaspi in potem tako do jutra v 3-4 presledkih.

Glede na to »pridnost« ne vem, ali bi bilo vseeno v redu uspavanje, da jo podojim, nesem v posteljo, sem še nekaj časa tam …, vendar odidem preden zaspi in se vrnem, če joka.  Kot je predlagal mož …  Meni pa je tak način kar prehud zame. Ker imam občutek, da ni v redu. Mogoče zato, ker sem sama tudi taka, da težko izrazim svoje potrebe in se raje sama pomirim in imam občutek, da je tudi ona taka … Pa mi je kar težko zanjo. In si ne želim, da bi tudi z načinom uspavanja spodbujala pretirano umirjenost.

Mamica polletnice 🙂

Biti mama nikakor ni enostavna naloga. Ves čas iščemo ravnovesje med tem, kar čutimo, tem kar nam narekuje otrokovo vedenje, in tem, kar nam narekujejo »od zunaj«. Kaj od tega je prav?

Preprostega odgovora na to vprašanje ni.

Gremo po vrsti. Najprej je treba razumeti, da se v času nosečnosti in poroda hkrati z otrokom na poseben način rodi tudi mama. Hkrati z rojstvom se v ženski rodijo tudi mnogi instinkti, ki so bili skozi evolucijsko zgodovino za razvoj in preživetje na začetku popolnoma nebogljenega otročička nujno potrebni. Veliko teh instinktov smo v novejšem času uspeli potlačiti in dati prednost razumskim dejstvom, ki pa kažejo samo del resnice. Že samo izraz, ki ste ga uporabili in ga vsi pogosto uporabljamo – namreč »priden dojenček«, je v nasprotju z … vsem.

Dojenček se ponoči ne zbuja, ker ne bi bil priden oz. ker bi bil nagajiv. Zbuja se zaradi neke notranje ure, ki ga prebudi. Res pa je, da smo neprespani starši včasih tako utrujeni, da bi dali vse za eno mirno noč.

Prvi meseci življenja so čas, ko se otroku ves čas izredno veliko dogaja. Čeprav še ni samostojno mobilen, vsak dan prvič doživlja, vidi, občuti, sliši, vonja … toliko novih stvari, kot nikoli kasneje v življenju. Skoraj ničesar si še ne zna racionalno razložiti, bombardiran pa je s številnimi vsakovrstnimi dražljaji. Edino mesto, ki mu je zares domače, poznano in varno, je mamino naročje in zvoki njenega telesa, ki jih je bil navajen še iz časov, ko je bil v maternici.

Vemo, da v sanjah tudi odrasli pogosto skupaj namešamo vse sorte. Seveda se to dogaja tudi dojenčkom. Razlika je v tem, da se odrasli znamo prebuditi, spoznati, da smo samo sanjali, se obrniti okrog in spati naprej. Otrok pa tega še ni sposoben. On ne ve, kaj se mu dogaja, kaj je res. Pa še ena pomembna razlika je – vi, če se predramite zaradi težkih sanj, se stisnete k možu in on nič ne dvomi, da bi se pri vaših letih že morali naučiti sami zaspati. Preprosto vas objame in spita dalje. Tudi otrok ima to pravico, kajne?

Pišete, da deklico vedno podojite »do konca« – se pravi, dokler spet ne spi. In da se to ponavlja 3 do 4-krat na noč. Zbudite pa se zaradi tega, ker cmoka, medtem ko vleče palček. Ko otrok enkrat zajoka, je to že resen klic na pomoč. Zato je prav, da ste odzivni na hčerkine prve znake budnosti. Ni pa nujno, da je kot odziv vsakič potrebno dojenje. Lahko poskusite samo s tem, da ji daste na trebušček roko, kaj zamrmrate … Samo toliko, da vas čuti, sliši. Če potrebuje samo zagotovilo, da ste blizu, potem jo bo to umirilo, če pa potrebuje hrano, bo to pokazala. Nikar pa je ne pustite jokati.

Vsekakor bo v vašem ravnanju treba najti način, ki bo zadovoljiv za vse, za deklico, za vas kot mamo in tudi za očka. Nočno dojenje zna biti na dolgi rok naporno in utrudljivo, vendar pa z odzivom na otrokov klic gradimo njegovo globoko zaupanje. Če boste budno opazovali deklico, časa, ko bo zrela za naslednji korak, zanesljivo ne boste zgrešili.

Ne pozabite pa se veliko pogovarjati z možem, kajti le z dobro komunikacijo med vama, s tem da bosta razumela občutke in razmišljanja drug drugega, bosta lahko dobro in zadovoljivo sodelovala pri vzgoji.

Mateja Kropec Šega, mama štirih otrok in sovoditeljica Delavnice za starše o spolni vzgoji.