“Vzgajam povprečne otroke. Ki pa bodo nadpovprečni v …”

Ne moremo vedeti, kaj bodo postali naši otroci, v koga bodo odrasli in kam jih bo vodilo življenje. Lahko jih usmerimo, a pot bodo izbrali sami. Lahko imamo želje, a uresničevali bodo svoje. Lahko svetujemo in spodbujamo, a poklic bo njihova izbira.

Le majhna peščica vseh ljudi doseže v življenju izjemne cilje in rekorde, s katerimi se zapišejo v zgodovino. Vsi, prav vsi otroci pa imajo potencial, da v življenju postanejo ljubeči odrasli. Ne glede na njihov poklic, izobrazbo, talente. Odrasli, ki v očeh sveta morda ne bodo dosegali izjemnih rezultatov, a bo vsak njihov korak puščal sledi ljubezni.

Pisateljica Angela Anagnost-Repke je s spodnjim viralnim zapisom gotovo ubesedila misli in želje mnogih staršev glede „kariernih ciljev“ za svoje otroke.

Vzgajam povsem povprečne otroke.

Nihče izmed njih ne bo profesionalec v kakršnemkoli športu. Nihče izmed njih ne bo pristal na luni. In nihče izmed njih (najverjetneje) ne bo predsednik.

Močno pa upam, se trudim in molim, da bodo nadpovprečni v ljubezni.

Da bodo eni tistih prijateljev, ki skuhajo domačo juho in jo dostavijo družini, ki zboli ali izgubi bližnjega.

Da bodo eni tistih, ki vrnejo nakupovalni voziček na svoje mesto.

In eni tistih, ki pokosijo sosedovo travo in odkidajo sneg z njihovega dovoza.

Da bodo eni tistih, ki znajo prisluhniti – posebej takrat, ko je to res potrebno.

Eni tistih, ki vrnejo telefonski klic.

Da bodo eni tistih, ki za rojstni dan še vedno po pošti pošljejo vizitko za rojstni dan.

In eni tistih, ki znajo odpuščati.

Da bodo eni tistih, ki bi znali sočutno deliti z drugimi.

In eni tistih, ki bi znali reči: „Žal mi je.“

In – ta je ena pomembnejših: da bodo eni tistih, ki bodo vedeli, kako ljubiti tudi sebe. Kako se ceniti, kako si vzeti čas zase in postaviti mejo.

Nedvomno vzgajam povprečne otroke.

Povprečne otroke, ki bodo v življenju nadpovprečni v ljubezni.

Se strinjate z njo?