Verska svoboda, nesvoboda, strah in pogum

Vir: Pixabay

16. januar je dan verske svobode. Njegove korenine segajo v leto 1786 v ZDA, kjer je kongres v Virginiji na pobudo Thomasa Jeffersona, tretjega predsednika ZDA, potrdil zakon o svobodi verovanja, ki je predstavljal tudi osnovo za ustavni amandma za celotno ZDA. Praznovanja dneva verske svobode je za 16. januar določil nekdanji predsednik ZDA George Bush.

Osnovo verski svobodi predstavlja Splošna deklaracija človekovih pravic (1948) in Evropska konvencija o človekovih pravicah (1970), v posameznih državah pa ustavni členi in posamezni zakoni. Pri nas ga ureja 7. člen (svobodno delovanje verskih skupnosti v ločeni državi), 41. člen (svobodno izpovedovanje vere in verska vzgoja) ter 63. člen (prepoved spodbujanja nestrpnosti) ustave in zakon o versko svobodi.

Verska svoboda ali pa nesvoboda imata po svetu ogromno različnih obrazov. Od preganjanja vernikov tako, da je ogroženo njihovo življenje, varnost ali svoboda do onemogočanja opravljanja določenih poklicev v skladu z vestjo, kar je pogosteje v demokratičnih državah. Ponekod je svoboda bolj izražena v dokumentih in papirjih, drugje jo kljub tveganju posledic izražajo odprto in odkrito. 

Ali ste vedeli?

  • Da naša država Slovenija verske skupnosti gleda kot na splošno koristne organizacije: »Cerkve in druge verske skupnosti, ki se zavzemajo za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju, si prizadevajo za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja in imajo hkrati tudi s svojim delovanjem pomembno vlogo v javnem življenju z razvijanjem svojih kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnosti s področja socialne države, s katerimi bogatijo nacionalno identiteto in s tem opravljajo pomembno družbeno nalogo, so splošno koristne organizacije.« (vir)
  • Da Evropska konvencija o človekovih pravicah zagotavlja svobodo mišljenja, vesti ali vere: »Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja, vesti in vere. Ta pravica vključuje svobodo spremembe vere ali prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje, pri bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih.«
  • Da praznik verske svobode obhajajo v ZDA tudi tako, da se na ta dan ločitev države od cerkve vsaj v šolah nekoliko zamegli. Otroci tudi v javnih šolah lahko na ta dan organizirajo skupinske ali posamične molitve, prebirajo svete knjige in molijo ali pa ne.
  • Da je Evropska unija leta 2013 sprejela smernice za svobodo vere in prepričanja, s katerimi je želela doseči večjo zaščito vseh verujočih in neverujočih, predvsem v državah izven Evropske unije. Leta 2016 je vzpostavila položaj posebnega odposlanca Evropske unije za promocijo svobode vere in prepričanja izven Evropske unije, ki pa ga je po enem mandatu ukinila.
  • Države, kjer so najmočneje kratene pravice verske svobode so: Kitajska, Iran, Severna Koreja, Pakistan, Vietnam, Saudska Arabija, Tadžikistan, Turkmenistan, Uzbekistan, Burma, Sirija, Rusija, Sudan, Srednjeafriška republika, Eritreja in Nigerija.
  • V zadnjih letih je bilo v Nigeriji zaradi veroizpovedi pobitih na tisoče kristjanov. Mnogi so zaradi nasilja mogli pobegniti in se razselili. Zaradi nasilja so zaprli ali je bilo uničenih 13.000 cerkva. Številne žrtve so bile tudi ugrabljene, posiljene, prisilno spreobrnjene ali poročene ter prodane v suženjstvo. Eden glavnih povzročiteljev napadov na kristjane in druge verske manjšine so člani Boko Harama, teroristične skupine, ki je nastala leta 2003.
  • Dve babici na Švedskem Ellinor Grimmark in Linde Steen sta bili zavrnjeni na delovnem mestu zaradi uveljavljanja ugovora vesti zaradi splava. Kljub temu, da sta se pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Sodišče je sicer ugotovilo, da je njuna zavrnitev opravljanja splavov vezana na njuno versko prepričanje, ki je zaščiteno po devetem členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, vendar Švedski delavski zakon predivdeva, da zaposleni opravi vse delovne obveznosti, ki so mu naložene. Ker Švedska nudi splav, je naloga zdravstvenega sistema, da to zagotovi, ugovor vesti pa pri tem zdravstvenega sistema ne sme ovirati.

Svobodni v duhu

Čeprav je verska svoboda po mnogih pravnih listinah zagotovljena, pa je prizadevanje zanjo pravzaprav nikoli dokončana naloga. Papež Frančišek je na simpoziju o verski svobodi pred petimi leti dejal: »Verska svoboda ni samo svoboda misli ali zasebnega bogočastja. Je svoboda do življenja v skladu z etičnimi načeli, ki so posledica najdene resnice, tako zasebno kot javno. To je velik izziv v globaliziranem svetu, kjer šibka misel, ki je bolezen, znižuje tudi raven splošne etike in v imenu napačnega pojma strpnosti konča v preganjanju tistih, ki branijo resnico o človeku in njene etične posledice.«

Od vseh definicij svobode pa se me najbolj dotaknejo in tudi zadenejo tiste od Jezusa. Pravi, da je največja svoboda v tem, da ostajamo v njegovi besedi. Tako bomo spoznali resnico, ki nas bo osvobodila. Zanj je edino pravo suženjstvo – suženjstvo grehu. In on nas je osvobodil za svobodo! Tudi njega so zaradi te svobode želeli umoriti in so tudi ga. (Jn 8, 32-35) Ko gledam svet okoli sebe in tudi sebe, se mi večkrat zdi, da največji sovražniki verske svobode niso tisti, ki se ne strinjajo z nami, ki nam nastavljajo ovire in morda celo preganjajo. Največji sovražnik je strah in skrb zase: kaj bom izgubil, če izberem svobodo življenja po veri? In prav tako niso listine in zunanja varnost tiste, ki nam omogočajo občutek svobode v veri – to svobodo daje edino življenje v Duhu, v zaupanju v Boga.