To, da večanje blaginje povečuje zaprtost za življenje, nekateri govorimo že dlje časa. A brez vpogleda v veliko število podatkov, se lahko zaključek sliši preveč trivialen. Da se prepričamo o vse manjših družinah, je dovolj vpogled v nacionalne statistike.
Tokratno mnenje pa je podprto z vizualizacijo in velikim številom podatkov. Oglejte si kratek prispevek Hansa Rosenberga, ki je sicer vodja neprofitne organizacije Gapminder. Hans Rosenberg želi na transparenten način predstaviti informacije o globalnem razvoju, socialnih razlikah, ipd. To mu je uspelo ravno s pomočjo izvrstne vizualizacije podatkov, ki smo jo takoj sposobni razumeti, hkrati pa ni trivialna, ampak v resnici prikazuje enormno število podatkov. Njegove predstavitve so res izjemne – nazorne, napete in poučne. Kljub temu, da je “Data mining” relativno mlado področje v računalniški znanosti, pa na tem starem videu vidite, kako lahko enormno število podatkov, obdelanih na pravilen način, služi pri oblikovanju strategij. Google podobne vizualizacije uporablja pri odločitvah na dnevni ravni. Zakaj jih ne bi tudi države pri oblikovanju politik?
Ko smo v največji vročici volilne kampanje za naše poslance in novo vlado, si vseeno drznim pomisliti, da bi lahko nova vlada bila tako modra in bi Data mining uporabila za oblikovanje kratkoročnih in dolgoročnih strategij za Slovenijo. Kar na enkrat se ne bi več odločali denimo o družinski politiki le na podlagi ideologije ampak dejanskih učinkov. No seveda tudi tu so pasti, a po mojem mnenju precej manjše kot te, da se o naši usodi odloča brez tehtnega premisleka in simulacij.
Kontracepcija in padanje rodnosti
Hans se je resno zagrizel v podatke od leta 1962 do “danes” in se lotil preverjanja “študentske” teze, da zahodni svet temelji na dolgem življenju in majhnih družinah, na drugi strani pa tretji svet temelji na kratkem življenju in večjih družinah. Vizualizacija, ki jo boste videli s krogci v videu je fascinantna! Bolj kot se razvijamo in bolj kot prodira kontraceptivna miselnost, bolj se zmanjšuje število velikih družin in vse večjo starost dosega populacija.
Kam drvimo?
Zelo zanimivi so podatki za Slovenijo (označite si Slovenijo in zavrtite simulacijo), še bolj zanimivo pa bi postalo, če bi na trenutne trende naredili simulacijo naslednjih 20 let – bi bila Slovenija še na “zemljevidu”? Kdo bo plačeval naše pokojnine? No za slednje so že narejene parcialne študije in rezultati so šokantni, celo tako šokantni, da nam jih politiki, ki jih razumejo, nočejo vizualizirati. Sam sem pred leti na hitro pogledal številke in pokojnine, kot jih poznamo danes, enostavno ne bodo obstajale. Žal. A osnovni problem ni višina pokojnine, ampak dejstvo, da vse več ljudi vse dlje živi in na drugi strani vse manjša rodnost. Sočasno se zapiramo za novo življenje in se vse bolj oklepamo zemeljskega življenja in si ga želimo podaljšati tja do 100-tega leta. Kako bodo na nas gledali naši potomci, ki bodo imeli že veliko bolj sodobne modele vizualzacije obnašanja naše družbe?
Recimo MITU MIT
Štefan Kržišnik je v minulem tednu pisal o tem, da je nevarno večanje prebivalstva MIT. Zakaj se o tem danes skoraj ne govori? Kaj hoče družba doseči s širjenjem laži? Morda upravičiti svoje početje: želje po vse daljšem življenju in opravičevanju kontracepcije? Prepričan sem, da je v tem početju zagotovo prebrisanost zla. Zberimo pogum in se začnimo o tem pogovarjati in ljudem, ki so dejansko zavedeni, povedati, da to, če bodo sprejeli kakšnega otroka več kot dva, ne bo ogrozilo ne njih ne družbe. Nasprotno; kaj je največji uspeh, ko na stara leta pogledaš nazaj: poslovni uspeh ali krasni otroci, in kaj družba/država potrebuje vse starejše ljudi ali čim več mladih?
Ne verjemite statistiki, poglejte podrobne podatke
Žalostno je, da države dajejo velike denarje v študije in statistike, vendar le te lahko dajo povsem napačne smernice. Rosenberg opozarja na najbolj pomembno pravilo v poročanju: pokažite podrobne podatke, ne zgolj statistik. Kako zelo nevarno je uporabljati zgolj povprečja (povprečne podatke, visoke agregacije). Saj veste: so laži, velike laži in statistika. Zgolj s prikazom povprečij ne moremo povedati cele zgodbe. Poročila, grafikoni in tabele MORAJO prikazati veliko informacij (daljše časovne vrste, velik nivo podrobnosti, primerjalne kategorije, ki priskrbijo kontekst). Šele iz takšnega poročila se bomo naučili nekaj novega, pa tudi ukrepali bomo lahko zelo usmerjeno.
Mislim, da je čas dovolj zrel, da bi se intelektualci in znanstveniki, ki jim ni vseeno za kulturo življenja, povezali in prikazali nesmiselnost našega početja na čisti znanstveni ravni.
Zakonci pa bomo ne glede na vse vseeno odkrivali, za kaj smo poklicani.