Telesno kaznovanje ali telesno nasilje

Thumbnail

Za začetek dva utrinka. Eden od mojih najzgodnejših spominov je dogodek, ko mi je mami nekaj razlagala. Ne vem, kaj je bilo, zdi se mi, da je želela, da nekaj storim ali opustim. Vem tudi, da njene razlage takrat nisem čisto nič razumela. Zelo dobro pa se spomnim svojega razmisleka: če mi skuša stvar razložiti, pomeni, da ima razlog, zakaj nekaj pričakuje od mene. Razumela sem, da ji je razlog pomemben. In tudi to, da se ji zdi vredno to pripovedovati meni,čeprav ničesar ne razumem. Nisem razumela njenih argumentov, ker pa sem ji zaupala in sem čutila njeno zaupanje meni, sem lahko v zaupanju te argumente sprejela.

Tako sva z možem vedno ravnala tudi z najino hčerko Anjo. Spominjam se burnega dogodka ob selitvi, ko je bila Anja stara 4 leta. Zadnji dan selitvenega dopusta me je Anja zbudila zelo zgodaj in zahtevala, naj jo peljem v vrtec. Rekla sem ji, da je še prezgodaj in naj še malo zaspi. Ni se pustila kar tako zavrniti. S svojimi zahtevami je bila presenetljivo vztrajna. Najprej sem ji prijazno prigovarjala in jo prosila, naj me pusti še malo spati. Sčasoma sva se pogajali vse bolj glasno in neprijazno. Na koncu sem ji zabrusila: »Ne bom zaradi tebe vstajala sredi noči!« Takrat je zazvonila moja budilka, Anja pa me je nedolžno vprašala: »Mami, a tebi ura vedno zvoni sredi noči?« Po tem jutranjem viharju sem pač vstala in jo peljala v vrtec, popoldne pa sem jo povabila v slaščičarno. Ob skodelici kakava s smetano sem ji razložila vse o svojem bioritmu, o tem, kako sem ob večerih budna in ustvarjalna, zjutraj pa potem zelo težko vstanem; prosila sem jo, naj me zjutraj ne zbuja, preden je nujno. Takrat je tudi dobila svojo budilko – ne zato, da bi vedela, kdaj naj vstane; pač pa zato, da bi vedela, do kdaj naj starše pusti spati – če se zbudi bolj zgodaj, pa naj ostane v svoji sobi in riše. Spominjam se, da sem razmišljala o tem, koliko takih pogovorov bo potrebnih, da bo Anja to prošnjo res upoštevala. Vendar ni bil potreben noben drug pogovor, samo ta edini. Nikoli več me ni zbudila.

Še posebej nesprejemljivo je udariti šibkejšega od sebe.[/inset]Podobno smo v naši družini ravnali ob vsaki težavi in konfliktu. Poskušali smo si predstavljati, kako so se počutili prizadeti v kaki situaciji ali dogodku, v čem je bilo ravnanje neustrezno, kaj je bilo v ravnanju problematično, in kako bi lahko naslednjič ravnali bolje. Na tak način je človek (odrasel ali otrok) sam odgovoren za svoja ravnanja, zaveda se posledic in se sam odloča.

Razmisleka vredno se mi zdi tudi načelo, ki mi ga včasih pove moj mož: »Nobene pravice nimamo od drugih zahtevati, česar sami ne delamo.« (Hm, kako naj od Anje zahtevam, da ima v svoji sobi red, če sem sama zgled zmešnjave? Tukaj po moji izkušnji tudi kazen ne zaleže, pa četudi smo se za obliko in način kaznovanja ter za merila demokratično domenili vsi skupaj.)

Še beseda o telesnem kaznovanju. Termin sam je povsem neustrezen in zavajajoč. Če pretepanju rečemo telesno kaznovanje, potem dobi nasilje, ki je obseženo v takem kaznovanju, avreolo posvečenega sredstva za dober cilj. Bolj ustrezno in resnično bi bilo reči telesno nasilje. Če namreč štejemo kot nesprejemljivo nasilje, če se odrasli med seboj pretepajo in klofutajo, je še toliko bolj nesprejemljivo, da odrasli tako ravnajo z manjšim in slabotnejšim od sebe (Kazenski zakonik šteje kaznivo dejanje zoper slabotnejšega za posebej hudo). Starši, skrbniki in učitelji smo vendar dolžni za otroke skrbeti in jih vzgajati. S telesnim nasiljem porušimo zaupanje in otroku sporočamo, da je nasilje nad šibkejšimi povsem v redu. Kako naj ga potem prepričamo, da ni prav, če tepe brate, sestre ali prijatelje? Nikakršnega argumenta nimamo, če sami delamo prav to.

Odrasli smo v dobrem in slabem otrokom vzor. Če želimo, da nas bodo spoštovali, jih lahko tega naučimo samo tako, da mi prvi spoštujemo njih. Če naj bi nam zaupali, jim moramo pokazati, da jim mi zaupamo.

Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal. (Mr 10,13-16)

Marjeta Longyka

Vir: Revija Vzgoja  (Objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Komentarji

  1. [i]Kazenski zakonik šteje kaznivo dejanje zoper slabotnejšega za posebej hudo[/i]

    ja, tako je ko laiki razpravljajo o pravu… Kako pa bi razložila tiste določbe po katerih je za posilstvo devetletnega otroka zagrožena nižja kazen kot za 16 letnega? Ne more vsak razlagat zakonov, kot tudi ne sv. Pisma (pa bi vsi radi bili strokovnjaki za vse).

    Pol članka nima veze s kaznovanjem pač pa s pretepanjem in izživljanjem. Sam si ne predstavljam da bi normalen starš udaril otroka ker ga je zbudil prezgodaj. Glede na to da je avtorica to izpostavila kot primer pogovora namesto fizičnega kaznovanja, lahko logično sklepamo da si je v tistem trenutku zaželela da bi otroka s fizičnim nasiljem utišala. Groza, pa tak odnos!

    In za konec. Sicer ne vem koliko otrok ima avtorica, ampak bila bi čisto drugače verodostojna, če ne bi pisala samo o Anji, pač pa še o štirih drugih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.