5 starševskih lekcij, ki sem se jih naučila ta teden

Foto: Shutterstock

Osrednja lekcija minulega tedna se glasi: otrokom se je potrebno bolj posvečati in usmerjati njihov neverjetni ustvarjalni in raziskovalni naboj v konstruktivno smer. A ker tega ideala ni vedno najlaže živeti, sem se iz (realnih) prigod tega (neidealnega) tedna naučila še vsaj pet dodatnih lekcij:

1. Poskusi videti možnosti tam, kjer jih do sedaj nisi!

Medtem ko je moj enoletnik v dnevni sobi tako lepo bral slikanice (= ves navdušen kazal slikice ptičkov in vzklikal »hov hov«), sem smuknila na hodnik s triletnikom obesit perilo. Vrata med prostoroma so bila odprta, vse je potekalo presenetljivo mirno, dokler me ni prišel mož vprašat: »A imaš ti vse pod kontrolo?« »Ja, seveda, zakaj?« »Pridi pogledat!« Sredi mize v jedilnici je stal in plesal naš enoletnik z največjimi škarjami, kar jih premoremo, v roki … Bil je srečen.

Ne vemo točno, kako mu je uspelo splezati na mizo, zelo verjetno pa je trip trap stolček uporabil kot stopničke. V nekem trenutku je v tistem predmetu ugledal možnost, ki je prej ni videl. Niti je nismo (pred)videli starši …

2. Pouči se o strategijah odločanja v kriznih situacijah!

V naslednji situaciji bi mi to znanje prišlo zelo prav. Kuhala sem kosilo, ko triletnik »prijavi«, da se je malo polulal. Bil je pač tako zatopljen v stiskanje plastelina skozi stiskalec za česen, da mu je malo ušlo, nič hujšega. Hitro slečeva hlače in pošljem ga v kopalnico, naj se polula do konca in me počaka pod tušem (nejasna navodila, kot se je izkazalo kasneje). Jaz mešam krompirček, ki je že skoraj pečen, enoletnik pa jo mahne za bratcem v kopalnico. Ko zaslišim glasen smeh, stečem preverit, kaj se dogaja. Triletnik stoji na robu tuš kabine in lula naokrog – malo po kadi, malo po tleh, malo po bratcu pod njim, ki se smehlja in miži … Medtem pa se na štedilniku žge krompirček. Aaaaaa … Kaj reševati najprej?

3. Ne jemlji vsega preveč čustveno in osebno!

Ko smo se naveličali stalnega spotikanja ob valjarje in navijanja alufolije nazaj na rolo, smo na najnižje kuhinjske predale namestili otroška varovala. Enoletnik ni bil navdušen, a življenje je bilo lažje. Vse dokler nisem bila nekega dne zatopljena v telefonski pogovor, on pa trdno odločen, da najde kaj zanimivega. Izbral si je kuhinjski predal s sestavinami za peko v drugi vrsti. Ko sem ga zasačila, je iz ust po obleki že (s)pljuval jedilno čokolado (pregrenka za njegov okus) in se valjal po potresenem pecilnem prašku in čokoladnih mrvicah, ki so se razprostirale po celi kuhinji. Nekoč sem se v takih situacijah začela razburjati, jeziti na otroka in nase, obupavati … Danes pa vem, da moram samo globoko vdihniti, izklopiti čustva in vklopiti razum, ki mi govori: »Ni panike, otrok je bil samo radoveden, cunje se bodo oprale, sesalec dela čudeže, čez 10 minut bo vse, kot je bilo.«

4. Pozabi na ustaljene vzorce, naredi nekaj novega, izvirnega!

Kaj naredi ustvarjalen 3-letnik, ki ima pred seboj krožnik polente in tetrapak pomarančnega soka? Zmeša ju skupaj, saj sta vendar iste barve! Mmm … Sprva mu je še teknilo, potem vedno manj. Ampak – zakaj pa ne?

5. Glej na življenje s svetle plati!

Samo en mail sem hotela poslati, saj sta se otroka čisto lepo igrala: enoletnik je zlagal DVD-je (v ovitkih) s police, triletnik je naokrog vozil lesen voziček … Čez nekaj minut se pred moj računalnik pripelje voziček s kakimi 10 »olupljenimi« DVD-ji, triletnik pa mi govori: »Mama, glej, dežek pada!« Iz drobne plastenke mandljevega olja (vzorček iz porodnišnice, s katerim sem pred pol ure med previjanjem zamotila enoletnika) so po DVD-jih pršile mastne kaplje in se razlivale po vozičku … Medtem ko sva čistila in reševala DVD-je, se je triletnik naveličal sodelovanja in odtihotapil proč. Z mandljevim oljem v roki, seveda (kako lahko dvakrat naredim isto napako?). V drugem prostoru je nadaljeval z ustvarjanjem, tako da je čopič pomakal v mandljevo olje in dežek naslikal še na papir. Ko mi je prišel pokazat umetnino, jo je slučajno obrnil proti svetlobi in opazila sem, da skozi mastne madeže čudovito proseva svetloba. Za nekaj trenutkov sem pozabila na zamaščen svet okrog sebe, sedla na tla in z njim mirno občudovala igro svetlobe na mastnem papirju. In najin svet je bil res svetel!