Foto: Canva
Vsi poznamo priliko o izgubljenem sinu. Če slučajno potrebujete obnovitev, jo najdete na dnu strani. Ta zapis predpostavlja njeno poznavanje.
Znamenita zgodba o izgubljenem sinu je tekom zgodovine doživela številne interpretacije, umetniške upodobitve in je v navdih že dve tisočletji.
Najpomembnejši lik v zgodbi je oče in ne izgubljeni sin, kot bi morda zmotno pomislili v svojem egocentrizmu. Oče predstavlja Boga, ki je usmiljen in ljubi bolj, kot je pravičen in strog. Druga pomembna lika sta mlajši in starejši sin. Tukaj si lahko verniki izberemo, kateri bolj pritiče naši osebnosti. Ali razpuščeni, lahkomiselni, a precej iznajdljivi mlajši sin, ki si je konec koncev kar dobro preračunal svoje možnosti? Saj je seveda poznal svojega očeta in je vedel, da ga ima ta rad. Seveda to ne pomeni, da njegovo kesanje ni bilo pristno.
Ali pa smo starejši sin. Tudi teh nas je v sodobnih udobnih časih veliko. Grešimo tako, kot se družbeno in krščansko spodobi. To ima veliko prednosti. Obsojamo lahko namreč tiste, ki grešijo na drugačen način kot mi. Ni je take tablete v vsej farmaindustriji, ki bi lahko bolj dvignila ego, kot ga to.
Je bil starejši sin res problem?
Nekako smo se navadili, da nekoliko zviška gledamo predvsem na starejšega sina, ki ni hotel sprejeti mlajšega brata in ni mogel razumeti očetovega veselja nad njegovo vrnitvijo. Pa je bilo res tako? Njegova reakcija je bila pač prva reakcija. Zelo verjetno je malo premlel, se izpihal in potem malega tepčka tresnil po hrbtu, češ, kje si hodil, in ga objel. Saj je bil nenazadnje sin dobrega in blagega človeka. V njegov zagovor je treba upoštevati tudi to, da on temu izgubljenemu sinu ni bil oče, pač pa starejši brat. Kdo izmed nas ima mlajšega brata (ali sestro), za katerega ni bil prepričan, da ima mali preveč ugodnosti in da so starši veliko premalo strogi z njim? Malokateri zapor ima tako dodelan načrt prevzgoje, kot ga ima starejši brat (ali sestra) za svojega mlajšega sorojenca. Vsaj v nekem obdobju.
Kdo izmed nas ima mlajšega brata (ali sestro), za katerega ni bil prepričan, da ima mali preveč ugodnosti in da so starši veliko premalo strogi z njim?
Paradoksalna zgodba
Ta zgodba je provokativna. Jezus nas z njo izziva. Izzival je prve poslušalce na poti v Jeruzalem in izziva nas danes. Provokativna je, ker nas sili, da bi izbrali, kateri je boljši – mlajši ali starejši sin. Pa oba najdemo v sebi in je težko izbrati. Ker je paradoksna in ne moremo izbrati, se moramo soočiti s paradoksno očetovo ljubeznijo, ki se požvižga na naša pravila in na to, kar se zdi prav nam.
Ampak konec koncev vse to ni nič hudega. Vse to je človeško in dobro. Bog je več kot očitno vzel vse to v zakup. Razuzdanega mlajšega sina in njegovo zlomljeno in skesano srce. Pravičniškega starejšega sina in njegovo trdo srce.
Se moramo res streti, da potem skozi to razpoko lahko priteče milost do nas?
Se moramo streti, da postanemo užitni?
Nas mora življenje res prevreti, zmleti, posušiti … kot nek žir, da bi naša srca izločila strup in postala mehka in užitna? Kako smo kot človeštvo prišli do tega, da se rodimo blagi in nedolžni, tekom odraščanja postanemo trdi in okameneli, tekom spreobrnjenja pa moramo sleči ta oklep – zlepa ali zgrda – in spet postati kakor otroci, če hočemo priti v nebeško kraljestvo?
Realno vprašanje v odrešenjski zgodovini je – glede na to zgodbo in življenjske izkušnje – ali se moramo res povaljati v blatu in pasti do svojega dna, da se stre naš napuh, da nam lahko Bog pokaže svojo ljubezen? Kaj je tista pregrada, ki nam preprečuje, da bi jo sprejeli? Se moramo res streti, da potem skozi to razpoko lahko priteče milost do nas? Je to ta srečna krivda, o kateri poje velikonočna hvalnica?
Kje je zdaj ta svetopisemski bombonček?
Svetopisemski bombonček te zgodbe je, da je oče predvidel dober konec za vse. Za mlajšega in za starejšega sina. Za delavce prve ure in za delavce zadnje ure. Nismo mi tisti, ki odrejamo plačilo in njegovo ljubezen. Lahko jo le sprejmemo in se čudimo ali pa zavrnemo in se jezimo. Zgodba ima srečen konec za vse.
Razen za têle. To je bilo zaklano. Ni pravice na tem svetu. Zato je nauk te zgodbe ta, da si lahko starejši ali pa mlajši sin. Lahko si tudi malo enega, malo drugega. Drži se očeta ne glede na svoja čustva in rane, oče te ima rad, usmilil se te bo, kljub tvojim slabostim. Usmilil se bo tudi tvojega (starejšega ali mlajšega) brata, kljub njegovim slabostim. Samo ne bodi têle, ker potem se ti slabo piše. Če pa že si têle, pa vsaj ne bodi pitano (kar pomeni dobro rejeno) tele, ker potem veš, kaj te čaka.
Blagoslovljen postni čas in zabaven prvi april vsem bralcem. ♥
22 Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! 23 Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! 24 Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Tale prilika o izgubljenem sinu me vedno znova prevzame in mi da tudi misliti.
Po človeški logiki, bi verjetno večina slovenskih očetov mlajšega sina poslala nazaj, od koder je prišel. Če bi ga že sprejel domov, pa bi postala s starejšim sinom skregana in sovražnika. Saj vsi vemo, koliko bratov in sester je med seboj skreganih in to zaradi čisto banalnih stvari, zaradi par sto evrov ali zaradi enega kosa zemlje, ki je potem itak nihče ne obdeluje.
Toda Bog razmišlja drugače kot mi ljudje.
Še o teličku, ki je nastradal: enkrat mi je neka starejša gospa, ki je živela v bližini klavnice pripovedovala, kako telički jočejo pred zakolom, kako jim tečejo solze. Nikoli ne kupim in ne jem telečjega mesa. Iz principa.
Vsega so krivi rožiči, ker mu jih nihče ni dal… 😉 A tudi ti so del stvarstva, kot je tele ali kozliček. Naj potem ginemo od lakote?
Tudi Jezus je spoznal, da ga ljudje niso iskali zaradi njega samega, ampak ker so jedli kruh in se nasitili. (Jn 6,26). Je prazen želodec pot k Jezusu, Očetu? Ko bi vsaj ta bil. V današnjem času preobilja je tudi to že del čudeža, ki je lahko vstopna točka, da vidimo, kje smo kot hčere in sinovi, bratje in sestre. Lahko se nam razkrije velika duhovna lakota in opustošenje, prikrajšanost naših src. Ta Oče je tako vesel, da skače od enega do drugega sina in jima hoče dati vse, kar ima, samega sebe in svojo bližino, radost.